Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Izklop party in vse delo, ki sem ga zadnja dva tedna imel z njim, je končno za mano in vse do prve polovice julija, ko se bova šla z Volkuljo za kakšnih deset dni razvajati na vroče sonce, bo življenje spet sivo enolično in dolgočasno. No, temu stavku sicer ne morem verjeti, kajti če mi nobena druga stvar ne zakomplicira življenja, si ga ponavadi sam, ampak če človek preživi tistih par ur krize, z lahkoto ugotovi, da se je pač zgodila še ena stvar, ki jo bo enostavno potrebno prebroditi. Klinc, zato pa lahko dan za dnem rečem, da je moje življenje razgibano, zanimivo in predvsem zelo zelo nepredvidljivo.

Čas, ko mi je bil gsm statusni simbol, sem že zdavnaj prerasel. Imel sem vse mogoče aparate, od Ericssona ga628, ob nakupu katerega sem sklenil svojo prvo naročnino in to kakšnega pol leta preden je predplačniški paket s tem modelom zasvojil Slovenijo, prek Panasonicovega »cegla« z anteno, ki jo je bilo potrebno najprej izvleči in tako naprej, v vseh mogočih kombinacijah Nokiinih in Ericssonovih modelov, ki si jih lahko zamislite. Saj veste, pri mobilnih telefonih velja povsem obratno pravilo kot pri večini stvari, s katerimi se moški radi pokažemo, saj so imeli, oz. mogoče še imajo največjo veljavo ravno najmanjši med njimi. S tretjo generacijo mobilnih telefonov se je trend sicer za hip umiril, a predvsem zadnje čase spet pospešeno pridobiva na veljavi.

Kot sem že omenil, mi gsm že zelo dolgo ni več statusni simbol, oz. stvar s katero bi se postavljal, pač pa zgolj pripomoček, ki mi marsikdaj olajša komunikacijo, mi skrajša čas, ko nimam s kom klepetati (ja, sudoku je še vedno zakon) ali mi pomaga ujeti in ohraniti zanimiv prizor in prav zaradi slednjega sem si nekaj mesecev nazaj omislil Nokio N73. A kljub temu, da sem si rekel, da bom nanjo nekoliko bolj pazil kot na druge telefone, mi tudi ta precejkrat pade na tla in po nekaj mesecih uporabe je videti, kot da ima za seboj že precej dolgo življenjsko dobo. Vseeno pa sem se, tako kot na vsak aparat do sedaj, tudi nanjo precej navezal in le malokrat se zgodi, da grem kamorkoli do nje. Sedaj pa bom vseeno moral preživeti brez nje vsaj še en dan.

Ko sem se včeraj poslovil od Volkulje in se odpeljal proti domu, po dolgem času nisem preveril, če imam pri sebi štiri osnovne stvari (denarnica, ključi, cigareti, telefon) in šele na hitri avtocesti nekje pri Vipavi, sem ugotovil, da sem nepogrešljivi pripomoček pustil na okenski polici. Kaj zdaj? Obrniti in znova narediti sto kilometrov, zato da ga bom vzel in spet odšel? Četudi me čez dobro uro ne bi čakala služba, se mi to ne bi splačalo. Enostavno bom moral preživeti brez njega. A občutek je bil vseeno čuden in je še vedno. Zdi se mi, da sem dejansko odrezan od najbližjih in da če bi mi kdorkoli želel kaj sporočiti, mi tega ne bi mogel, saj bi vedno naletel na tisti frdamani odzivnik, ki monotono sporoča, da številka trenutno ni dosegljiva. Resno, kako smo nekoč lahko preživeli brez mobilnikov? Sedaj zavrtiš številko osebe, ki jo čakaš, če zamuja le za par minut in takoj veš pri čem si. Nekoč se tega ni dalo in tudi tisti posebneži, ki so naokoli prenašali tiste nekaj kilogramov težke aparate, so bili bolj predmet posmeha kot občudovanja. In nekaj mi manjka v žepu, tako kot mi bo manjkal ritual, da pred spanjem Volkulji pošljem sms.

Ne, telefon že zelo dolgo ni več statusni simbol, ampak prej ko slej potreba, če seveda odštejem kakšnega Bosanca, katerim vsak dan prodajam telefone in jim je največja skrb, ali »aparatek ima kaméra i kakva je« pa še njih z lahkoto razumem. Tu v Sloveniji nimajo ničesar kar bi jim dalo vsaj malo samozavesti, da živijo malo boljše kot doma in jasna stvar je, da si bodo kupili svoj Mobi ali Halo paket s katerim se bodo malo postavili pred sodelavci. Vsekakor tudi nek poslovnež, če bo hotel narediti vsaj malo resnega vtisa, ne bo nabavil nekega cenenega Sagema, vendar v principu stvar ostaja enaka. Mobilni telefončki so iz luksuza postali materialna rutina, ki nam dejansko marsikdaj olajša življenje in so v današnjem času skoraj dobesedno nepogrešljivi.

Sam seveda nimam razloga za paniko. Kar se tiče Volkca sem zmenjen, mislim pa tudi, da me nihče ne bo potreboval tako nujno, da ne bi moglo počakati na to, da preberem elektronsko pošto. Volkulja mi bo telefon poslala po pošti in svet se bo ravno tako vrtel naprej. Čudno in od sveta odrezanega pa se počutim še vedno.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk