Iz volkovega b(r)loga

Kakšne visokoleteče projekte si je zadal Zavod za kulturo pornografije in zakaj jih v Sloveniji ne bodo mogli uresničiti

Dobro jutro, Slovenija

Ko sem leta nazaj v trafiki prvič kupil hrvaško revijo Erotika, si nisem mislil, da bo pornografija v mojem življenju igrala tako veliko vlogo. A v uporabno umetnost, kot se še reče materialu, ki prikazuje ali opisuje prizore eksplicitnega seksa, sem se zaljubil na prvi pogled in nisem se ji odpovedal tudi, ko so ob koncu pubertete hormoni nehali razsajati. Vsekakor mi je ostalo v spominu to, da sta sošolca, ki sta se v času omenjenega nakupa skrivala za vogalom, trdila, da dejanja, ki smo jih hlastno požirali z očmi, dejansko bolijo, sam pa temu enostavno nisem mogel verjeti, saj se ob bolečini ponavadi ne smeješ. Prav tako nad pornografsko črno mrežo¹, ki smo jo ustanovili čez nekaj tednov, niso bili najbolj navdušeni sošolci, ki so redno hodili k nauku, vendar so se vseeno čisto vedno »povsem po naključju« znašli v bližini, ko smo med odmorom povlekli na dan novo revijo.

To se je dogajalo dvajset let nazaj, pornografijo pa imam sam še vedno rad. Mirno sicer lahko priznam, da sem se je medtem sicer nekoliko naveličal, a dober film z izdelano zgodbo in profesionalno posnetimi prizori si še vedno rad pogledam. In dvajset let pozneje po »izgubi nedolžnosti«, sem dočakal tudi ustanovitev Zavoda za kulturo pornografije – 69. Sprva sem bil, tako kot velika večina Slovencev, do projekta precej skeptičen, saj nisem mogel verjeti, da lahko nekdo, pa čeprav se imenuje Max “Hardrock” Modic, označi pornografijo za kulturo, zdaj, ko je zavod dal skozi svoj prvi večji zbor članov in si postavil jasne smernice in cilje delovanja, pa trdno verjamem, da je projekt zabloda.

Ne, nimam ga za neumnost in resno premišljujem o članstvu v zavodu in aktivnem delu v njem, če bi se izkazalo, da sem lahko koristen, vendar menim, da so ustanovni člani dejansko nekoliko slepili sami sebe, saj so si postavili dejansko neuresničljive cilje. Seks šopi so bili še ne tako zelo dolgo nazaj, tudi takrat, ko si jih v zahodnih državah našel na vsakem drugem avtocestnem počivališču, v Sloveniji domena nemogočega. Enostavno ni jih bilo in četudi bi bili, se najbrž ne bi našlo veliko junakov, ki bi dejansko vstopili vanje. Z odcepitvijo od Jugoslavije pa so se naenkrat pojavili in kmalu so trgovinice z žgečkljivimi artikli rasle kot gobe po dežju. Zdelo se je, kot da je Slovenija z razglasitvijo samostojnosti izgubila vso sramežljivost in postala veliko bolj odprta tudi do seksa. Toda vse skupaj je trajalo kaj malo časa. Začetno navdušenje se je poleglo in seks šopi so se bili čez noč primorani boriti za obstanek. Mar zavod zares verjame, da bo lahko uresničil enega svojih ciljev in pod okriljem Zveze potrošnikov preverjal kakovost prodajnih artiklov v erotičnih trgovinah? Te se (če seveda izvzamem giganta kot sta Venera in Red shop) večinoma borijo za preživetje in v kolikor ne bi za petdeset evrov prodajale artiklov, ki so vredni največ deset, bi jih lahko lastniki mirno zaprli. Z drugimi besedami, zavod bi s takšnim delovanjem dejansko pljunil v lastno skledo. Potem imamo predlog projekta ustanovitve knjižnic in celo čitalnic, ki pa so sploh prava utopija, vse skupaj bi namreč živelo največ kakšen mesec, dokler bi bila stvar nova, nato pa bi utonilo v pozabo. In ne pozabimo na cilj o legalizaciji prostitucije, v katerega se sploh ne bom spuščal, saj je že stokrat prežvečena tema, ki se vedno znova konča na enak način – slovenska dekleta pač niso dovolj pogumna, da bi jasno in glasno priznala, da se ukvarjajo z najstarejšo obrtjo na svetu.

Slovensko tržišče je za takšen zavod enostavno premajhno, ljudje pa vse premalo odprti, da bi novo seksualno revolucijo lahko sprejeli. Si poskusite predstavljati², da na Prešernovem trgu naletite na znanca, ki vam bo po začetnem pozdravu povedal, da se pravkar odpravlja v pornografsko knjižnico? Povprečen Slovenec tega ne bo nikoli priznal, če bo želel pornografsko revijo, si jo bo enostavno kupil na prvi črpalki in prosil za papirnato vrečko, v katero jo bo lahko spravil, da ne bodo vsi videli kaj je kupil. Slovenec enostavno ne bo zavil v porno čitalnico, ker ga bo preveč strah, da ne bi kdo videl kam je šel, ali da ne bi, bognedaj, tam srečal kakšnega znanca in vsekakor bi imeli morebitni »knjižničarji« največ dela z odganjanjem mladoletne mularije. In tudi nobena Slovenka se ne bo pri obrtni zbornici registrirala kot Nenasitna Anita s.p., začela plačevati davke in tako vesoljni Sloveniji priznala kaj počne, ampak bo, navkljub legalizaciji, še vedno raje delala na črno.

Mogoče celo največji projekt zavoda pa je ustanovitev politične stranke, o čemer je na svojem zadnjem albumu prepeval že Adi Smolar³. Vendar imajo tudi tukaj vse premalo možnosti. Četudi zberejo tistih par procentov glasov, ki jim bodo omogočili vstop v parlament, se sprašujem, kaj neki bodo tam sploh počeli? Naredili seksualno revolucijo? Povsem verjetno je celo to, da v štirih letih ne bi bilo njihovega predloga, ki bi dočakal resnejšo obravnavo.

Pozabimo Italijo, pozabimo Nemčijo, pozabimo Švedsko in, oh, pozabimo Nizozemsko. Slovenija je evropski palček. Slovenija je državica kjer vsak pozna vsakogar in kjer je seks še vedno nekaj česar se je potrebno sramovati, nekaj o čemer se ne govori in kjer je vsakdo, ki kupi pornografski dvd vreden kamenjanja. Hej, mar ni zadosten dokaz že to, da je bilo že takoj po ustanovitvi zavoda ime le-tega povsem napačno interpretirano? In v takšnem okolju resen projekt, kljub vsem koristim, ki bi jih dosega ciljev prinesla, žal ne more uspeti.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

1. doma je vsakdo smuknil nekaj denarja, za katerega smo nato vsak teden kupili eno pornografsko revijo, ki sem jo v šolski torbi največkrat prenašal kar jaz in jo pred odhodom domov skril v opuščeni hidrant [nazaj gor]
2. karikiram [nazaj gor]
3. ne upam si dati roke v ogenj, da ustanovni člani zavoda niso dobili svoje ideje prav zaradi te pesmi [nazaj gor]