Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

»Če bodo kdaj snemali film po tvojem romanu, srčno upam, da boš takrat še med živimi,« se je v petek zahihitala Volkulja, ko je pogovor po dolgem času spet nanesel na moj interaktivni roman Izklopix, oz. na deseto poglavje, ki ga te dni končujem. »Samo ti boš namreč znal ustvarjalcem razložiti vse skrivnosti, vse starodavne povezave in odnose med glavnimi junaki,« je dodala, ko sem ji namenil nekoliko zaboden pogled.

Roko na srce, moj prvi resnejši roman, ki mu tako v svojih mislih, kot na blogu, posvečam precej pozornosti, napreduje resnično zelo počasi. In če že mirno priznam, da sem ga začel pisati bolj za šalo kot zares, ne da bi vedel kam se bo zgodba odvijala, tako lahko danes prepričano izjavim, da pisanje romana, pa čeprav gre za povsem navadno šundovsko znanstveno fantastiko s primesjo mistike, sploh ni lahko opravilo. Daleč od tega, da bi iskal izgovore, ker še nisem napisal zadnje pike, a eno je nizati stavke in se zabavati, ko zvestim bralcem z Izklopa nastavljaš »mine« in se sprašuješ, če jih bodo opazili, povsem nekaj drugega pa je ustvarjati nekaj, kar bo mogoče nekoč v prihodnosti zasijalo s knjižnih polic kakšnega Interspara.

Prvo poglavje sem napisal v enem dnevu, devetega februarja 2006 in v vsem tem času me je velikokrat prijelo, da bi enostavno nehal. Kaj vraga imam od tega, da ure in ure premišljujem o tem kaj se bo zgodilo v tem poglavju in ali naj tega junaka ubijem zdaj ali naj ga pustim še malo pri življenju, ker mi bo nekoč morda še prišel prav? Na spletnem naslovu, kjer je Izklopix »doma«, bi objavil sinopsis, ki mi služi kot neke vrste rdeča nit, poleg tega pa v ta word dokument zapisujem stvari, ki bodo pomembne v prihodnosti in problem bi bil na eleganten način rešen. Hej, kdo bi pa sploh še bral dolga poglavja, ko bi enkrat vedel, kako se bo vse skupaj končalo in bi mu bilo odgovorjeno na vsa vprašanja, ki si jih postavlja? Takšne vrste bralec sem sicer jaz, ampak prav tako trdno verjamem, da sem v veliki manjšini. Pa sem si vedno znova premislil, saj mi predvsem trma ni dala, da bi bil tudi ta roman še ena stvar v nizu projektov, ki sem jih ambiciozno začel, a nikoli končal.

Toda če se nekoliko zamislim, se lahko upravičeno vprašam, ali se nek bralec, ki prebere zadnjo besedo Da Vincijeve šifre, Mačjega pokopališča ali mogoče celo Harryja Potterja, dejansko zaveda, koliko truda je bilo vloženega v knjigo, ki jo je pravkar zaprl. Koliko zapiskov, branja, vizualizacije, domišljije in predvsem koliko potrpljenja je bilo potrebnega, da je knjiga prišla v njegove roke. Toda točno tukaj se moj tok misli ponavadi ustavi. Potrpljenje.

Dobrega in berljivega romana enostavno ne moreš napisati brez potrpljenja. Prvič zato, ker ne bi zdržal, ne da bi ga komu pokazal še preden bi bil končan, drugič pa zato, ker bi ga hotel čimprej končati in posledično bi bil tudi tok dogajanja vse prehiter, kar je za roman seveda smrt. In mogoče sam delam točno to napako. Da sem človek, ki mu na trenutke manjka potrpljenja, saj bi vse naredil zdaj in takoj, mi je že dalj časa jasno in ko končam neko poglavje, ga moram tisti trenutek objaviti. Pa čisto nič me ne bi stalo, če bi počakal še kakšen teden in popravil morebitne napake, ki bi jih vmes odkril.

Seveda pa pisateljevanje ni moja služba, od njega ne živim (in najverjetneje nikoli ne bom) in morebiti je tudi tu delež krivde, da napredujem tako počasi. Toda bolj kot kadarkoli sem odločen, da nekoč vsekakor naredim zadnjo piko in se spravim k drugi polovici projekta, ki bo obsegala dodajanje novih in obdelavo starih prizorov, »rezanje« poglavij na manjše koščke, iskanje morebitnih napak in skrivnosti, ki jih nisem razložil, lektoriranje, tiskanje in na koncu… Ampak to je že druga zgodba.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk