Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Danes pa mi resnično ne gre. Že kar nekaj minut mučim svojo »speed« tipkovnico in premišljujem o čem naj pišem. A mi enostavno ne pade nič pametnega na misel. Zadnje dni se mi ni zgodilo nič posebej pretresljivega (okej, dejstvo, da sem končno dobil vse tri originalne verzije moje priljubljene igrice bom zanemaril), oz. nič takšnega okoli česar bi lahko razpredel kakšno misel. Tudi v službi se ni zgodilo nič omembe vrednega in dejansko se počutim tako zelo lenobno, da se sprašujem kaj sploh še delam za računalnikom. Ampak posebni obredi imajo v mojem življenju pomembno vlogo in eden takšnih je tudi klamfanje bistrih in manj bistrih neumnosti v nečloveških jutranjih urah po končani nočni. Brez tega enostavno ne morem in če bi šel v posteljo, ne da bi Sloveniji prej sporočil nekaj svojih misli, bi se počutil slabo. To je del mene, nekaj kar enostavno potrebujem.

Ljudje teh mojih malih čudaških obredov, ki na trenutke mejijo že na obsedenost, velikokrat ne razumejo. Zakaj moram prešteti čisto vse kovance, tudi tiste po en in dva centa? Zato ker jih moram, ker drugače enostavno ne gre. Ne, ne zanima me tako zelo koliko jih je in prav lahko bi cel kupček zaokrožil na en evro, ampak potem ne bi bil zdrav. Zakaj moram deset minut pred začetkom službe piti kavo, si je ne morem skuhati doma? Ne, ne morem ker to ne bi bilo to. Prav ta kava, ki jo spijem na točno določenem mestu in (večinoma) ob istih treh terminih, mi da nek zagon in brez nje bi mi nekaj manjkalo. Zakaj si moram prižgati cigaret po koncu hitre ceste MMP Vrtojba – Vipava? Ne, ne gre za potrebo, ampak ta ravnina pred Podnanosom je ustvarjena za kajenje in pika. Zakaj? Zato ker sem jaz tako rekel. Zakaj za gostovanja v tujino vedno oblečem enake razcapane kavbojke in isto razvlečeno felpo? Ker sem dejansko navezan na obe oblačili in si gostovanja brez njiju ne morem niti predstavljati. In tega je še veliko veliko več, celo toliko, da se velike večine obredov sploh ne zavedam več, ampak jih opravljam že kar instinktivno. Sem bi lahko štel tudi pošiljanje sms-ov tik pred spanjem in mirno lahko priznam, da so bili večeri, oz. jutra (po končanih nočnih seveda) v času, ko sem fural samsko življenje, enostavno čudni, saj večkrat nisem mogel zaspati prav zaradi tega, ker sem čutil, da mi nekaj manjka. Da nečesa nisem naredil.

Takšne majhne stvari so mi sicer od nekdaj veliko pomenile in zaradi njih od nekdaj prihajam v spor z ljudmi. Oni se niso nikoli potrudili razumeti, da jaz nekatere stvari enostavno potrebujem, meni pa seveda ni prišlo na kraj pameti, da bi se jih odvadil. Hej, zakaj neki bi naredil kaj takšnega, če pa dejansko čutim, da so na nek način del mojega življenja? In če sam sprejemam vse muhe in poskušam razumeti kar čimveč principov ljudi s katerimi se (hote ali nehote) družim, zakaj je potem tako težko razumeti, da nekaj potrebujem? In ne, to ni tehnično impulzivna motnja, ker enkrat za spremembo vem, kaj pomeni ta medicinski pojem.

Hja, saj sem rekel, da danes zjutraj resnično nimam veliko za povedati. A včasih človek pove veliko, četudi strne vse svoje misli v dva stavka, mi je nekoč navrgla neka forumašica. Ja, trenutno se počutim resnično lenega in sumim, da je to zgolj in samo zaradi tega, ker moram dati skozi samo še dve nočni, nato pa me čaka deset dni uživanja ob morju, ko se bom zavestno odpovedal marsikateremu obredu, kot je recimo tisti, da zaženem Outlook takoj ko se spravim iz postelje. Kaj pa kava? Hmm, da bi se odpovedal jutranjemu makjatu? Bodite no resni.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk