Iz volkovega b(r)loga

Čista vest je le simptom slabega spomina

Zadnje besede

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 5.04.2008 ob 07:53 ob 07:53 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

»Več luči!«, je nekaj trenutkov pred smrtjo zavpil Goethe. Kaj je hotel s tem reči, je seveda drugo vprašanje in bržkone nihče ne more natančno reči, ali je s tem hotel še zadnjič sporočiti svetu eno od svojih velikih misli, ali se je dejansko pogrezal v smrt, zaradi česar tudi dogodkov okoli sebe ni mogel več dobro razbrati. Ta lepa, zanimiva in neizčrpna, a hkrati včasih tako kruta zgodovina opisuje veliko zadnjih besed znanih osebnosti in pred njimi ni imun niti humor. Poznate zadnje besede nekega poštarja? Ne? Uspel je reči le še – »priden kuža…«. Ne vem, kakšne so bile zadnje besede vaškega posebneža Andreja, a verjemite mi, da bi jih zelo rad vedel.

Andrej je bil za časa svojega življenja posebnež v pravem pomenu besede. O njem je krožilo toliko različnih zgodb in teorij, kot o Elvisovi smrti in tudi najboljši poznavalci vaškega dogajanja, niso o njem vedeli čisto vsega. A nekaj je bilo gotovo, kjerkoli se je prileten možakar s povsem belimi lasmi, belo (čeravno od hrane popackano) brado in škilavim, a hkrati tako naivno otroškim pogledom pojavil, je izzval oster odpor, če ne celo gnus. Nekatere teorije so pripovedovale, da je bil bister in nadobuden deček, ki se je v cvetu pubertete najraje smukal okoli ameriških vojakov, ki jih je bilo po drugi svetovni vojni na naših tleh vse polno. A nekega naj bi prišlo do močne eksplozije, ki je Andrejevega prijatelja v trenutku ubila, njega pa tako močno poškodovala, da mu je to pustilo trajne posledice. Preostanek njegove mladosti je zavit v meglo, čeprav se je šušljalo, da se je (na njihove stroške) zdravil v Združenih državah Amerike. A ko se je spet pojavil, je tekoče govoril angleško in nekaj malega tudi francosko. Denarja je imel vedno polne žepe in nobena skrivnost ni bila, da prejema mesečno rento kot povračilo za poškodbe. Delati se mu ni mudilo, saj je z denarjem prav lepo živel in tako je ves dan ponavadi porabil za posedanje po gostilnah. Sčasoma so ljudje celo pozabili njegovo ime in ga začeli imenovati Čelestin ((kot je bilo ime njegovemu očetu, o katerem pa se ravno tako ve izredno malo)), začelo pa je veljati, da kjerkoli se pojavi, to ne pomeni nič dobrega.

Z njim sem se prvič srečal, ko sem na manjši vaški črpalki v Šempetru opravljal počitniško delo in že prvič je naredil name velik, a zelo negativen vtis. Takrat so se na vsaki, še tako majhni črpalki, vile dolge vrste vozil z italijanskimi registrskimi tablicami in navajeni smo bili delati hitro in sunkovito. Povej kaj želiš, da te hitro postrežem, ti poračunam, nato pa grem delati svoj posel naprej. Toda Andrej si je najprej vzel debelih pet minut, da je iz žepov spravil ves drobiž, nato pa je le stežka izdavil, da želi ene cigarete. Toda še preden sem v majhno usnjeno torbico spravil vse pomečkane bankovce, je že kričal, da naj mu dam nazaj ostanek, ker je na lastne oči videl, da sem ga ogoljufal in da si on, kot profesor francoščine, ne bo dovolil, da ga ima kdorkoli za norca. Čeprav sem vedel, da sem nedolžen, sem postal v obraz bel kot stena, situacijo pa je v hipu razrešila starejša sodelavka, ki ga je brezkompromisno nagnala, rekoč naj se ne vrača več. Nato mi je povedala, da naj se belolasemu možakarju izogibam in naj ga naženem še preden izstopi iz svoje razmajane rdeče katre, saj so ga že nekajkrat zalotili pri kraji, predvsem pa naj mu ne zaupam, kajti z njim so bili vedno samo problemi.

To se je zgodilo štirinajst let nazaj in sinoči sem slišal, da so pred kakšnima dvema tednoma v propadajoči hiši našli Andrejevo razpadajoče truplo. Umrl je sam in cele tri tedne ga ni nihče pogrešil. Toda Andrej ni samo umrl, Andrej je izginil z obličja zemlje. Kako, boste rekli, mar ni to eno in isto? O ne, še zdaleč ne. Je Janez Drnovšek umrl? Ne, živel bo dalje prek del, ki jih je naredil v svojem življenju, prek knjig, ki jih je napisal in misli, ki jih je izrekel. Takšen človek ne bo nikoli umrl. In tudi zgoraj omenjeni Goethe ne bo nikoli umrl, čeprav tudi njegovih kosti že zdavnaj ni več. Pa Elvis, Cezar, Hendrix, Marx in stotisoče drugih. Toda Andrej ne samo, da je umrl, Andrej je izginil z obličja zemlje. Ljudje se ga zdaj spominjajo le po barabijah, ki jih je naredil. Znali vam bodo povedati, da je sproti zapijal denar, ki mu ga je brat, z namenom da mu bo zgradil hišo, pošiljal iz tujine, on pa je fotografiral novogradnjo svojega soseda in mu pošiljal te slike. Znali vam bodo povedati kako je bil prostaški in da še prašiči jedo lepše, kot je on. Znali vam bodo povedati, da je bil lenuh, ki je v življenju dobil nešteto priložnosti, a nobene ni izkoristil. Sčasoma vam tega ne bodo več znali povedati, spomini bodo povsem zbledeli in Andrej bo za večno pozabljen.

Rekli boste, da obrekujem in ocenjujem človeka na podlagi vaških govoric, za katere je pač znano, da niso verodostojen vir podatkov. A z njim sem več slabih kot dobrih izkušenj imel tudi sam. Kolikokrat je poslal policijo nadme, češ da sem ga žalil ali ogoljufal1, kolikokrat je s svojim vonjem zasmradil našo trgovino ali nadlegoval druge stranke, kolikokrat… še bi lahko našteval.

Kaj gre takšnemu človeku skozi možgane, preden umre? Se sploh zave vsega tega, ali je še vedno prepričan v svoj prav? Je Andrej tik pred smrtjo spoznal, da je v življenju prizadel in razočaral ogromno ljudi? Je pomislil, da ni za seboj pustil ničesar po čemer bi se ga ljudje spominjali? Je sploh kaj pomislil in ali je sploh izrekel svoje zadnje besede?

Ne vem koliko ljudi se bo spominjalo mene, ko napoči moja zadnja ura, oz. ko bo čas, da se moja duša izkusi v drugem telesu. Se me bo Volkec spominjal kot strogega in zahtevnega očeta, ki pa mu je vsaj enkrat na dan pokazal, kako neizmerno ga ima rad? Se me bodo dekleta spominjala kot prijaznega in ljubečega fanta, ki je ljubil dialog veliko bolj kot pesti? Se me bodo v službi spominjali kot marljivega in natančnega delavca? Se me bodo vsi prijatelji in znanci z interneta spominjali kot človeka, »ki mu je bilo mar«? In le kakšne bodo moje zadnje besede? Toda kaj bi si s tem belil glavo, ko pa je do takrat še tako zelo daleč in ko me v življenju čaka še toliko stvari, ki jih moram opraviti.

Slovenija, želim vam lepo soboto. Pojdite ven na sonce in svež zrak. Družite se s svojimi najdražjimi, dajte jim vedeti, da jih ljubite in da so za vas najpomembnejši. Predvsem pa se veselite, izpraznite glavo vseh skrbi in ljubite svoje življenje. Sam ga nekoč nisem, a zdaj ga, hvala Bogu, znam in verjemite mi, do tam je le majhen korak.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  1. policija je pač policija, če dobi prijavo, mora ukrepati [nazaj gor]
 
3 odgovorov na “Zadnje besede”
  1. Rodrigo - 5.04.2008 ob 21:53

    Tole se bere pa kot napet roman. Odličen šnopček!

  2. sovica oka - 6.04.2008 ob 13:37

    Jaz sem nad takimi vaškimi posebneži ponavadi presenečena: njihova inteligenca je v veliko primerih premosorazmerna z njihovo umazanostjo.

    Čelestin je bil strašljiv za videt, ampak z nama s sestro vedno prijazen; že to, da naju je po cesti prepoznal, ogovoril po imenu in vprašal po zdravju nonota, je bilo presenečenje - da je sploh štekal s kom govori.

    Nazadnje sva ga videli kake dve leti nazaj v Trgovski hiši in obljubil je, da naju pride pogledat, ko sva rekli, da delava v casinoju. Seveda ga nisva popravljali, ko je rekel “Aha, bom prišel v Perlo”, ampak sva mu pustili mislit, da sva tam.

    Ja, res ena skrivnostna persona, tale Čelestin. Ne znam si pojasnit, od kod njemu vse učene besede in razgledanost, še posebno pri takih letih. In ja, buhve kakšne so bile njegove zadnje misli…

  3. Ubald - 7.04.2008 ob 11:12

    čelestin je umrow ?, zadnjič sm ga vidu ku je na našem borjaču fehtu pumpo za kwlo da gre u Trst.

Na vrh

Komentiraj