Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Pozdravljene počitnice, bi lahko rekel po nocojšnji stresni in deževni nočni. Ja, končno sem dočakal malo počitka, ki ga nameravam izkoristiti za popoln odklop in delanje stvari, ki jih imam rad, z ljudmi, ki jih imam rad. Jutri zvečer bova z Volkuljo v Globoko modrino naložila vso kramo, ki jo potrebujeva za deset dni kampiranja v »lijepi njihovi« in odpeketala v neznano.

Ko sem bil otrok, sem s teto in stricem vsako leto odhajal v Savudrijo, kjer je imel Tehnični šolski center, na katerem je moj stric poučeval, majhne počitniške hiške. In čeprav sem že vnaprej vedel kako bo teh sedem do deset dni potekalo, sem se tega morja zares veselil kot vsak tipičen najstnik. Stric se je ponavadi dogovoril s sodelavci, katerih otroci so bili približno istih let kot jaz, da so odšli na dopust ob istem terminu in te počitnice so čisto vsako leto minile absolutno prehitro.

A ob vrnitvi v šolo sem vsako leto doživljal razočaranja. Kaj, samo v Savudriji si bil? Luzer, moj tata ne bi nikoli šel v Istro, mi smo bili na Hvaru. Nekdo drug je bil na Braču, tretji je križaril okoli Kornatov, četrti… Hja, malokdo je zahajal v Istro in čisto vsako leto sem si obljubil, da ko bom enkrat dovolj velik, da bom sam hodil na morje, bo magično oddaljeni Dubrovnik prvo mesto kamor bom odšel na dopust. Željo sta še podžigala družabna igra Monopoli (otoki Brač, Hvar in Korčula so bili le malo manj vredni kot Blejsko in Bohinjsko jezero) in knjiga Odprava zelenega zmaja, kjer se Pipi z avtoštopom sam odpravi proti Dubrovniku (vas še preseneča, da je bil eden od ciljev mojega štoparskega potepanja po Balkanu ravno Dubrovnik?).

Šolska leta so minila, vojaški rok ravno tako in ko sem dobil zaposlitev za nedoločen čas ter se poročil, sem si za poročno potovanje končno uresničil starodavno željo. A moja prva destinacija ni bil Dubrovnik, temveč Hvar. Takrat sem se prvič na lastne oči prepričal, da moji sošolci leta nazaj niso pretiravali, ko niso mogli prehvaliti Dalmacije in predvsem njihovih otokov. Impresioniralo me je povsem drugačno podnebje, povsem drugačni ljudje, povsem drugačna plaža, povsem drugačno morje… In ker sem bil kar naenkrat tako daleč od doma, sem se tudi počutil drugače. Občutek sem imel, da sem vse skrbi pustil tako daleč za seboj, da ne morejo priti do mene. In ko to dosežeš, dejansko pozabiš, da sploh nisi tako zelo daleč od doma, pač pa imaš občutek, da si na eksotičnem karibskem otoku, kjer življenje teče drugače.

Marsikdaj prej sem od ljudi slišal, da se zanje morje začne od Zadra naprej, a šele leta 1999 sem spoznal, kaj so mislili s tem in od takrat naprej se te miselnosti držim tudi sam. V devetih letih sem ji sicer dvakrat obrnil hrbet, a tako Grčija kot Bolgarija sta z Dalmacijo neprimerljivi. »Moje« Dalmacije jaz ne dam nikomur in tako se tudi letos vsaj do Zadra sploh ne mislim ustavljati.

Današnje popoldne bom poleg pripravljanja prtljage končno poskrbel še za kočnika spodaj desno, ki ju popravljam že vsaj tri mesece, nato pa ovir resnično ne bo več. Cd s pesmimi Oliverja Dragojevića v radio in veselo na cesto proti jugu.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk