Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Nekoč, pred davnimi časi, je živel fant, na katerega je, medtem ko je njegova mati delala, pazila soseda, ki je bila šivilja. Nekega dne je fant prinesel domov šivanko, ki jo je vzel prijazni sosedi, a mama mu ni rekla naj jo vrne, temveč jo je obdržala zase. Veliko let zatem je bil fant zaradi kraje obsojen na smrt z obešanjem in njegova zadnja želja je bila, da bi pred smrtjo še zadnjič objel in poljubil svojo mater. A ko se je le-ta s solzami v očeh približala svojemu sinu, ki mu je rabelj že nadel vrv okoli vratu, jo je ta z zobmi zgrabil za nos in ga odtrgal. »Vsega si ti kriva,« ji je rekel. »Če bi mi rekla, da moram šivanko vrniti, bi vedel da se ne sme krasti.«

Zgornjo zgodbico »o fantu, ki je ukradel šivanko«, nam je v četrtem razredu osnovne šole povedala učiteljica razrednega pouka in nikoli ne bom pozabil kakšna tišina je zavladala, ko je končala s pripovedovanjem. Ne vem sicer kako smo prišli do nje, vsekakor pa je na vse nas naredila izredno močan vtis in še nekaj dni zatem smo med šolskimi odmori brbljali samo o njej. Seveda nam ni bila zanimiva moralna plat, oz. nauk zgodbe, pač pa smo se ukvarjali bolj z nepomembnimi grozljivimi detajli, kot naprimer, če se z zobmi dejansko da nekomu odgrizniti nos. Zgodba je sicer bila (in je še) za povprečnega enajstletnika precej grozljiva, toda učiteljica nam je z njo kljub temu segla do živega, saj do konca osnovne šole nihče od nas ni imel problemov zaradi drobnih kraj v lokalnih marketih.

Saj veste kako to gre, kajne? Ne gre za potrebo po dveh ali treh čokoladicah, ampak bolj za frajerišenje v stilu kdo si upa in kdo si ne upa. Nekajkrat smo bili s prijatelji sicer že na tem, da bi se preizkusili, ampak vedno znova nas je premagal strah pred posledicami in sam lahko zatrdim, da svoj živ dan nisem ničesar ukradel.

Volkcu te zgodbe še nisem povedal. Nekajkrat me je sicer prijelo, da bi mu jo, če bi ga kdaj slučajno prijelo, da bi kaj ukradel, a sem si vedno znova premislil, češ da je zaradi njene grozljivosti zanjo še premajhen in tako sem mu za zgled poštenega življenja raje dajal samega sebe. Spomnim se, kako je nekoč iz avtomata na Mercatorjevi Tik Tak blagajni potegnil pet evrov, ki jih je tam očitno pozabila stranka, ki je plačevala pred nama. Pomolil mi jih je pod roko in rekel, da je nekdo pozabil ta denar. Sam bi takrat samo stisnil pest in bankovec stlačil v žep ali denarnico in nikoli ne bi nihče vedel za to. Toda kaj bi si ob tem dejanju mislil Volkec? Predstavljal bi si, da če kaj najdeš, je to tvoje in ko bi odrasel, bi tako ravnal tudi sam. Tako sem raje poklical uslužbenko, ji povedal kje sva našla bankovec in ji ga izročil. V avtu sem nato Volkcu razložil, da sva naredila zelo dobro delo, saj bo uslužbenka ta denar zagotovo vrnila stranki (in jaz sem Stephen King), zato ne bi bilo prav, če bi ga obdržala.

Lahko si torej predstavljate, kakšno presenečenje sem doživel, ko me je podvečer poklicala Lisica in me vprašala, če sem Volkcu zgornji del modre trenirke z logotipom nogometnega kluba Inter, za katerega mi je vneto zatrjeval, da mu ga je kupila mama, kupil ali dobil jaz. Ko sva se pred štirimi urami usedla v šolski garderobi in sem kot ponavadi odprl torbo, da bi pregledal, če mi ni učiteljica pustila kakšne kazni (saj veste, da je podpis pravzaprav kazen za starše, kajne?), je Volkec nestrpno skočil in začel zapirati zadrgo največjega prekata. Hej, kaj ti pa je, saj bom samo pogledal v beležko. Ne, bom pogledal doma. Zakaj? Zato. Ne pa ne bom, zdaj bom pogledal, ker bi gluhonemi slepec (v resnici seveda nisem uporabil tega izraza) uganil, da nekaj skrivaš. Spet sem odprl torbo in iz nje potegnil zgornji del trenirke. Oho, Volkec, je to sploh tvoje? Ja, to je kupila mama, ampak spravi jo nazaj, ker je grda. Vsa stvar se mi je sicer zdela precej sumljiva, še posebej zato, ker je moj naslednik ponavadi fanatično navezan na vsako stvar, ki je vsaj malo povezana z nogometom, a ko mi je zunaj nekajkrat zapored zatrdil, da je trenirka njegova, sem nanjo po poti do doma že pozabil. Okej, mama mu je kupila novo trenirko in mogoče mu ni všeč barva, kaj potem.

Zvečer pa me je Lisičino vprašanje pretreslo do kosti. Volkec je kradel! Načrtno in brez vsakega občutka slabe vesti je z nekega obešalnika vzel trenirko, ki mu je bila všeč, jo spravil v torbo, da je ne bi nihče videl in skoval načrt kako bo mene prinesel okoli z novico, da mu jo je kupila mama, njo pa, da sem jo kupil jaz. Zvito, ni kaj.

Toda stvar je veliko bolj resna kot se zdi na prvi pogled in čeprav mi ni dala miru celo noč, o njej premišljujem še zdaj. Kaj naj naredim z njim? Naj ga pretepem? Ne, to bi bilo vsekakor najslabše kar bi lahko naredil. Naj ga strogo kaznujem z odvzemom vseh ugodnosti, ki jih uživa, ko sva skupaj? Toda kaznovala ga bo tudi Lisica in tako bo nasrkal kar dvakrat zapored. Naj se pogovorim z njim? Toda on vedno vse obljubi in kima z glavo, nato pa naredi točno tisto česar ne bi smel… Trenirko bo vsekakor vrnil, ampak ali je bolje, da jo vrne v roke sovrstniku od katerega jo je ukradel in tako požre nekaj posledic svojega dejanja ali naj jo obesiva na obešalnik in se pozneje pogovoriva? Ne vem, resnično ne vem in upam da pridem do dobre ideje v sanjah, prav tako pa bom vesel tudi vsakega vašega nasveta ali samo mnenja.

Žalosten sem, ker vem, da Volkcu ne morem privoščiti vsega kar drugi starši svojim otrokom, zaradi česar se je očitno odločil, da bo stvari, ki si jih želi, dobil na drugačen način. Žalosten sem, ker vem, da šestnajst let nazaj, ko sem osnovno šolo obiskoval jaz, takšnih razlik med učenci ni bilo. Večinoma smo bili vsi enako oblečeni in četudi bi kdo ukradel kakšen kos oblačila, ne bi bil čisto nič na boljšem… Ja, žalosten sem zaradi vsega tega in precej sem razočaran nad Volkcem, s katerim bom imel danes dolg pogovor. In čisto možno, da mu bom končno povedal tudi zgodbico o fantu, ki je ukradel šivanko.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk