Ko otroke meče puberteta
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 7.05.2008 ob 21:37 ob 21:37 pod Šnopčki za dušo
Nek moj znanec je zadnje dni precej jezen in živčen, da se mu kar para kadi iz ušes. Resnici na ljubo je sicer potrebno povedati, da je že po naravi hitre jeze, a tokrat ga enkrat za spremembo povsem razumem in si niti najmanj ne želim biti v njegovi koži. Razlog njegove živčnosti se namreč skriva v njegovem petnajstletnem sinu, ki je zadnje mesece nekoliko podivjal. Baje, da je mama pri njem izgubila vso avtoriteto in edini človek do katerega še goji nekoliko spoštovanja, je ravno on. Ker pa je zadnje mesece službeno precej časa zdoma, ga ne more kontrolirati prav vsako minuto.
Pubertetnik, v najbolj divjih letih tega obdobja, zvečer rad pobegne od doma in se za osnovno šolo druži s problematičnimi sovrstniki, ki pri svojih rosnih letih že kadijo in pijejo alkohol. Mogoče ne čisto vsak dan, ampak hej, mulci so stari petnajst let in čisto upravičeno se lahko vprašamo, kje stvari, ki jim zakonsko ne bi smele biti dostopne, sploh nabavijo. Poleg tega ta druščina izredno rada ponočuje, saj ni pri njih čisto nič posebnega, če pridejo domov ob treh zjutraj in delajo s svojimi skuterji neumnosti po celi vasi. In kot da tudi to ne bi bilo dovolj, je za piko na i tukaj še dejstvo, da so čisto vsi, razen znančevega sina, že dobro znani fantom v modrem.
Čeprav sem bil nazadnje, ko se mi je potožil prepričan, da v svojih strahovih absolutno pretirava, sem se po dolgem sobotnem pogovoru z njim prav zares zamislil. Šestnajst let nazaj, ko sem bil sam toliko star, si nisem drznil niti pomisliti na to, da bi šel zvečer »malo ven«. Če je bila posebna priložnost (rojstni dan recimo), sem zvečer lahko šel v kino, a domov sem se moral vrniti takoj po koncu filma. Sicer je res, da sem odraščal na vasi, kjer nisem imel družbe sovrstnikov in da so moji sošolci, ki so živeli v mestu, dejansko imeli nekaj več svobode, a najkasneje ob desetih zvečer so morali biti tudi oni doma.
Občutek imam, da je bil svet takrat tudi veliko varnejši in precej manj nasilen. Seveda je obstajal alkohol, obstajale so cigarete in ravno tako je obstajala tudi droga. A mladi enostavno nismo čutili potrebe, da bi posegali po čemerkoli, če zanemarim improvizirano kajenje, ki smo se ga šli ob koncu pouka pa še to nas je kaj kmalu minilo. Mogoče se je sem ter tja kakšen sošolec pohvalil, da je spil eno malo pivo, to je bilo pa tudi vse, saj droge skoraj nismo poznali. Ne vem ali je ni bilo ali smo bili samo mi tako nevedni, a danes je kupiti par gramov trave, tabletko ali nore gobe tako preprosto, kot škatlico cigaret. In občutek imam, da je današnji svet otrokom veliko bolj nevaren, kot je bil nam. Sicer so zaščiteni na vseh koncih in krajih, tako v šoli, kot tudi doma, jim nihče ne sme skriviti niti lasu na glavi, kar je sicer tudi prav, toda v nekaterih primerih prav zaradi takšne zaščite pride do tega, da se začne otrok, ki se vseh teh pravic odlično zaveda, le-te izkoriščati. Saj veste, čisto vsak otrok, ki ga bosta mama ali oče klofnila, bo znal na pamet zrecitirati, da tega nimata pravice narediti in da bo razmislil o pismeni prijavi zoper njiju, svoje dolžnosti pa bo znal našteti eden od desetih.
Verjamem, da se znanec za svojega sina boji povsem upravičeno in čeprav sem ga tudi danes hrabril in mu poskušal dopovedati naj potrpi, saj so to pač leta, ko smo čisto vsi delali neumnosti, ga najbrž ne čakajo lepi dnevi. Vse bi bilo povsem v redu, če bi mladoletnik razumel, da stvari, ki jih njegova druščina dela, niso v redu in ne koristijo čisto ničemur. Toda tako kot vsakdo, tudi on zagovarja svoje prijatelje in trdi, da ga smešita pred njimi, ko ga ob polnoči kličeta naj pride domov ali mu zvečer ne dovolita izhoda.
Nerodna leta bodo sicer minila. Nekateri bodo nehali z neumnostmi, drugi pa bodo takrat začeli propadati. In prepričan sem, da bodo najbolj propadli tisti, za katere se starši ne brigajo, ampak jim dajo denar, samo zato da se jih znebijo. To so prav tisti starši, ki bodo potem glasno jadikovali, ker je njihov sin zabredel v drogo in se obupano spraševali, kje so ga polomili pri vzgoji.
Če ti vzdihuješ za “tvojimi” časi, kaj naj potem počnem šele jaz :) ? Poleg tega pa sem se ravno danes po dolgem času malce spucala na našem dvanajstletniku. Podobnih težav, ki jih ima tvoj znanec sicer nimamo … še :) , a ugotavljam, da ima ta mularija čisto premalo odgovornosti. Riti sem jim skorajda ne da premakniti za nekaj, kar jim ne prinaša takojšnjega ugodja. Jao, pa si res nisem nikoli mislila, da bom svojim otrokom predavala o tem, kako je bilo v naših časih drugače. :)
Vsa skrivnost sedanjega stanja je v tem,da smo mi imeli boljše starše kot jih imajo zdajšnji otroci.Na žalost!
Boljše ali bolj stroge? :)
Se mi zdi je pri vzgoji še najbolj pomembno to, da se kljub ljubezni do otroka, oziroma, ravno zaradi ljubezni do njega, ne popušča otrokovim kapricam.
Permisivna vzgoja je rizična, otrok je lahko zlat, ampak v puberteti ga mogoče ne obrzdaš več.
Mislim, da je že čisto prepozno, kadar se starš vpraša, kje sem ga pa polomil?! Vzgoja in s tem tudi so-oblikovanje otrokove nravi se prične že takrat, ko otroku še ritko brišeš. Morda se komu zdi smešno, ampak po mojem mnenju ni bistvene razlike v sami osnovi, če primerjamo dvoletnega otroka, ki se v trgovini meče po tleh, ko mu ne kupiš čokolade oz. karkoli in pubertetnika, čigar odraslost (zanj)se kaže v družbi, ki si upa (alkohol, droge, cigarete, ponočevanja). Če je otrok od malega navajen, da doseže vse, je logično, da bo slej ko prej, najverjetneje pa v puberteti prevzel komando. Saška je dobro poudarila, manjka jim odgovornosti. Absolutno. Ampak odgovornosti se ne da naučiti v letu ali dveh, učimo se je celo življenje. Moja hčerka ima dobra tri leta, ampak stalno preizkuša in testira, kje so meje in do kje lahko gre. Priznam, velikokrat se ti enostavno ne da in boš popustil, vendar je potrebno ohraniti mero zdrave pameti, kajti resnično velja, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato pa je tudi nujno, da se v vzgojo vključita oba starša….(morda sam tukaj malo odpovem….vsa čast ženi).
LP
viš, jaz sem na tem začela delat že pri njunih 9-10 letih. zelo aktivno. danes moji 14 in 12 letnici sploh ne pomislita, da bi bili zunaj po 8 uri, sami prideta domov takrat in se mi eš opravičujeta, če kakšno minuto zamudim.
ju imam vedno na oku, kaj se dogaja z njima. pa vseeno nisem opazila, ko se je tavelika rezala, pa ko je začela kadit. mi je pa vse sama pokazala in sva stvari rešili tako, da tega ne počne več.
skoraj vsak dan imam “vojno stanje”, ko premikata meje, ko me na mehak način (z manipuliranje) skušata pripravit do tega, da bi jima dovolila pobarvati se na črno, pa ju ne peljati za vikend s seboj v ljutomer, pa jima dovoliti it na zabavo. seveda popuščam, ampak tkarat, ko sem stoprocentna, da se zavedata posledic in da jih bosta spsobni nosit. hvala bodu to niso neke strašne zahteve z njunih strani, pa vseeno … malo po malo, pa bosta na koncu v drogah. recimo.
zelo sem ponosna na taveliko, ki je sama zavrnila družbo mladih, ki pijejo, kadijo in inhalirajo. lahko bi šla z njimi, recimo, pa jaz niti vedela ne bi. pa se je raje skregala s svojo best frendico, ki se je spečala z njimi, kot pa da bi še sama hodila z njimi okrog. si upam tridt, da ima v glavi že vse pošlihtano in je skupaj z mano vzgled tamali, ki caplja za njo, da tudi ne bo zašla na kakšno stransko pot.
je pa težko mulce pri 14 letih vzgajat, ker jih ne moreš več čez rit (čeprav jaz mojo sem, da sem jo postavila na svoje mesto, ko mi je zrasla čez glavo), nazaj jezikajo in če ni spoštovanja te lahko zelo fino usekajo z jezikom ali ap z dejanji. jaz ju še krotim, koliko dolgo pa ju bom, pa ne vem. gresta pa v srednji šoli v internat in se mi zdi, da bo življenje tam pokazalo kako dobro sem opravila svoje delo.
Ko jih mece pubertete pa je itak katastrofa vse je odvisno kaksne vzornike si zberejo.Najbolj je ker majo vse kar jim srce pozeli hoces al noces.Ja eni gredo skozi brez vecjih katastrof drugi padejo…Nekatere se da se krotit ostale pa ne in ni vse v starsih,ki jim dajo vse dosti jih je tudi takih,ki jim starsi sledijo a ko hormoni podivjajo so neobvladjivi,ze zaradi permesive in njihovih pravic a o odgovornostih pa ne duha ne sluha…
Razmišljam o tem, da sploh ne bi imela otrok… Never… ever. Pa ne zato, ker jih ne bi imela rada, prej zato, ker jih imam preveč rada… Zaradi vseh stvari, ki lahko grejo narobe, pa če se na glavo postaviš…
Biti starš je eden najtežjih poklicev - tega te nobena šola ne nauči, temveč življenje, rast in dozorevanje ob otroku. Moji starši (predvsem oče) so bili strogi, šele z 18. sem lahko šla prvič na ples, žurke sem mirno pozabila. Alkohol mi že danes ne diši, droge mi nikoli niso. Dala sta mi lepo popotnico za življenje, hvaležna sem jima. Uporabljam tudi njun recept vzgoje (mogoče malce bolj soft varianto, prilagojeno današnjemu času in tempu). Hči (sedaj 25 let) je z rahlimi “raziskavami terena” pri kruhu, a še vedno z mano, sin (16 let) pa še “raziskuje teren”. Malce več odklopa mu dovolim le na morju, med letom pa tisti rojstni dnevi in občasni vikendi, sicer pa še vedno stroga mama. Upam, da bo tudi pri njemu šla puberteta mimo brez večjih pretresov. Ja
Globalizacij in internet sta po mojem mnenju dva glavna krivca, da otroci vse prej podivjajo! In resnično menim, da je otroška uporaba interneta škodljiva, sploh zaradi naivnosti
Potem se pa čudimo, da je Fritzl svojo hčer zaperl v kevder… Ok… Šalo na stran. Dejstvo je, da imajo otroci dandanes bistveno več svobode (vem, kako je pri moji 17 letni sestri)… in da imajo tudi več možnosti ali priložnosti, da zaidejo v slabo družbo. Kaj pa je tisto, kar lahko to prepreči? Po moje zapiranje in grožnje ne… ker bo mularija samo še bolj uporna. Pogovor. Pri meni je deloval…
1.) Permisivna vzgoja je dvorezen mec.
2.) Ko druzba izgubi cloveski obraz se zacne zatekanje v zlorabo raznih substanc.
Dodaj k temu se starse, ki delajo cele dneve, ter popoldne posljejo mulca na cesto, zato da imajo mir pred njim …
Rezultat je na dlani.