Iz volkovega b(r)loga

Naj ljudje govorijo kar želijo, zame je danes največji praznik v celem letu. Vesel sem tudi vsakega drugega in iz dna srca spoštujem vse praznike, od krščanskih naprej, a nobeden mi ne pomeni toliko kot ravno prvi maj, praznik dela.

Ko sem bil majhen, te stvari seveda niso bile pomembne, važno je bilo, da so bile počitnice in mi ni bilo potrebno iti v šolo, a ravno praznik dela je bil vedno nekaj posebnega in mogoče se mi je zaradi tega vtisnil v spomin bolj kot Velika noč, ko so na mizi sicer bili pirhi in kuhana šunka, to je bilo pa tudi vse. Od majhnega sem bil namreč vzgajan v stilu, da je vsako delo nekaj vredno in da je vsako, še najbolj umazano delo na tem svetu, častno in vredno človeka. Da ni čisto nič sramotnega, če gaziš do kolen v dreku, nasprotno od tega pa je vsega obsojanja vredno, če človek, ki je povsem sposoben za delo, prosjači. O razlogih, zakaj sem se po hitrem postopku izšolal za prodajalca in začel delati kar počnem še danes, sem že pisal in se danes ne nameravam ponavljati in vsa ta leta sem se počutil, da nisem nič manj kot poslanec v državnem zboru. Eden si vsakodnevni kruh služi s kravato, drugi pa z držanjem točilne pištole v rokah. Če ne bi bilo mene, bi si olje v svojem Mercedesu moral pogledati kar sam. Ej, enaka sva in nihče mi ne bo govoril da ne! Kljub temu pa sem do praznika dela še naprej gojil posebno spoštovanje in vsako leto kot papiga ponavljal stavek, da sem pripravljen oddelati vse praznike, od prvega do zadnjega, če sem lahko za prvi maj prost. In povečini mi je šef kar rad ustregel.

Sicer gre res samo za en dan, oz. za borih štirinajst ur, ki jih preživim buden, a kar pet let zapored sem ta dan preživel po ustaljenem postopku. Nekako sem se potrudil, da sem se predramil nekoliko bolj zgodaj kot ponavadi, se oblekel v svojo najboljšo (in edino, ups) obleko ter si zavezal kravato in odšel ven na kavo. Sledil je sprehod po mestu, nakar sem odšel v svojo najljubšo restavracijo in si dal duška s »slow food« kosilom. Sledilo je še malo potepanja naokoli, pozno popoldne pa sem obleko le slekel in jo za eno leto pospravil nazaj v omaro, skupaj s kravato. Hja, če lahko drugi preživijo vsak delovni dan v obleki s kravato, potem lahko tudi jaz en dan v letu, kajne?

Letos sem to tradicijo prvič prekinil. Prvi maj že dolgo ni več to, kar je nekoč bil. Nekoč se je vedelo, da je to naš dan. Vedelo se je, da je to praznik, ko imamo glavno besedo tisti, ki si mesečne plače služimo z lastnimi rokami in ne z govoričenjem. Ko lahko enkrat v letu tudi mi spregovorimo na glas. Toda kakšno veljavo še ima prvi maj, ko pa bo že jutri vse enako? Delo nima več prave veljave in marsikdo prodajalca na bencinskem servisu enači z muho, po kateri zamahne s časopisom, ko se le-ta ustavi za par sekund. Delavce izpodrivajo avtomati in roboti, ki ne poznajo pravic, temveč le dolžnosti, misel »vse živali so enakopravne« pa se je že zelo dolgo nazaj dopolnila z »ampak nekatere so bolj enakopravne kot druge«. Zakaj neki bi torej še slepil samega sebe in se delal, da problemi ne obstajajo in da sem enakovreden vsakomur drugemu, ko pa že jutri ne bom več? Ni mi žal, da sem postal delavec, nikoli mi ni bilo in nikoli mi ne bo. Moje delo je nekaj vredno in če mene ne bi bilo, bi marsikdo tenko piskal, a žal se tega marsikdo ne zaveda.

Kljub temu verjamem, da se bo trend nekoč obrnil. Ne danes in ne jutri, ne čez eno leto in ne čez deset let, a obrnil se bo, ker se bo moral. Zdajšnje stanje pač ne pelje nikamor in prej ko slej se bodo stvari morale zasukati, tako kot so se vedno do zdaj. Seveda ne mislim, da bomo spet zgrabili vile in sekire, a ravno tako je iluzorno pričakovati, da bodo ljudje s socialnega dna do sodnega dne samo poželjivo gledali kako si bogataši režejo pogačo in čakali na drobtinice, ki bi po naključju padle z mize. Meni ni slabo. Lahko bi bilo boljše, a glede na to, da nisem navajen razkošja in luksuza, se ne morem pritoževati. Marsikdo drug se lahko in to povsem upravičeno. Mislite, da si tudi on za prvi maj zaveže kravato?