Dobro jutro, Slovenija
Prav rad priznam, da sem nogometni fanatik in da najpomembnejši postranski stvari rad posvetim veliko pozornosti, naj se gre za oglede tekem, prebiranje časopisov ali ustvarjanje lastnih analiz. Nogomet je igra, ki jo človek preprosto mora imeti rad. Za nepoznavalce je to sicer samo neumen šport, pri katerem se dvaindvajset (a slučajno kdaj pomislijo, da jih je pravzaprav samo dvajset, kajti vratarji v bistvu ne tekajo po igrišču tako kot vsi ostali?) norcev podi za eno žogo, denar zanj pa bi se dalo veliko bolj koristno porabiti za pomoč državam tretjega sveta. In prav ti poznavalci me s svojimi veleumi vedno znova razjezijo.
Prav pred kratkim se je o nogometu, oz. o nogometnih navijačih razpisal Iztok Gartner, proti kateremu sicer nimam popolnoma nič. Daleč od tega, pravzaprav mi je bil vedno simpatičen in mi je še, ampak v soboto me je pa prav zares spravil na obrate. Enostavno ne morem verjeti, da si nekdo dovoli komentirati stvari o katerih nima pojma. Eno je, da si na določenem področju doma ali da si ga vsaj poglobljeno analiziral, povsem nekaj drugega pa je trobiti neumnosti, ki temeljijo na predsodkih. Eden od teh je recimo tisti stereotip, da so vsi navijači huligani, kar je seveda daleč od resnice. Navijaška subkultura se namreč v grobem deli na tri skupine, tretja pa nato še na dve. Če bi se začel spuščati v opisovanje vsake skupine posebej in naštevati njihove največje značilnost, bi bil vsekakor predolg, sicer pa to niti ni namen tokratnega prispevka.
Kdor ne pozna navijaštva od znotraj in ne razume proti kakšnim ciljem stremijo tri osnovne skupine, se nima kaj oglašati. Meni je, tako kot vsakemu pripadniku druge skupine, nogomet predvsem užitek, zabava in sprostitveni ventil. Kaj zato, če kdaj skandiramo kaj neokusnega ali s prižiganjem bakel simboliziramo starodavno veselje praljudi, ki so odkrili ogenj, ob katerem so se greli? Kaj zato, če se »prepucavamo« z navijači nasprotnega moštva in se kdaj pa kdaj stepemo z njimi? Kaj zato, če se ga včasih napijemo? Nekateri sproščajo svoje ventile s tekom, drugi s kolesarjenjem, tretji z baletom, mi pa imamo nogomet. V trenutkih, ko je na igrišču postava tvojega kluba ali reprezentance, skrbi izginejo v zrak. Takrat ni pomembno nič drugega kot zmaga tvojega moštva, nasprotniki pa so krivi čisto za vse. Da o gostovanjih, ki so zares češnja na vrhu torte sploh ne govorimo. Hej, nekateri imajo sindikalne izlete, kjer se misli predvsem na alkohol in seks, mi imamo pa dolga gostovanja. Neudobno prespana noč na avtobusu, zbujanje ob pločevinki piva, prihod v mesto in zabava do večernih ur, med katero se najde čas tudi za ogled kakšne mestne znamenitosti. Tik pred začetkom tekme prihod na stadion, ko se konča pa nazaj na avtobus in že naslednji dan si s kolegi z drugih koncev Slovenije, s katerimi si preživel zadnjih štiriindvajset ali več ur, podaš roke in se odpraviš na zaslužen počitek. Vse to za pol manj denarja kot bi ga vzela najcenejša turistična agencija. Koliko takšnih avantur sem preživel od leta 1996, ko me je takorekoč čez noč zgrabila strast do nogometa? Amsterdam, Pariz, Kaiserslautern, Bukarešta, Zagreb, Split in še veliko drugih evropskih mest. Koliko prevoženih kilometrov, zapetih pesmi, pogajanj s policijo, udarcev in nenavsezadnje, koliko popitih litrov piva? Nezamenljivo.
Ljudje v moji neposredni bližini me velikokrat ne razumejo. Enostavno ne morejo verjeti, da sem se pripravljen voziti z avtobusom tudi po dvanajst ur v eno smer, samo zato da bom videl eno tekmo. Toda sam sem se z njimi že zdavnaj nehal obremenjevati. To ni nikoli samo ena tekma. Čisto vsaka ima svojo zgodbo in nekdo, ki ni zraven in nikoli ni bil, tega pač ne more razumeti. V času, ko ni nogometa, sem povsem navaden človek, takšen kot vsak drug, toda ko oblečem kavbojke za srečo, si čez glavo poveznem staro in razvlečeno felpo, v nahrbtnik spravim sveto zastavo in se odpravim proti kraju, odkoder bomo tokrat štartali proti prizorišču tekme, takrat postanem drug človek. Biti navijač ni hobi, biti navijač je način življenja.
Lahko noč vam želi
vaš
Volk
Biti navijač ni hobi, biti navijač je način življenja.
Odličen zaključek in odličen zapis. Bravo, Volk !! :)
Točno tako.
Ampak pot v Bukarešto je trajala skoraj 30 ur…ampak je blo fajn. ;)
Volk, jaz te popolnoma razumem in se popolnoma pridružujem glede občutkov ob modrovanju takšnih analitikov , ki o nogometu nimajo pojma. Sam sicer nisem kakšen hud navijač in si redko izberem favorita. Razen seveda ko so eni od njih “naši”. Drugače pa se vse bolj pogosto odločam navijati zgolj za nogomet in se šele med tekmo odločim za koga navijati. Ogledam si zelo veliko število tekem, pravzaprav mi nikoli ne predstavlja problem biti uro in pol pred ekranom , če se igra dober fusbal . S tem mislim ligo prvakov ali pa angleško ali špansko ligo ipd. Ja, analitiki, ki komentirajo ponavadi s tistimi izrabljenimi forami o dvajsetih , ki do onemoglosti lavfajo za žogo in se šele ob neuspehu zares zainteresirajo za igro ( saj sem vam pravil, bolje da sploh ne bi šli na prvenstvo….itd) pa so zgodba zase. Pritisk dvigajo tudi meni. Po drugi strani pa, to jim preprosto ni dano. Za ta užitek so pač prikrajšani. Saj siromaki niti tega ne vedo, da je nogomet igra taktike, nadzora, hitrosti in moči in, da je preprosto ZAKON!
Jaz sem svoje že povedal na svojem blogu. ;) Howgh!
Nogometni ljubitelji smo še vedno v večini, tako da so v vsakem primeru ravno tej kekci, ki modrujejo o nesmiselnosti vsega kar je povezanega z nogometom v manjšini in neki outsiderji :D
Da ne bom sral še tukaj, dragi Alex. Kot prvo, nikjer nisem zapisal, da mi gre fuzbal na kurac. Ravno nasprotno, zelo rad ga gledam in sem bil v določenih obdobjih svojega življenja tudi velik navijač določenih ekip. Seveda doma pred tevejem. Kot drugo, beseda ni tekla le o navijačih za fuzbal, marveč o vseh navijačih, ki so včasih res totalni bedaki, zato ne vem, zakaj ste se ravno v ta del obregnili. Morda zato, ker je Evro 2008 v akciji. Kot tretje, tudi ti si meni še vedno simpatičen.
Da ne bom sral še tukaj pri tebi. Kot prvo, nikjer nisem zapisal, da mi gre fuzbal na kurac. Prav nasprotno, kul šport mi je. V določenih obdobjih svojega življenja sem bil zelo zagret navijač nad določenimi ekipami. Seveda doma pred tevejem. Kot drugo, pisal sem o navijačih vseh športov, zato en vem, zakaj ste se obregnili le v fuzbal. Kot tretje, tudi ti si meni še vedno simpatičen.
Kako je že una: NO ONE LIKES US, WE DONT CARE!
Iztok, brez zamere, ampak s tem blogom si pa dejansko tako mimo usekal, da bolj ne bi mogel. Zelo očitno je videti, da pišeš o stvareh, na katere se spoznaš približno toliko kot se jaz spoznam na sestavo in delovanje vesoljskih plovil. Lahko bi zdaj šel v konkretne razlage, a bi mi to vzelo preveč časa, katerega trenutno nimam na pretek. Najbolj smešni so pa nekateri komentatorji na tvojem blogu, ki si ravno tako domišljajo da vse vedo in ki vse navijače mečejo v isti koš in jih označujejo kot manjvredna, neinteligentna, nekulturna in primitivna bitja. Vendar, sodeč po nivoju vpisov (slovnica, način izražanja, raba knjižnega jezika pa še kaj) teh komentatorjev, so oni sami precej bolj nekulturna, primitivna in neinteligentna bitja od marsikaterega navijača, ki ga osebno poznam. Drugače nimam osebno nič proti tebi (itak te ne poznam), vendar dejstvo je, da si pisal o stvareh, o katerih nimaš pojma, zato v prihodnje raje piši o kakem drugem področju, kjer si bolj doma, bo bolj koristno za vse.
HRVATI PREMAGALI NEMCE 2:1!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
J****betiš še nogometna prvenstva. Končno sem kile od Mondiala vrgla dol, se že spet bašem s čipsom in pirom zaradi Eura 2008 ;-). Hrvatje so si res zalužili zmago včeraj.