Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Kakšna noč! Očitno nočnim delavcem poletje tudi letos ne bo prizanašalo s tempom, kajti nocoj sva se s sodelavcem skoraj pretegnila in trenutno komajda še vidim na ekran. Ampak prej moram z vami deliti dogodek, ki sem mu bil priča nekaj ur nazaj…

Okoli treh zjutraj je prišlo do zatišja in medtem ko je sodelavec nosil pijačo iz skladišča, sem se po skoraj dveh urah dela končno lahko malo usedel, že čez kakšno minuto pa sem s cestišča pred trgovino zaslišal glasno kričanje. Človeški firbec je izredno zanimiva stvar, kajti čeprav se mi še maloprej zaradi zaspanosti ni dalo niti dihati, sem vstal kot bi me kdo zbodel s šivanko. In zunaj sem resnično imel kaj videti. Na avtomobilu z italijansko registrsko tablico je sključeno slonel starejši Italijan, nasproti njega pa je stal eden od mnogih avtoprevoznikov, sicer znan po svojem nasilnem obnašanju, zaradi katerega je imel v preteklosti že težave. Izgledalo je, kot da bo starcu od strahu ušlo v hlače, avtoprevoznik pa se je v italijanščini drl nanj, kar so mu pljuča dala, vsako besedo pa je podkrepil z žuganjem s kazalcem.

S sodelavcem sva se, vedoč s kom ima revež opravka, le spogledala in ker sem vedel, da se nimam kaj vmešavati, sem se spet usedel, že čez minuto pa je avtoprevoznik privihral skozi vrata ter zalajal name, naj mu dam ene cigarete. A firbec mi ni dal miru in ko sem ga nedolžno vprašal kaj se je zgodilo, da je prišlo do prepira s starcem, ki je zdaj zunaj točil bencin, sem spet sprožil požar. Ti italijanski idioti ne znajo voziti, kurbin sin mu je na križišču izsilil prednost in se skoraj zaletel vanj, zaradi česar bi mu najraje razčesnil glavo. Na kratko: raco italijansko je potrebno samo streljati, ker za drugo enostavno ni. Za svoje dobro sem modro molčal in tako se je avtoprevoznik kmalu pobral iz trgovine. Zunaj je s stisnjeno pestjo še enkrat zažugal proti starcu in se odpeljal.

Slednji je čez minuto prišel v trgovino in že izraz na njegovem obrazu je kazal, da je precej pretresen. »Res sem mu izsilil prednost. In žal mi je, ampak ali si zaradi tega res zaslužim takšne žaljivke in grožnje?« je žalostno dejal, ko sem mu ponudil kozarec vode. Bilo je neverjetno in če ne bi videl na lastne oči morda celo ne bi verjel, a starcu je dejansko šlo na jok, ko se je s tresočim glasom opravičeval meni, ki z dogodkom nisem imel najmanjše veze. Čez kakšnih deset minut se je navsezadnje le nekoliko pomiril, saj se mi je zahvalil, ker sem ga poslušal, in odšel.

Pomislite, avtoprevoznik se zdira na več kot dvajset let starejšega možakarja, najraje pa bi ga tudi pretepel in to samo zaradi tega, ker mu je izsilil prednost. Pa kje sta tu spoštovanje do sočloveka in kultura? Nič ne rečem, tudi mene izsiljevanje prednosti razjezi, zaradi česar včasih komu tudi zategnem kakšnega fakiča in, roko na srce, križišče kjer se je dogodek zgodil, je zares nevarno, saj sem na njem izsiljevanje prednosti že doživel tudi sam. O ja, tudi srečeval sem se z ljudmi, ki so se le nekaj minut prej skoraj zabili vame in seveda sem jim povedal, da morajo v tistem križišču paziti, ker je pač nevarno. Toda nikoli in nikdar mi ni prišlo na misel, da bi komurkoli začel groziti kako ga bom razbil in kaj jaz vem kaj še vse. Konec koncev bi bil možakar sam kriv, njegov avto pa je bil veliko več vreden od škatle, s katero se je pripeljal avtoprevoznik. Za Božjo voljo, saj se vendar ni nikomur nič zgodilo!

A žal se s kulturnimi razlikami med nami in Italijani srečujem čisto vsak dan. Poglejte najbolj banalen primer. Kaj mislite, kaj se zgodi, če želim vrniti drobiž neki stranki, pri tem pa pomotoma zadenem sveženj letakov, ki zaradi tega zletijo po tleh? Italijanski gost se bo v 99 procentih primerov najprej opravičil, nato pa se bo priklonil, jih pobral, položil nazaj na mesto in se pred odhodom še enkrat opravičil. Kaj se zgodi, če slovenski možakar sam pomete te letake po tleh? V večini primerov bo glasno zarobantil, kaj vraga moramo imeti ta papir na pultu in jezno brcnil vanje, da bodo resnično zleteli po celi trgovini.

Lahko bi opisal še mali milijon dogodkov, ki sem jih doživel na lastni koži in bi le potrdili moje trditve, a verjemite, da resnično komaj še gledam. Ljudi seveda ne gre posploševati, v zakup je potrebno vzeti tudi dejstvo, da imam sam povečini opravka s kamionisti, kmeti in »fizičnimi delavci«, a za menoj je kljub temu enajst let delovne dobe in že zdavnaj sem se naučil, da so starejši italijanski gospodje povečini gentelmani v pravem pomenu besede (seveda najdeš med njimi tudi zatežene primerke), slovenski moški (jasno, tudi med njimi najdemo izjeme) pa primitivci s kroničnim pomanjkanjem osnovne kulture.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk