Smisel maturantskega plesa
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 6.4. 2008 ob 07:59 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo
Dobro jutro, Slovenija
To ni človeško. Ne, ne more biti človeško, da končaš ob sedmih zjutraj eno nočno, že čez dvanajst ur pa si spet v službi in v njej preživiš novih dvanajst. Takšen tempo je naporen za traktorski plug, kaj šele za človeka. Ampak kaj bi jokal, čisto po vsaki seriji nočnih si uspem obnoviti moči že po dveh dneh in tudi tokrat ne bo nič drugače. Seveda pa bi bila nocojšnja nočna pol manj naporna, če se ne bi nezadržno bližal konec šolskega leta, kar s seboj prinese tudi tradicionalne maturantske plese v bližnjem Hitovem športnem centru, ki se pri nas poznajo s povečano koncentracijo prisotnosti pijane, lačne in potrebne srednješolske mularije.
Maturantski ples je sicer še ena od stvari, za katere nimam najmanjšega pojma kako izgledajo od blizu. Po osnovni šoli sem se pač vpisal na tisto triletno poklicno, maturantski ples, izlet in predvsem matura sama pa so v domeni gimnazij in nikoli nisem razumel, zakaj se vsemu temu pripisuje tako velik pomen. Okej, pustimo maturo, ki dejansko je pomembna, saj se brez nje ne moreš vpisati na želeni faks, če sploh se lahko na kakšnega. Tudi maturantski izlet bom še nekako sprejel, če nanj gledam s stališča, da se boš razšel s sošolci in sošolkami, s katerimi si najmanj štiri leta skupaj gulil šolske mize in stole in se zato spodobi, da z njimi preživiš en teden brezskrbnih počitnic. Toda maturantski ples… Toliko priprav, toliko vaj, toliko organizacije in toliko zapravljenega denarja samo za en ples?
V tretjem letniku srednje šole, sem, kot predsednik razreda, enkrat februarja med razredno uro sprožil vprašanje, ali naj organiziramo zaključni ples in zaključni izlet. Seveda sem sprva požel val navdušenja in razprav, kje bi lahko ples organizirali in kam vse bi lahko šli na potep, a že čez nekaj tednov sem sam izgubil vsako Upanje, da se bo kaj od tega organiziralo. Tako sem na razredni uri predlagal svojo razrešitev z mesta predsednika, saj z neresnimi ljudmi ne morem in nočem sodelovati. Razred mi ni ustregel, smo pa zato trdno sklenili, da je za organizacijo plesa sicer res že prepozno, a bomo denar zato raje porabili veliko bolj koristno, šli bomo na zaključni izlet. Šur! V naslednjih dveh tednih se je razred namreč spremenil v bojišče, kjer se je spopadalo najmanj deset majhnih skupinic, od katerih je vsaka hotela uveljaviti svojo voljo in ni mi preostalo drugega kot da sem razveljavil sklep o končnem izletu in nato nepreklicno odstopil z mesta predsednika, kar se je baje zgodilo prvič v zgodovini Srednje ekonomske in trgovske šole Nova Gorica.
Naš ples je bil po ideji zastavljen precej ambiciozno, a vseeno ni bil nek gromozanski zalogaj, saj naj bi ga po začetnih dogovorih skupaj organizirali jutranja in popoldanska izmena triletnega poklicnega programa trgovec/prodajalec. Nikoli ni bilo mišljeno, da bi imeli živo glasbo, da bi se protokolarno oblekli in tradicionalno zaplesali. Vse skupaj naj bi spominjalo na družaben večer dveh razredov, kamor naj bi bili, bolj po naključju kot ne, povabljeni tudi naši starši, oz. skrbniki. A je vse skupaj padlo v vodo, saj je razred potreboval nekoga, ki bi vse organiziral sam, od prostora kjer naj bi žur imeli, do vabil, ki naj bi jih razposlali, oni bi pa na koncu samo prišli tja in se imeli dobro. Sam si seveda tolikšne mere odgovornosti nisem želel naložiti na ramena. Zakaj neki bi si jo? Bi mi bil sploh kdo hvaležen?
Toda takrat sem spoznal, da organizacija nekega dogodka sploh ni tako zelo preprosta stvar, kot se zdi marsikomu, ki se ga udeleži. Če bi se res odločil, da bom vse uredil sam, bi pri zaključnih izpitih bržkone debelo pogrnil, saj bi mi organizacija pobrala čisto ves čas, ki sem ga tako namenil učenju. Koliko časa torej pobere šele organizacija nekega maturantskega plesa? Vsi obiski trgovin in/ali šivilj, vse plesne vaje, vsa pogajanja z lastniki poslovnih prostorov… In nenavsezadnje, koliko denarja pravzaprav pobere takšen ples neki povprečni štiričlanski družini?
Vsekakor je maturantski ples tradicija, ki jo je dalo skozi že veliko število generacij in bržkone jih bo preživela še kar nekaj. In lepo je, da se jo spoštuje, saj so čez štirideset let slike in ostali spomini z maturantskega plesa najbrž resnično vredni zlata. A po vsem videnem sodeč, je vse to v današnjih časih prav malo vredno. Maturantski ples nikakor ni več svečano slovo od dijaških dni, od svojih prijateljev in prijateljic, pač pa le še en večer, namenjen zgolj pijančevanju, razgrajanju, seksu in bruhanju. Maturantski ples je, tako kot mnogo drugih stvari, izgubil svoj prvotni namen in ob tem kar sem videval zadnji dve noči, mi ni žal, da se v življenju nisem udeležil niti enega.
Lahko noč vam želi
vaš
Volk
OK, jaz sem misli podobno kot ti preden sem dal čez gimnazijo. Matura je najmanj pomembna stvar. Če se človk 4 leta sprot uči tolk, da ma lepe ocene (ne odlične) maturo nardi brez problema. In zdej jaz gledam na maturo kot neko obveznost, ki sem jo dal čez. Kot vsako položnico, ki jo pač moraš plačat. Skratka, res nepomembna. Maturantski ples, pa tudi izlet je pa neko doživetje, ki ti ostena v spominu za vse življenje. In čeprav se zapravi veliko denarja in časa je po mojem vredno. Je pa razumljivo, da če tega ne doživiš na lastni koži, tega ne moreš razumeti.
Gre za to, da se študentaraj oštima v obleke odraslih in se ‘vživi’ v svet odraslih.
Denar pa lahko hitro postane problem. Jaz sem bila na maturancu dobrih 6 let nazaj in za večerjo smo plačali 6.ooo tolarjev na osebo. Potem so stroški za obleko (ker pač večerne noben nima doma, da bi jo lahko pokoristil, tako kot lahko mama obleče kostim in tata rekelc), ki jih lahko priteraš do absurda (spomnim se sošolka je plačala 80.000 sit) jaz sem za obleko dala dobrih 10.000 sit, jo sama oblikovala in prijeteljica mi jo je sešila.
Se strinjam z Juretom, maturantski ples je doživetje za celo življenje. Četudi brat pri fotografiranju pozabi, da ima v rokah fotoaparat brez filma (moj dogodek). :-D
Si ne predstavljam, kako je na tvoji črpalki ob takih dogodkih. Jaz zelo slabo prebavljam pijane ljudi ki težijo in so “pametni”, še posebej, če se znajdem na drugi strani pulta.
Sem prepričana, da je tvojim sošolcem danes vsaj malo žal, da se niso potrudili in razumeli, da je bistvo, zabavna stran zaključnega dogodka ravno to, da skupaj nekaj organiziraš in deliš veselja in razočaranja ob organiziranju plesa ali izleta!
Žal se moram strinjat z zadnjim odstavkom posta. Da je maturantski še en razlog več za pijančevanje.
Ma, Volkec, ko si bil v šoli, si želel, da bi ga imeli, zdaj pa razmišljaš o smiselnosti. Tako pač je, mladi razmišljajo drugače od nas, malo manj mladih ;-) Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most.
Moram pa reči, da imam na svoj maturantski ples zelo lepe spomine, ne spomnim se, da se je kdo na mrtvo napil. Četvorke sicer nismo zaplesali, a smo se staršem zelo lepo in inovativno predstavili, pa s srečelovom in prodajo torte smo precej zaslužili IN z učiteljem telovadbe sem plesala!!!! ;-)
Ah dej no..sej nismo bli tko grozni na petrolu:)
js hvalim tvoj blog..ti pa tkole pišeš o nas..
@manca: Zdaj sem pa smrtno smrtno resen. Prisežem. Tvoje pohvale so mi bile zelo všeč in verjemi mi, da mi takšne stvari (pohvale na črpalki, maili, to da me ljudje ustavijo na cesti in mi povejo, da pišem dober blog), zelo veliko pomenijo. Vi trije ste bili izredno kulturne stranke in verjemi mi, da ta prispevek ne bi ugledal luči sveta, če bi bili čisto vsi takšni kot ste bili vi. A verjemi, da sem pred vašim prihodom (in tudi potem ko ste odšli) videl mlade, ki so delali stvari, ki bi se jih sramovali tudi klošarji. Dokazi sledijo :)
Se podpišem pod idejo o zagnanosti in nato raznimi nestrinjanji sošolcev.
Glede na to, da tud sam organiziram za naš razred to zadevo, sem jim že v naprej povedal, da rabim ekipo 5-6 zanesljivih, ki bomo odločali o vsem (več jih je, hitreje se skrega med sabo). Da se bomo potrudil po vseh močeh ter da bi dobro izpadlo. Za enkrat vse stvari potekajo tako kot morajo, upam samo, da se ne bo zdaj v zadnjih dveh dneh kaj zalomilo :)
Glede pijančevanja -> Maturanc je ples in naj temu primerno tudi svečano izpade. After je pa after, tam pa naj pa vsak dela, kar mu pač paše.
Mah Volkec, časi se spreminjajo, mi se moramo prilagajati. Moji spomini na maturantski ples in izlet so še vedno živi tudi po 28-ih letih, čeprav verjeli ali ne, nobene fotke s plesa nimam, iz izleta pa kar precej. Se pa strinjam s tabo - vse preveč prestiža, pretiravanja, alkohola… Skromnosti kljub jamranju, da imamo majhne plače, da tonemo v revščino bla, bla, bla… ni več - vse mora biti v presežnikih. Zakaj že?
Volkec… Za spremembo se ne strinjam s tabo… Maturantski ples mora bit! :) Vse priprave na nastop pomenijo druženje razreda… osnove plesa lahko samo prav pridejo, predstavitve razredov pa so zabavno ustvarjanje. Obenem je to dogodek za celo družino… otrok je zaključil pomemben del svojega življenja. Naš ples je organizirala šola in ja, cene so bile malenkost visoke… sploh, ker je bilo treba vključiti tudi stare starše, teto in strica… vseeno pa je bilo vredno, ko sem videla, koliko jim je prisotnost pomenila. Še zdaj, več kot 5 let kasneje, babica s ponosom pove prijateljicam, da je bila povabljena, kako lepo je bilo ipd. Sama z veseljem pogledam slike in se nasmehnem ob spominu na “poštirkane” sošolce, ki so verjetno prvič oblkli kravato. Moja obleka je pa tudi uporabna za kakšno kasnejšo priložnost. Kar se tiče pijančevanja in milo rečeno “razvrata” po uradnem delu plesa… nič drugače kot katerikoli vikend v Ljubljani ali večer na maturantskem izletu (ki je seveda sam po sebi nujen ;)