Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

See you tomorrow, Indiana Jones

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 31.05.2008 ob 07:45 ob 07:45 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Svojega drugega obiska kinodvorane, oz. ogleda filma, ki se je v njej vrtel, se spominjam kot bi bilo včeraj. Čeprav sem bil star že enajst let, mi doma nikakor ni uspelo izprositi dovoljenja, da bi se s kolesom odpeljal v Novo Gorico in takoj po koncu filma prišel nazaj. Domači so bili neizprosni – ali greš skupaj s sestro ali pa sploh ne greš. Škrtanje z zobmi, češ da vsi sošolci lahko gredo sami, ni čisto nič pomagalo, tu so odpadla vsa pogajanja in nazadnje sem se moral sprijazniti s trenutno situacijo. Prvi film, ki sem ga gledal v kinu je bil sicer Top Gun, ki ga predvsem zaradi moje mladosti bržkone nisem čisto razumel, tistega dne pa se je vrtelo nekaj veliko veliko boljšega in mojega veselja ni moglo pokvariti čisto nič. V staro in zatohlo novogoriško kinodvorano (smrk, smrk…) je namreč prišel Indiana Jones in zadnji križarski pohod. Prejšnjih dveh filmov, za razliko od sošolcev, ki so si ju ogledali na italijanskih komercialnih teve postajah, nisem videl, a ta malenkost ni mogla skaliti mojega užitka in iz dvorane sem prišel povsem vzhičen nad skoraj dvema urama zabavne akcije in zvečer nisem mogel zaspati še dolgo v noč. Skoraj leto dni sem nato vztrajno ponavljal, da hočem postati arheolog, nato pa me je tudi ta želja, tako kot vsaka druga, počasi minila.

Na ponovno srečanje z Indyjem sem moral počakati nadaljnjih sedem let, ko sem za darilo ob koncu srednje šole prejel eno najljubših in najkoristnejših igrač v svojem življenju – videorekorder Philips. Še isti dan sem skočil v videoteko in domov prinesel prva dva filma o pustolovskem arheologu, ki sem ju pogledal isti večer in ljubezen je bila dokončno rojena. Indiana Jones je takrat postal moj najljubši filmski lik vseh časov in ta status sta v prihodnosti nekoliko resneje ogrozila le Han Solo iz Star wars (le zakaj?) in seveda Thomas Anderson, alias Neo, iz trilogije Matrica.

Kljub vztrajnemu ponavljanju, da greva četrti del (ki sem se ga veselil od tistega trenutka dalje, ko sem na imdb-ju povsem po naključju ugotovil, da ga snemajo) gledati prvi dan, ko bo na sporedu, sva z Volkuljo prišla na svoj račun šele predvčerajšnjim. Tako pač je, če živiš v zabačenem selu, imenovanem Nova Gorica in imaš službo z nestalnim urnikom. A glede na to, da sem potrpel devetnajst let, tudi en teden ni bil predolga doba in čeprav je zaradi poznega odhoda od doma vse kazalo na to, da bova začetek filma zamudila, sva prišla povsem točno in še pred trailerji, ki si jih (v nasprotju z večino gledalcev) sam izredno rad ogledam. Začuda je bila dvorana precej prazna in lahko sem se le zadovoljno nasmehnil. Očitno je četrtek ob desetih zvečer zares dober termin za obisk kina. Skoraj prazna dvorana pomeni tudi manj možnosti, da boš med filmom prisiljen prenašati neumnosti nevzgojenih objestnežev ali razvajeno mularijo, čeprav je to seveda lahko tudi dvorezen meč, saj si zna morebiti kdo privoščiti kakšno predrznost prav zaradi manjšega števila ljudi.

In se je začelo. Stari dobri Indiana Jones, takšen kot smo ga navajeni. Začetek povsem nedolžen, a že čez pet minut po zraku poka bič in žvižgajo krogle, ki se Indyja izogibajo kot hudič križa. Film se umiri in se preseli na faks, a že najkasneje čez pol ure zagledamo rdečo črto, ki potuje po zemljevidu proti državi, kamor se je Jones namenil v novo pustolovščino. Spet akcija, vedno znova pomešana z značilnim humorjem, v zaključku pa razkritje skrivnosti in seveda obvezen poljub.

