Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Daleč je Amerika

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 23.05.2008 ob 06:52 ob 06:52 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Svojega prvega štoparskega podviga se spomnim kot bi se zgodil včeraj. Bil je topel jesenski dan, ko sem se namesto v šolo odpravil proti majhni avtobusni postaji, na kateri sem med vožnjami z avtobusom proti domu večkrat videl fante in dekleta, ki so več ali manj puščobno vzdigovali tablice z napisom KP ali SŽ. V šolski torbi sem imel poleg zvezkov še dva majhna koščka suhega kruha, namazana z margarino in čisto nič drugega. Star sem bil štirinajst let in moj namen je bil jasno začrtan. Na štop bom prišel v Koper, se vtihotapil v luko, kjer se bom skril na kakšno ladjo in odpotoval v Ameriko. Tam bom zaslovel in ko bom prišel nazaj, bo čisto vsem žal.

Sreča se mi je nasmehnila že po kakšnih desetih minutah, ko mi je priletna gospa v belem Yugu ponudila prevoz do Dornberka. To je bil več kot odličen začetek avanture in ko sem čez dobre pol ure znova vzdigoval palec proti Kopru, sem si rahlo žvižgal ob občutku neizmerne svobode, ki me je prežemal. Še zdaj ne vem in najbrž nikoli ne bom, ali je ostareli voznik modrega kombija verjel vsem lažem, ki sem mu jih natvezil na dolgi poti do Kopra, a vsekakor je nesporno dejstvo, da sem šel z njim najprej v luko, nato pa še na upravo le-te, kjer sem naivno povedal, da iščem službo na ladji. Prijazni možakar pa je bil bržkone prvi, ki me je spregledal, saj je tako meni kot šoferju le na kratko pojasnil, da novih kadrov trenutno ne zaposlujejo. Po kratkem pozdravu s šoferjem, sem se med razmišljanjem, kako bi se lahko znova vtihotapil v luko, odpravil proti centru mesta. Ura je bila okoli poldne.

Že kakšni dve uri pozneje, sem se na pomolu razočarano usedel na tla. Stvari niso bile tako preproste kot so opisane v knjigah, kjer je pot šele začetek avanture glavnega junaka. Toda domov se ne bom vrnil, sošolcem sem rekel, da grem v Ameriko in da me ne bo nazaj, doma pa me tudi ne bi čakalo nič prijetnega. Ne, ostal bom tukaj in to za vsako ceno.

Koper tudi takrat ni bil majhen kraj, a vsekakor dovolj, da sem se po nadaljnjih dveh urah tavanja čisto po naključju srečal z bivšim sošolcem, ki se je s svojimi starši priselil na obalo pred kakšnima dvema letoma. Po začetnem navdušenju, ker sva se spet srečala, sem mu zaupal, da sem prišel v Koper povsem sam in Luka mi je dal vedeti, da moram poklicati domov, saj me zagotovo že pospešeno iščejo. Sam sem se temu uprl, a navsezadnje me je le prepričal, češ da se bliža noč, ki je najbrž ne bi rad preživel pod milim nebom v mestu, ki ga za povrh vsega niti ne poznam. Nesreča je hotela, da doma nismo imeli telefona, mobilnikov pa takrat seveda še ni bilo, zato sem s pošte zavrtel telefonsko številko sosede in jo prosil, če lahko mojim domačim sporoči kje sem. Že čez tri ure smo se skozi hud naliv vozili nazaj proti Novi Gorici.

Težko je opisati kaj vse je ta ponesrečena avantura potegnila za seboj. Od občutka sramu ob ponovnem srečanju s sošolci, neštetih zbadljivk (in tudi žaljivk) na ta račun, ki sem jih od takrat naprej redno poslušal, prek učnega uspeha, ki se je drastično poslabšal in še česa. Vsekakor je zanimivo tudi to, da sem za nekatere sovrstnike dejansko bil tudi car, saj so krožile govorice, da sem se skril v ladijsko strojnico, policija pa je zadnji hip ustavila ladjo, preden bi ta z mano vred odplula kdo ve kam v širni svet. Toda ti so bili v veliki manjšini, sploh pa sem se pobega tudi sam pošteno sramoval, čeprav mogoče ne toliko zaradi dejanja, pač pa zaradi načrtov, ki jih nisem uresničil.

