Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Nekaj let nazaj je naši Hit Gorici žreb v pokalnem tekmovanju določil za nasprotnika nogometni klub NK Roma, ki je bil (in je še) sestavljen izključno iz romskih nogometašev. V gosteh kajpada, in čeprav je bil zmagovalec že vnaprej znan, naši fantje niso imeli druge izbire kot da so se vkrcali na avtobus in se odpeljali na drug konec Slovenije v majhno vas po imenu Tišina. Bil je vroč avgustovski dan in čeprav sem vedel, da bo pot dolga in precej naporna, tekma sama pa nič posebnega, sem se odločil, da se v Prekmurje odpeljem tudi sam. S seboj mi je uspelo zvleči še Andreja in po skoraj eni uri tavanja po tistih tipičnih majhnih vasicah, sva le našla improvizirano nogometno igrišče, na katerem so ravnokar začeli meriti moči nogometaši v modrih in rdečih dresih.

Z Andrejem sva, glede na »sloves« ciganov, pričakovala precej pestro popoldne, ki bi se utegnilo končati tudi s tekom, s katerim bi si reševala golo kožo, a dve uri kasneje sva vasico zapustila povsem zmedena in le nejeverno zmajevala z glavami nad tem kar sva videla. Srečala sva namreč ljudi, ki so nama stisnili roko, saj kar niso mogli verjeti, da sva se pripeljala vse iz Nove Gorice samo zato da bova videla (gledano iz najinega stališča) povsem nepomembno tekmo, ki pa je bila zanje pravi nogometni praznik, saj jih tako velik klub ni obiskal še nikoli. Srečala sva ljudi, ki so nama ponudili hrano in pijačo in naju povabili v goste (kar sva sicer velikodušno zavrnila, češ da bi rada bila doma še pred večerom) in srečala sva ljudi, ki so se nama povsem odprli in nama pripovedovali o tem, da nestrpnosti med njimi in »neromi« enostavno ni. Pri njih moški hodijo v službe, žene sicer ostajajo doma, a njihovi otroci redno obiskujejo šole in s sovaščani si prav radi pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Pri njih se vsi poznajo in ob odhodu od doma lahko vsakdo mirne duše pusti odklenjena vrata, saj ni človeka, ki bi mu kaj ukradel. Možakar se je od naju, potem ko sva ga le prepričala, da res ne bi ničesar pojedla ali popila, poslovil z besedami, da se zaveda, da o Romih krožijo najrazličnejše govorice in da marsikateri predsodek predvsem na Dolenjskem mogoče celo drži, ampak ali je pošteno, da se zaradi nekaj kretenskih družin obsoja čisto vse.

Pred nekaj tedni je slovensko javnost razburkala zgodba o dveh Romih, ki naj bi nekaj let zadrževala, izsiljevala in mučila sovaščana srednjih let. Slovenija je bila skupaj s celotno Evropo še vedno močno pod vtisom Fritzlovega grozodejstva in čez noč zagnala paniko, češ da tudi slovensko podeželje ni varno pred suženjstvom, da so si Romi tokrat enostavno dovolili preveč ipd. Seveda je najlažje zagnati vik in krik, a sam sem se vseeno najprej vprašal, kaj je sovaščan iskal pri njih? Okej, res je, da že stara slovenska pesmica govori o ciganih, ki ponoči kradejo umazane in poredne otroke, ampak tako daleč bržkone tudi mi še nismo. Ugrabili ga torej niso, kar lahko pomeni samo eno in to je, da je možakar k njim odšel prostovoljno. Hja, saj veste, da so se v času afere Ambrus risali grafiti v stilu: »RAD BI BIL ROM« in podobno, kajne? Mogoče pa je možakarju res zadišalo malo anarhistične svobode, ki si jo včasih privoščijo nekatere družine, a je nato to svojo lahkomiselnost pošteno plačal. Toda kaj kmalu se je v javnosti pojavila povsem drugačna resnica.

Možakar, ki naj bi vsa ta leta ugrabljen trpel fizične in psihične muke, se je marsikdaj prosto sprehajal naokoli ter se nato vedno znova vračal k svojemu »gospodarju«. Prav tako naj bi ga tja večkrat odpeljala celo policija in čeravno je bil na CSD skoraj vsakega pol leta, ni nikoli niti črhnil o tem, da je z njim karkoli narobe. Zdaj pa so ga čez noč polna usta o tem kakšna ponižanja je prestajal in kako je bil zaprt ter celo vklenjen in se skriva, saj se boji njihovega maščevanja. Šur! A ni čudno, da se je oglasil prav zdaj, ko po celi Evropi odmeva primer Fritzl? Zakaj neki se ni oglasil pol leta prej, ko pa ve marsikateri vaščan povedati, da se ga je v vaški gostilni nažgal vsaj enkrat na teden? Zakaj ni tega povedal na CSD ali policijski postaji, kamor bi se lahko kadarkoli zatekel? Zakaj… Ne, v tej zgodbi je vse preveč lukenj, da bi me lahko prepričali v krivico, ki naj bi se mu zgodila.

Ja, najlažje je obtožiti Rome. Saj veste, cigan je kriv, dokler je živ. Ne bom trdil, da so čisto vsi nedolžne ovčke, dobro se zavedam, da je veliko Romov, ki dejansko so neprilagojeni in problematični, konec koncev je ogromno takšnih tudi v kraju kamor se hodim ženit. Res je tudi, da je bila zelo problematična družina Strojan iz Ambrusa, toda - mar ne najdemo problematičnih ljudi čisto povsod? Mar ne najdemo problematičnih Slovencev, Avstrijcev itd.? Toda vsi ti primeri so hitro označeni za deviacije, medtem ko je Rom takšen že po defaultu, saj je pač cigan, ki jim je to tako ali tako v krvi.

V reviji, ki je zgornji problem osvetlila s plati domnevnih krvnikov, sem nocoj na zadnji strani prebral tudi pismo bralke, ki pripoveduje kako se je z možem priselila iz mesta v idilično vasico. In čisto vse je kazalo, da sta resnično našla svoj rajski prostorček pod soncem, dokler jima niso sovaščani nekega dne predlagali, naj podpišeta protestno noto proti priselitvi neke albanske družine. Seveda sta se predlogu uprla in dejala, da jima v pravni državi, kakršna je Slovenija, kaj takšnega ne pride na kraj pameti, a sta nato hitro naletela na vaška interna pravila, naj si nikar ne domišljata, da bosta uvedla neke nove standarde, saj so se pred njunim prihodom temeljito pozanimali tudi o njiju in če bodo oni tako hoteli, bosta tudi odšla prav tako hitro kot sta prišla. Ja, tako je to, očitno lahko zdaj že vsak prebivalec odloča kje se bo kdo gibal in kdo se bo kam priselil, še posebej če ima ta na čelu oznako Rom, Bosanec, Albanec, Makedonec, Jud…

Sam imam za prve sosede Albance. So tihi, držijo se zase, jaz ne tikam njih, oni pa mene ne. V dvigalu poklepetamo in dobra volja gospodarja družine mi čisto vedno privabi nasmeh na ustnice. Med vožnjo z vlakom na relaciji Podgorica – Beograd, me je ravno iskriva Romkinja rešila pred morebitnimi batinami ali celo čem hujšim. Na tekmi v Tišini, bi lahko z Andrejem zastonj jedla in pila. A žal drugačne v Sloveniji še vedno gledamo postrani, čeprav bi se mogoče morali vprašati, zakaj so drugačni in ali je res pošteno, da zaradi problematičnih posameznikov trpamo v isti koš čisto vse.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk