Iz volkovega b(r)loga

»Dolce, o dolce far niente…« je več kot petnajst let nazaj prepeval Zoran Predin v istoimenski pesmi, za katero je bil narejen tudi videospot, v katerem se pojavljajo inserti filma Do konca in naprej, ki ga je Jure Pervanje posnel leta 1990 in v katerem se, poleg igralske smetane devetdesetih let prejšnjega stoletja (mislim da sploh prvič v filmu) pojavi tudi Jonas. Film se dogaja po prvi in pred drugo svetovno vojno in govori o romantičnem lumpu Tonetu Hacu, ki živi življenje, kakršnega si večina le želi. Zahaja v najboljše hotele in restavracije, kjer je in pije najboljšo hrano in pijačo, ko si zaželi, podre kakšno žensko in vsake toliko koga oropa. Ko vpraša revnega študenta (Jonasa), kaj želi od njega, mu ta odgovori, da želi to kar ima on – dolce far niente (oz. po slovensko – »sladko brezdelje«). No, film kot film (ki je baje celo posnet po resničnih dogodkih), ni nič posebnega, me pa danes vsekakor preseneča dejstvo, da si vsaj enkrat na teden sladko brezdelje privoščim tudi sam.

Ko sem včeraj okoli polnoči in pol le ugasnil ekran in po dolgem in utrujajočem dnevu, ki ga je začinila slabost zaradi izčrpanosti, kar nekako nisem mogel zaspati. Posledično sem bil precej nejevoljen, ko je ura zjutraj gnjavila že ob sedmih in petnajst minut ter me opozarjala, da moram Volkca peljati v šolo. In tako sva se v dvajsetih minutah nekako predramila, se oblekla in odšla na drug konec Nove Gorice do hrama znanja, kjer se moj naslednik uči za življenje. In takrat se je začelo. Kar nenadoma se mi ni mudilo nikamor več. V centru Nove Gorice sem si počasi in z užitkom privoščil dva makjata, prebral Blogorolo, na gsm-u rešil partijo težke verzije Sudokuja ter se nato zlagoma vrnil domov¹. Zunaj je bilo oblačno in težko vreme in naenkrat se mi ni dalo niti vstati, da bi lahko na balkonu enega pokadil. Pravzaprav se mi še kakšnega daljšega prispevka ni dalo napisati, samo sedel sem in izmenično listal po Izklopu in Google readerju, kjer se mi je v zadnjem tednu spet nabralo preveč gradiva, ki je vredno mojega časa, kolikor humorno to seveda zdaj zveni.

Ljudje povečini delate med tednom in ste ob sobotah², nedeljah in praznikih³ večinoma prosti. Jaz in moji sodelavci v takšnih trenutkih povečini delamo in naš urnik ni jasno začrtan. Že jutri lahko začnem delati in bom delal tri tedne brez enega prostega dneva. Tudi prvomajski prazniki, ki so zame sveti, bodo letos vsekakor delovni. Ne, povprečja in sivega vsakdanjika sam ne bi nikoli prenesel. Ne bi prenesel dejstva, da moram začeti ob ponedeljkih zjutraj in delati do petka popoldne, ko bi že komaj čakal na vikend. Ne bi prenesel tega odštevanja dni vseh štirideset ali več let. Nočem živeti povprečno, nikoli nisem in nikoli ne bom.

Seveda je razlika med menoj in Tonetom Hacom predvsem v tem, da je on lahko užival v lenobi, saj mu je denar pritekal sam od sebe, medtem ko se moram jaz za svoj mesečni zaslužek precej potruditi. A za razliko od njega, grem lahko jaz brez skrbi kamorkoli hočem in me ni strah, da bi me kdo začel loviti, saj imam čisto vest in ničesar ne skrivam. Žal si ne morem privoščiti toliko kot si je on in kljub slinam, ki se mi cedijo zadnja dva dni, si moram na koncu vedno znova priznati, da tiste stvari najbrž sploh ne potrebujem. Si pa zato lahko vseeno sredi tedna, ko je večina Slovenije že zdelana in komaj čaka na prost vikend, privoščim »sladko brezdelje«. In paše mi, mojbog kako mi paše.

1. no, ni bilo tako zelo zlagoma, saj sem zaradi dežja vseeno hodil še malo hitreje kot ponavadi [nazaj gor]
2. govorim o veliki večini, ne o vseh, da me ne bo kdo zdaj napadel [nazaj gor]
3. ali vsaj na predvečer le-teh [nazaj gor]