Po dveh urah sem si na svežem nočnem zraku prižgal cigareto in se zadovoljno nasmehnil. Tercet Lucas, Spielberg in Ford me še enkrat več ni razočaral. Komu mar, če sem pred ogledom filma bral recenzijo Marcela Štefančiča ter komentarje na Kolosejevi strani in tako nehote izvedel nekaj spojlerjev. Indiana Jones vsakega pravega fana, ki je starejši od trideset let enostavno ne more razočarati. Devetnajst let nazaj so bili posebni učinki takorekoč še v razvojni fazi in če jih gledamo danes, se nam zdijo bedni, a takrat so bili nekaj nedoumljivega, filmi, ki bi jih s takšno lahkoto izkoriščali sebi v prid, kot je to počela trilogija Indiane Jonesa pa so bili takšna redkost, kot sneg v Kopru. Pa kaj zato, če vemo, da v skrinji zaveze ne obstajajo hudobni duhovi, ki človeka spremenijo v prah. Kaj zato, če vemo, da če nekomu iztrgaš srce, ne bo več živel in da se tudi rana ne bo zacelila v delčku sekunde. Kaj zato, če vemo, da nihče ne more živeti skoraj dva tisoč let, še posebej če ima od živeža na razpolago samo kelih in vodo. Kaj zato, če se je Indiana nekoliko posodobil in po novem prisostvuje eksploziji jedrske bombe, namesto tanka tretjega rajha. In kaj zato, če vemo, da trinajst kristalnih lobanj ne bo nikoli združenih v celoto, ker jih muzeji in zasebni zbiralci ljubosumno hranijo. Indyja z vso njegovo značilno opremo nekateri enostavno še vedno obožujemo.

Seveda nimam več enajst let, da bi zaradi filma jutri dal odpoved in se odpravil nekam v južno Ameriko iskati El Dorado, toda mirne duše lahko priznam, da mi je film obudil nekaj najljubših spominov iz otroštva. Objektivno gledano, Kraljestvo kristalne lobanje ni najboljši film celotne serije (najslabši je vsekakor Tempelj smrti), a je vsekakor vreden ogleda že zaradi nostalgije in pravi oboževalci Indiane Jonesa boste poleg Marion Ravenwood, skrinje zaveze, ki jo ugledamo za delček sekunde in prizora s kačo (saj vemo, da so le-te edina, stvar, ki Indyja spravi iz tira, kajne?) zagotovo znali najti še marsikatero stvar, ki nas opominja, da gledamo že četrto avanturo, ob kateri se je vredno nekoliko nostalgično pomniti na preostale tri.

Kaj mi ostane zdaj, ko sem videl ta težko pričakovani film? Po pravici povedano, nimam pojma. Morebiti si bom že n-tič ogledal prve tri filme in nato še enkrat četrtega ter nato za nekaj časa pozabil na serijo (izvzemši trenutke, ko nabijam fliper Indiana jones and the Pinball adventure), morda pa se bom do prihoda petega filma, v katerega trdno verjamem, celo naučil uporabljati bič v sto in en namen. Ne vem, a do takrat lahko vseeno ponovim moj najljubši citat iz prvih treh filmov: »See you tomorrow, Indiana Jones« (uganete kdo ga je izrekel?)

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
3 odgovorov na “See you tomorrow, Indiana Jones”
  1. Gebieter - 31.05.2008 ob 17:34

    »See you tomorrow, Indiana Jones« (uganete kdo ga je izrekel?)

    Marion itak.

  2. mama - 3.06.2008 ob 15:59

    Super film sem ga gledala v petek v Udinah in je blo kar ful folka.Te kar potegne in ko je blo konec sem bla kar malce razocarana,da je konec.Moram si zopet ogledat se prejsne filme…

  3. krš - 30.01.2009 ob 15:57

    Indiana Jones fliper, aaaaaaaaa kje to igras, ne mi rect da ga mas doma???? Ta fliper me je cist zasvojil, k so ga mel v nasmu bufu, kr za dam bi ga kupu. Kje ga majo???? Takoj vložim 20 žetonov pa na multiball!!!!

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !