Iz volkovega b(r)loga

Ko sem se odločil, da kopiram Evino hči in tudi sam poskušam navreči nekaj nenavadnih trditev o sebi, med katerimi bodo ene resnične, druge pa lažne, si nisem mislil, da bom dobil toliko odziva. Kot vse kaže pa so osebne teme, če jih le ni preveč, še vedno zelo priljubljene, in sam se vsem zahvaljujem za sodelovanje in vam za češnjo na vrhu torte ponujam pravilne odgovore. Pa poglejmo…

A. Ko sem bil star šest let, me je prijatelj s katerim sva skupaj hodila v vrtec naščuval, da ukaniva sestro tako, da skočiva čez ograjo balkona, dva metra v globino

RESNICA: Moji starejši sestri je mama naročila, da lahko mene in mojega prijatelja, ki je vsako jutro prišel k nam, pošlje v vrtec šele ob točno določeni uri. Do takrat pa je bilo še kar nekaj minut in sestra najinemu prosjačenju ni popustila niti za trohico, zato je prijatelj predlagal, da skočiva čez balkonsko ograjo, približno dva metra v globino. On je normalno doskočil in stekel proti vrtcu, jaz pa sem ob pristanku izgubil ravnotežje in padel vznak. Na mojo nesrečo sem z zadnjim delom glave zadel v štor, ki je ostal od posekanega grma, da imam celo glavo krvavo pa sem opazil šele pred vrtcem. Soseda, ki je klicala mojo mami v službo (doma nismo imeli telefona) jo je pozdravila z besedami: “tvoj sin se je vpisal k padalcem”, mene pa na doživljaj spominja brazgotinica na zadnji strani glave.

B. Prvi razred osnovne šole sem izdelal z odličnim uspehom, odličen pa sem spet bil šele pri zaključnih izpitih v srednji šoli

RESNICA: Moj učni uspeh je nihal od odličnega v prvem razredu, prek prav dobrega v drugem, tretjem ter četrtem in dobrega do drugega letnika srednje šole, tretji letnik sem nato zaključil s prav dobrim, zaključne izpite pa opravil s tremi gladkimi peticami. Moj učni uspeh bi vsekakor lahko bil vsa leta tudi višji, če ne bi bil tako brezsramno len.

C. Moja prva operacija pod narkozo je bila tista, ko sem imel Ileus, oz. zaporo črevesja

LAŽ: Že pri sedmih letih sem imel operacijo ušes, saj so mi zaradi slabega sluha vanje vstavili posebne cevke, leto pozneje pa sem šel na lepotno operacijo desnega ušesa, ki se je ponesrečila (danes sem vesel, da se je). V obeh primerih sem dobil narkozo, zaradi katere mi je bilo nato slabo še dva dni in paničen strah pred njo imam še dandanes.

Č . Za šolske spise v prvih razredih osnovne šole sem redno prejemal cveke

RESNICA: Mogoče nekoliko zavajajoča trditev, saj se v prvih razredih ne piše prostih spisov, a ko smo jih v (mislim da) četrtem razredu začeli, sem zanje konstantno prejemal cveke, v petem pa ni bilo veliko bolje. V šestem sem v sebi končno začutil potrebo po ustvarjanju in stvar se je obrnila takorekoč čez noč, saj sem lahko dobesedno sam odločal koliko bom pisal. Če sem se potrudil, je bila petica, če se mi je malo bolj fučkalo sem prejel štirico, nižje ocene pa pri slovenščini od takrat naprej nisem več poznal.

D. Še v šestem razredu osnovne šole sem bil trdno prepričan, da bom postal duhovnik

LAŽ: Do takrat me je želja po duhovniškem poklicu že zdavnaj minila, v prvem razredu pa me živ krst ne bi mogel prepričati, da bom postal karkoli drugega kot dušni pastir

E. V tretjem letniku srednje šole sem učiteljici za Gospodarsko poslovanje rekel, naj se neha slepiti, da še vedno živimo v socializmu

RESNICA: Ja, žal je tudi ta trditev pravilna, te besede pa še vedno občasno obžalujem. Profesorica (ki ni hotela biti profesorica, pač pa je zahtevala naj jo kličemo “tovarišica”), je prejšnji dan napovedala, da bo spraševala in sošolci, ki o Gospodarskem poslovanju niso imeli blagega pojma, so me (kot največjega gofljača v razredu) nagovorili naj jo poskušam zamotiti, da bo na to pozabila. Ko je stopila v razred in so vsi vstali, sem sam začel glasno protestirati, češ da se je to delalo v časih komunizma in da se mi zdi tak način pozdravljanja poniževalen za vsakega učenca. Profesorica je seveda v tistem trenutku zgrabila kost in se začela prepirati z mano, nakar je zaneslo tudi mene in čeprav od spraševanja na koncu res ni bilo nič in sem se ji že naslednji dan opravičil za čisto vse, me njene solze v očeh včasih še vedno peklijo.

F. Pred pripravniškim izpitom sem bil tako živčen, da sem spil deset grenkih črnih kav

RESNICA: Čeprav sem se učil štirinajst dni brez prestanka in vedel, da je moj dnevnik popoln (kar je potrdil tudi moj šef, ki je imel vlogo mentorja), sta me dajali grozna trema in živčnost. Tako sem zjutraj spil štiri skodelice črne in grenke kave (kakršno sem takrat pil), nato še eno s šefom preden sva šla na izpit, tik pred začetkom le-tega pa pri tajnici, ko je pripravniški izpit delal drugi pripravnik, še pet. Posledično je živčnost postala še večja in trema očitnejša in v kolikor mi odgovora na prvo vprašanje (odgovor, ki ga bom vedel celo življenje, je bil - “vse to določa statut podjetja”) ne bi zašepetal šef, bi najbrž padel.

G. Ko sem se naveličal treningov kickboksa, ki sem ga treniral dobra štiri leta, sem imel moder pas

LAŽ: Imel sem le oranžen pas, trener pa mi je nekoč dejal, da če bi treninge jemal le nekoliko bolj resno, bi nekoč vsekakor lahko prišel tudi do črnega.

H. V vojski sem poveljniku čete rekel, da če so bili srajčni rokavi prav zavihani za petrolovega revizorja, so dobri tudi zanj

RESNICA: Poveljnik me je imel tako ali tako na piki in neprestano je trdil, da sem najslabši vojak v četi ali kar celi vojašnici (mogoče sem tudi res bil, ampak kaj ko mi tisto zlaganje postelje in omaric res ni šlo od rok) in ko me je nekoč okrcal, da imam slabo zavihane rokave (bilo je poletje in ker smo imeli samo srajce z dolgimi rokavi, smo si jih morali zavihati), sem mu predrzno rekel, da če so bili dobro zavihani za Petrolovega revizorja, bodo tudi zanj. Vod je seveda prasnil v smeh, jaz pa sem moral na licu mesta narediti petindvajset sklec.

I. Po treh mesecih služenja vojske sem prejel čin poddesetnika

LAŽ: Dobila sta ga dva druga vojaka, ki sta pozneje postala tudi desetnika, sam pa sem bil eden redkih ljudi v samostojnem vodu (zgodilo se je v drugi fazi urjenja, ko sem bil premeščen v Ilirsko Bistrico), ki si ga ni želel.

J. Po obisku Amsterdama v času evropskega prvenstva v nogometu, sem spoznal da trava ni takšno zlo kot sem si do zdaj predstavljal in jo od takrat občasno kadim

LAŽ: V Den Haagu na Nizozemskem, smo se štirje prijatelji potepali po mestu in naleteli na enega od znamenitih Cofee shopov. Bolj iz radovednosti kot zares smo vstopili in se strinjali, da poskusiti ni greh. Čeprav sem do takrat že bil v družbi ljudi, ki so kadili travo, je sam še nisem poskušal, ker pa prilika dela tatu, sem nekajkrat povlekel tudi jaz. Sprva nisem čutil ničesar posebnega, nato pa smo se začeli vsi štirje smejati kot obsedeni. Ko je stvar začela zares delovati in so mi najprej zagomazeli vsi živčni končiči, nakar mi je obrnilo želodec pa je vse skupaj izgubilo svojo zabavno plat in spomnim se samo še, da sem si ponavljal besedi - nikoli več. Pozneje sem sicer izvedel, da je White widow najmočnejša trava, ki se jo da dobiti na Nizozemskem, a to ni moglo omajati moje odločitve in čeprav sem se še veliko družil z ljudmi, ki so zvijali in kadili travo, je sam od takrat nisem več pokušal.

K. Nekoč sem po končani nočni z avtom prevozil relacijo Nova Gorica-Maribor-Zagreb-Maribor-Nova Gorica in šel spet v nočno

RESNICA: Ko sem po ločitvi spoznal kakšnih deset let starejšo žensko, ki je imela fobijo do vožnje, nisem pomišljal, ko me je vprašala ali bi jo peljal v Zagreb, kamor je morala na lepotno operacijo. Čeprav sem bil zelo zaspan, sem se doma le stuširal in oddrvel v Maribor ter nato v Zagreb. Popoldne sem pri njej pred odhodom domov sicer zaspal za urico in pol, vseeno pa je bila nočna, ki je sledila, ena daljših v mojem življenju. Če se slučajno kdo sprašuje - ne, z njo nisem seksal, kot tudi ne nikoli prej in nikoli pozneje.

L. Na nogometni tekmi Hrvaška-Slovenija me je napadel in nekajkrat udaril redar, ki se je po nesreči spotaknil obme, ko sem na stopnicah poskušal telefonirati

LAŽ: K sreči se mi to res ni zgodilo, sem pa dogodek videl na lastne oči in če bi mi kdo pripovedoval o njem, mu najbrž ne bi verjel. Zgodilo se je med prijateljsko tekmo Hrvaška - Slovenija na maksimirskem stadionu, kjer se je sovraštvo dobesedno vohalo. Ko je po stopnicah navzdol prišel varnostnik, se je spotaknil ob možakarja, ki je sedeč na stopnicah poskušal telefonirati, kar ga je tako razkačilo, da je začel silovito udrihati po njem, jaz in Andrej (mimogrede, Andrej, kako da se ne spomniš tega dogodka?) pa sva bila med navijači, ki so podivjanega redarja odtrgali od nič krivega nesrečnika.

M. Moj najljubši igralec iz zlate generacije slovenske nogometne reprezentance je bil Zlatko Zahovič, zato sem nekoč v dveh dneh prevozil več kot dva tisoč kilometrov, da sem si ogledal prijateljsko nogometno tekmo v Nemčiji, na kateri pa Zlatko nato ni igral

LAŽ: Moj najljubši igralec iz “zlate generacije” ni bil Zlatko Zahovič, pač pa Aleksander Knavs, ki je takrat igral za FC Kaiserslautern in ko sem nekega dne v Ekipi prebral, da naslednji večer igra pokalno tekmo z Bayernom, sem do vrha natočil bencin v svoj avto in se odpravil na tisoč kilometrov dolgo pot v središče Nemčije. Kljub vsem zapletom, sem navsezadnje le prišel na tekmo, ki se je nato zavlekla v podaljške in enajstmetrovke, a K’lautern je kljub odlični igri Aleksandra Knavsa, ki je povsem onemogočil Jancknerja, na koncu izgubil. Najbolj zabavno pri vsem skupaj je to, da sem sam moral takoj nazaj, saj me je naslednji dan čakala služba, če pa slučajno kje najdem poročilo z naslovom “Rolanje po Kaiserslauternu”, ga bom vsekakor objavil.

N. Od malih nog imam navado, da ljudem in dejanjem dajem vzdevke, kateri se nato velikokrat zares “primejo”

RESNICA: Kaj dosti tukaj ni za dodati. Ko se domislim dobrega vzdevka za osebo, predmet ali dejanje ga enostavno začnem uporabljati in prej ko slej “se prime” tudi pri drugih ljudeh.

No, kako ste se odrezali?