Iz volkovega b(r)loga

Obvestilo: Ker zjutraj po prihodu iz nočne nisem uspel vzpostaviti interne povezave, objavljam tokratno (po)nočno filozofiranje z enajsturno zamudo

Dobro jutro, Slovenija

Bi bili pripravljeni za zgleden kupček denarja, ki bi ga prejeli vsak mesec, postati gastarbajter? Saj veste, na Zahodu se cedita med in mleko in pet, ali največ deset let bivanja v Nemčiji, Franciji, Švici ali celo Angliji, bi bilo dovolj, da bi si v domačem kraju zgradili eno družinsko hišico, kupili zanesljiv avto in najbrž bi še nekaj ostalo. Živeli bi v najemniškem stanovanju ali samskem domu, kjer bi vam družbo delali vaši sotrpini iz vzhodnih ali južnih evropskih držav, prebujali bi se ob šestih zjutraj, odšli na delo in se vračali »domov« pozno popoldne, utrujeni, umazani in lačni. Ob nedeljah bi zabijali čas po barih in pohajkovali po mestu ter se trudili ignorirati prezirajoče poglede domačinov, ki bi vam z njimi sporočali, da ste zanje vsiljivec in da se vam bodo za vsak slučaj raje izognili. Ob večjih praznikih bi se podali v domovino in se še pred koncem le-teh vrnili nazaj. Na mesec bi privarčevali kakšnih petsto evrov, če bi živeli zares špartansko, mogoče še več. Kaj pravite, bi bili pripravljeni tako živeti?

Prav okoli vseh teh stvari se je odvijala nocojšnja debata med menoj, mojim sodelavcem in našo stalno stranko¹, ki se na kamionskih furah po Franciji in Švici z gastarbajterji srečuje čisto vsak dan. Debata se je začela povsem nedolžno, z informacijo, da albanski viličarist v neki tovarni blizu Züricha zasluži po pet tisoč frankov na mesec. Sam sem povsem nezavedno sprejel igro in pripomnil, da mogoče res, vendar njegovo življenje še zdaleč ni lahko, saj veliko zapravi za stanovanje in hrano, poleg tega pa mora kar naprej prenašati prezir »avtohtonih« Švicarjev, ki nanj povečini gledajo kot na parazita. Oh, če bi vedel kaj sem sprožil… Od devetih zvečer pa skoraj do dveh zjutraj se debata kar ni hotela končati. Sam sem namreč zagovarjal tezo, da toliko kilometrov od doma enostavno ne bi mogel delati in živeti, ker sem preveč navezan na dom in Slovenijo. Prav tako ni denarja, zaradi katerega bi si lahko premislil, kajti ni dvoma, da bi me prav v kratkem prijelo pošastno domotožje, z vlogo »lokalnega bosanđerosa« pa se ne bi mogel sprijazniti nikoli. In kako da jaz, ki sem ponavadi tako zelo strpen do vseh, kar naenkrat ne bi mogel postati »lokalni bosanđeros«? Ker sam enostavno sem strpen do vseh, tudi do priseljencev v naš domači prostor, vendar večina ljudi ni, na Zahodu pa je to še bolj očitno.

Ko se je ta stranka navsezadnje le poslovila in mi za v razmislek navrgla anekdoto, kako mu je nekoč ugledno urejen direktor nekega podjetja trdno stisnil od šmira popackano roko, češ naj se ne sramuje, kajti njegove roke so umazane od dela, in da človeka prav zaradi tega ne bi smelo biti sram, četudi postane gastarbajter, sem vseeno začel premišljevati o vsem skupaj. Nikoli nisem imel želje, še manj pa potrebe, da bi si vsakdanji kruh šel služiti v bližnjo Italijo, tako kot to počne ogromno drugih Primorcev, kaj šele da bi zares odšel v Nemčijo ali Švico. Toda če se postavim v vlogo dvajsetletnega fanta brez vsakih obveznosti, si ne upam zatrditi, da ne bi z obema rokama zgrabil priložnosti, ki bi se mi ponujala. Enajst let nazaj nisem imel dekleta, prijateljev tudi ne, kaj šele kakšnega hudo zanimivega življenja. In moral sem si priznati, da takrat bržkone resnično ne bi pomišljal, še posebej če bi imel to nesrečo, da bi bil brez službe. Toda zdaj… Zdaj je drugače. V letih, ki so mimo, sem se spremenil v na trenutke nekoliko patriotskega človeka, ki bi v tem primeru dejansko moral zapustiti ljudi in stvari. Ta trenutek bi se mi bilo težko preseliti že na drug konec Slovenije, kaj šele v tujino. Ne, denar še zdaleč ni vse in čeprav se tri tisoč dvesto evrov² sliši zelo lepo, raje ostajam na rodni grudi.

Žal si takšnega luksuza marsikdo ne more privoščiti. Žal so razvitejše države polne tujcev, ki opravljajo težaška in povečini umazana dela, zato da lahko preživijo sebe in svojo družino, ki v domovini čaka na njihov denar. Toda, mar resnično verjamete, da se ne bi večina takoj vrnila v domovino, če bi se jim pokazala najmanjša možnost, da to storijo in obenem preživijo mesec kot ljudje?

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Povezane teme:

Štoparski vodnik po Balkanu: Miroje črnogorski Huso iz Jajca Tudi to je Evropa

1. ki zadnje čase sicer nima več »inventarne številke«, ker pa jo je možakar toliko časa skoraj dobesedno imel, je pri nas še vedno precej domač [nazaj gor]
2. kolikor približno znese pet tisoč švicarskih frankov [nazaj gor]