Koliko otrok v Sloveniji vsako leto pobegne od doma? Kolikokrat se v medijih lahko prebere ali sliši, da je od doma odšla ali odšel toliko in toliko leta stara punčka ali fant v takšnih in takšnih oblačilih? Sam se v takšnih trenutkih spomnim svojega pobega in svoje stiske, pred katero sem takrat bežal. Takrat enostavno nisem zdržal pritiskov z vseh strani in odhod od doma se mi je zdel edina možna odrešitev. Odšel bom, uspelo mi bo drugje in nato se bom čez veliko let vrnil slaven in bogat. Otroci, ki se doma in v šoli dobro počutijo, ne bodo nikoli niti pomislili na to, da bi ušli. Otroci, ki imajo doma ljudi, ki jim lahko zaupajo svojo stisko, ne da bi ti kričali nanje, jim ne bodo hoteli povzročiti takšnih skrbi. Seveda je v današnjem času tako za starše, kot za »begavčke« vse veliko lažje, saj imamo internet in skoraj vsakdo je lastnik vsaj enega mobilnega telefona, a to ne spremeni strahu, ki ga doživijo starši ali skrbniki, ko se njihov otrok ne vrne iz šole.

Zame se tudi po prihodu nazaj ni veliko spremenilo in na nek način sem mogoče prišel celo z dežja pod kap, kar je botrovalo še eni (sicer krajši, a zato »nočni«) avanturi, a se še vedno nihče ni vprašal, zakaj sem to storil in danes imam občutek, da so mogoče vsi hoteli verjeti, da sem pač želel le malo jeziti svoje domače. Danes, skoraj sedemnajst let kasneje, ne morem zatrditi, da Volkec ne bo nikoli ušel od doma. Upam sicer, da mi ga nikoli ne bo potrebno iskati naokoli in klicati Policije, kajti ne vem kako bi to prenesel. Toda vem, da se z njim pogovarjam. Vem, da ga učim naj mi ne laže, ampak naj mi pove po resnici, kajti v tem primeru ne bom jezen nanj, ne bom pa prenesel, da mi laže. Vem, da mu vsak dan, ki ga preživiva skupaj, pokažem kako neizmerno ga imam rad in koliko mi pomeni. Vem, da se pogovarjam in igram z njim in njegovimi sošolci… In verjamem, da ne bo nikoli začutil potrebe po avanturah iz mladostniške literature.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
7 odgovorov na “Daleč je Amerika”
  1. Teta_Mici - 23.05.2008 ob 10:58

    Joj Volkec, to si pa tako preprosto doživeto napisal, da je spet moja domišljija zbezljala in v mislih narisala prizore iz tvojega doživetja. Kar delaš z Volkcem Jr. je vse lepo in prav in tako naj tudi ostane, verjemi mi, da se ti bo pozitivno obrestovalo. Če bi pa želel kako avanturo, jo pa lahko tudi skupaj izvedeta, zakaj pa ne? Ampak ne štopanja hehe….

  2. lusi - 23.05.2008 ob 14:22

    super si in še kako ti dam prav pri tvojem zaključku! Js sm mela tut svoje avanturistične ideje, zato sem mela doma vedno prštiman en ruzaček z “rezervnimi oblekami”, nekaj potrebščinami in malo denarja, če bi mi bilo “treba” kdaj pobegnit od doma. Vendar ni nikoli naneslo, imam preveč srečo s starši.

  3. Alex van der Volk - 23.05.2008 ob 16:31
    Alex van der Volk

    @Teta Mici: Verjemi, da jih tudi sam včasih še podoživljam, čeprav vsega seveda nisem napisal. Prvič zato, ker bi bil prispevek predolg, drugič pa zato, ker se nekaterih stvari tudi nočem spominjati. Prispevek pa je všeč tudi meni, čeprav sem ga pisal s komaj še odprtimi očmi

    @Lusi: No, če nič drugega zdaj vidiš, da se ti ne bi ravno splačalo. Sicer ne vem koliko si stara in kdaj se je to dogajalo, mi je pa vseeno zanimivo, da si imela sistem NNNP

  4. mama - 23.05.2008 ob 19:57

    V mladih letih je tako super na stop,me je kar spomnilo,na moje popotovanje po Istri pri 17,res se pocutis svoboden in sedaj so tako lepi spomini.Kot stars,ko dozivis prvo neprespano noc,polno strahov kje je tvoj otrok,takrat pa je precej kruto in se sprasujes,kje si ga kixnil…In si reces,tisto prazgodovinsko fraso;takrat je blo drugace ni blo tolk nevarno kot danes…

  5. Metka - 24.05.2008 ob 02:51

    Na srečo si ostal tukaj,sicer ne bi imeli toliko zanimivega branja.Kar tako naprem!!!!!

  6. haro - 24.05.2008 ob 13:12

    men je še vedno žal, da nikoli nisem pobegnil

  7. neprebujeni - 25.05.2008 ob 23:34

    Volk,že to, da se pogovarjaš z otrokom( koliko družin razpade ravno zaradi pomanjkanja komunikacije ), da mu nudiš tisto osnovno, a še kako pomebno stvar – ljubezen ,ga učiš življenja – izkušenj itd… je velikanska stvar. Ni bojazni,da bi kdaj Volkev pobegnil od doma ( če pa že bi, bi po mojem zgolj zaradi avanturističnih genov, ki jih je podedoval od tebe – štopanje in te zadeve :))) ).

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !