Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Mi boste verjeli, če vam bom povedal, da sem utrujen? Pravzaprav ne utrujen v pravem pomenu besede, ampak bolj zaspan in izmozgan. Zahvala gre podjetju, ki upravlja z našim blokom, saj so se domislili, da bodo ravno ta teden začeli z adaptacijo fasade in menjavo oken pri mojih številčnih sosedih. In ker takšna opravila ponavadi niso najbolj tiha, sem se včeraj dopoldne ob neprestanem vrtanju, razbijanju in vpitju vrlih Bosancev kar naprej zbujal in logična posledica takšnega nemirnega spanca je bila, da sem bil utrujen že ob osmih zvečer, ko sem začel z nočno. Nocoj stvar najbrž ne bo nič boljša, oziroma bo kvečjemu slabša, saj so včeraj šele začeli postavljati gradbeni oder, ampak sam se zaradi tega ne obremenjujem. Pravzaprav že komaj čakam na večer, kolikor nerazumljivo to v tem trenutku zveni.

Ko sva s sodelavcem v petek popoldne povsem po naključju ugotovila, da bi meni izredno ustrezal njegov razpored prihodnjega tedna, njemu pa moj in sem poklical šefa, če dovoli menjavo, je bil ta precej pasji. Sto in en izgovor je našel, pomagalo ni niti nobeno moledovanje v stilu majhnih razvajenih fantkov (»nikoli več ne bom prosil za nič«) in pogovor se je zaključil s tem, da je odložil slušalko. A želja po tem, da bi prihodnji teden delal nočne, je bila močnejša in v nedeljo zjutraj sem sklenil še enkrat poskusiti srečo. Tokrat se mi je le nasmehnila in čeprav sem še na pol v snu skoraj deset minut poslušal godrnjanje, mi je na koncu le oddobril zamenjavo.

A kot da že razpored sam ne bi bil dovolj ugoden, sem še isti dan ugotovil, da bom te štiri nočne delal s precej fajn sodelavcem. O njem sem sicer pisal že takrat, ko je bil premeščen na našo črpalko, saj me je s svojim odnosom pošteno (pozitivno) presenetil, a od takrat nisem več imel priložnosti delati z njim. Zdaj pa sva kar naenkrat skupaj v nočni. Kaj boljšega kot to. Ponedeljke, ko me zvečer čaka prva od štirih nočnih, ponavadi preživim čemeren in ob nenehnem vzdihovanju, da bom moral zvečer v službo, tokrat pa je bilo vse drugače in na trenutke sem se celo zalotil, da komaj čakam na osmo zvečer, ko se bom odpravil na našo majhno črpalko.

In Robert se seveda sam sebi ni izneveril. Toliko smeha, prilagajanja, sproščenega pogovora in nenavsezadnje pošteno razdeljenega dela že zelo dolgo nisem doživel v kakšni nočni. Tistih deset ur je šinilo mimo kot blisk in ob nekem trenutku sem presenečeno ugotovil, da je že peta in pol. Jasna stvar je, da njegove prijaznosti tudi sam nisem izkoriščal, pač pa sem mu v enaki ali celo večji meri vračal vse, kar sem od njega dobival in najbrž mi ni potrebno posebej poudarjati, da sva oba odšla domov zadovoljna in polna pozitivne energije.

In danes? Danes se je zgodba ponovila. Nikomur od naju ni težko narediti dela, ki bi ga moral drug. Jaz naredim nekaj kar bi moral Robert in njemu se zdi povsem samoumevno, da bo naredil nekaj kar bi sicer moral jaz. Recimo, meni polnjenje avtomata za kavo enostavno ni eno od najljubših del, saj se mi največkrat zgodi, da gre več mleka v prahu mimo posode, kot vanjo. Zakaj je torej ne bi obe (ali kar vse štiri) noči napolnil Robert, ki pa se mu ne da ukvarjati z remitendo (vračilom) časopisov, kar rad delam jaz? Zakaj bi zajebavala drug drugega, ko pa si lahko pomagava in ustvarjava dobro delovno ozračje, ki ga navsezadnje občutijo tudi stranke.

In tukaj je srž današnje zgodbe. Kdaj bodo šefi, direktorji in vsi ostali, ki imajo pod seboj nas, delavce, končno razumeli, da je le zadovoljen delavec dober delavec? Če se bo delavec dobro počutil v podjetju, če bo vedel, da mu je šef pripravljen prisluhniti, če se bo dobro počutil med sodelavci, bo veliko bolj produktiven, kot sicer. Zakaj delavcem postavljati omejitve in nanje vršiti pritisk, ko pa stimulacija, pa kakršnakoli že bila, deluje veliko bolje od vsake grožnje?

Če mi šef ne bi oddobril zamenjave in bi ta teden delal mešano zjutraj in popoldne, vsekakor ne bi bil zadovoljen, saj bi se ves čas (pa čeprav podzavestno) zavedal, da bom moral spustiti veliko stvari le zaradi njegove trme. Posledično bi bil slabe volje in najbrž od mene ne bi bilo prav veliko koristi. Toda od prihodnjega tedna bom navsezadnje le nekaj imel in tako zaradi tega dejstva, kot zaradi dobrega sodelavca, v službi naredim (narediva) ogromno, oz. veliko več kot bi bilo potrebno.

Zvečer bom bržkone spet prišel v službo neprespan in pomalem siten. Toda nato bom spil tisto našo žalost od kave, pokadil cigareto in ko bova z Robertom začela z najinimi »manevri«, vsekakor ne bo več razlogov za slabo voljo. Pa čeprav bodo Bosanci danes očitno precej bolj glasni kot včeraj. Najbolje, da grem pod kovter in čimprej zaspim, kot kaže so že začeli.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk