Iz volkovega b(r)loga

Mojemu najboljšemu prijatelju je, tako kot meni, ime Aleš. Veliko bolj zanimiva kot to dejstvo pa je zgodba, kako sva se pravzaprav spoznala in kako sva, kljub temu, da se ne druživa več toliko kot včasih, še vedno neločljivo povezana in tako dobra prijatelja, da sva že skoraj brata.

Ko sem decembra leta 1996 odslužil svojo dolžnost domovini, sem, kar se tiče zasebnega življenja, prišel z dežja po kap. Z vaške črpalke, kjer sem delal do maja, sem bil premeščen na mednarodni mejni prehod, kjer je bilo ogromno dela in posledično je bilo na črpalki zaposlenih veliko ljudi, a še naprej sem bil sam bolj kot ne osamljen in na podeželju živeči fant, ki pred seboj ni videl prave perspektive in smisla življenja. Čas, ko nisem spal ali delal, sem si tako krajšal s tipkanjem po pisalnem stroju in igranjem videoigric v šempetrskem baru Oaza. A tako kot sem bil v službi vsaj za deset let mlajši od vseh ostalih zaposlenih, tako sem bil med tistimi igralnimi avtomati precej starejši od vse ostale mularije, ki je pretvarjala v žetone denar, ki so ga povečini ukradli iz denarnic svojih staršev, ne da bi se o tem kateremukoli kaj sanjalo.

Včasih sem odšel s sodelavcem ali dvema smučati v Nassfeld, kjer sem le imel priliko kvalitetno in zanimivo preživeti prost dan, to je bilo pa tudi vse kar sem imel od življenja. Minila je pomlad, minilo je poletje, ki sem ga več ali manj preživljal le v službi, Oazi in na nogometnih tekmah, minila je jesen in spet je prišla zima, ki sem jo ravno zaradi smučanja pričakoval veliko bolj željno kot kdorkoli drug. Dvanajstega januarja1997 sem, tako kot ponavadi, igral Pang in se spraševal, kako naj proslavim jutrišnji rojstni dan, ko bom tudi po evropskih merilih končno polnoleten, ko je mimo prineslo Aleša, s katerim sva se sicer na videz poznala, a nikoli nisva spregovorila več kot par besed. Ker je bil Pang najbolj popularna igrica v celi Oazi, jaz pa sem imel navado po cel dan viseti na njej, me je vprašal, če bom še dolgo, sam pa sem odgovoril, da bržkone ne bom še tako kmalu, ker se tako ali tako nimam kam dati. Aleš je odvrnil, da bi on veliko raje šel smučat, kot da bi visel na avtomatih, sam pa sem naslednjo sekundo bleknil, da če misli resno, je naslednji dan vabljen z mano v Nassfeld. Začuda je bil takoj za, ker pa še ni dopolnil osemnajst let, sem se (kot evropsko polnoletna oseba) čutil dolžan vprašati njegove starše, če lahko gre z menoj… Naslednji dan oba štejeva za začetek prijateljstva in še nekaj skupnih smučarskih dni (zaradi katerih so nekateri zlobni jeziki namigovali, da me Aleš, glede na to, da sem čisto vse plačeval sam, le izkorišča) je bilo le začetek že deset let trajajoče avanture, v kateri sva z mojim soimenjakom dala skozi vse, kar lahko dva prijatelja data skozi. Od nočnih potepanj po Sloveniji in Italiji, prek smučarskih in morskih dni, do moje poroke, kjer je bil moja poročna priča in še bi lahko našteval.

Zanimivo pri vsem tem pa je vsekakor to, da nihče od naju ne pomni, da bi se kadarkoli sprla. Veliko življenjskih izkušenj sva dala skozi in ogromno je bilo situacij, ko bi se dva fanta med seboj skregala na živo in mrtvo. Bila so tudi vprašanja okoli denarja, a tudi ta ni mogel priti od naju. In ne, z Alešem nimava čisto nič skupnega. Dva povsem različna človeka sva, ki naju zanimajo povsem drugačne stvari, da o razno raznih okusih niti ne začnem. A vseeno naju drži skupaj toliko trdnih vezi, da če bi me ta trenutek poklical in mi rekel, da se je zataknil v Mariboru in ne more domov, bi ta trenutek sedel v avto in ga šel iskati, obenem pa vem, da bi on ravnal povsem isto.

Najbrž je v Sloveniji veliko osamljenih ljudi, ki ne vidijo pravega smisla v življenju. Morebiti celo ne živijo slabo in si lahko privoščijo vse materialne dobrine, ki si jih zaželijo, a so kljub vsemu v sebi nesrečni in prazni. Vsakdo od njih vam bo vedel povedati, da je bil nov laptop zanimiv prvih nekaj dni, nato pa so se ga naveličali. In vsakdo od njih bi vam slej ko prej priznal, da mu manjka ljubezni ali vsaj topel in iskren prijatelj. Takšen, ki mu lahko vse poveš, saj veš, da bo informacija ostala pri njemu. Takšen, ki ga ne bo od tebe oddaljila prva punca, ki si jo bo našel. Takšen, ki se požvižga na to, da ima enkrat več denarja on, čez nekaj let pa ti. Preprosto človek, ki razume pojem prijateljstva, ga zna ceniti in tudi ohranjati. In za vse, ki se sprašujete, kako si najti prijatelja, imam preprost nasvet – pred vašimi očmi je, le odpreti jih morate.