Glej v svoj krožnik
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 20.03.2008 ob 06:55 ob 06:55 pod (Po)nočna filozofiranja, Volk in Volkec, Šnopčki za dušo
Dobro jutro, Slovenija
Samo še eno nočno moram potrpeti, nato pa si bom spet lahko nekoliko oddahnil. In mirne duše priznam, da resnično že komaj čakam, kajti s to serijo je resnično nekaj močno narobe. Od vrtoglavice, ki se me loti čisto vsak večer, ko pridem v službo, prek spanja čez dan, saj se kar naprej prebujam, do hrane v našem Mercator centru, kamor zahajam na že tradicionalni popoldanski »kosveč«1. Včerajšnji dogodek pa me je dejansko vrgel iz tira.
V kuhinji nisem bil nikoli pretirano vešč in ker so me kot otroka bolj kot ne le razvajali s pristno domačo hrano, ne da bi se za to moral potruditi, nisem nikoli začutil potrebe, da bi se naučil kuhati. Znam si sicer ocvreti jajce, znam skuhati krompir, znam pripraviti zrezek ali testenine, to je pa na kratko tudi vse. In tako se, za eno ali največ dve osebi, nikoli nisem trudil kuhati, oz. pripravljati hrane. Preden grem v trgovino, preden skuham, preden pojem in preden pomijem posodo, pojem v Mercator centru pet kosil, ne samo eno. Tako sem postal v restavraciji »najboljšega soseda« tako rekoč železen inventar in ni trajalo dolgo, da sem zaposlene naučil kaj rad jem in česa ne maram. Hrana sicer nikoli ni bila (in še vedno ni) presežek kulinarike, ampak saj lakota ponavadi ni izbirčna.
Seveda pa ima prehranjevanje v hitrih restavracijah eno veliko pomanjkljivost, ki se tiče zasebnosti in te ob takšnem načinu prehranjevanja zares nimaš. Dobesedno si izpostavljen čisto vsem, ki jih prinese mimo in čisto vsakdo ti lahko gleda v krožnik, kaj si si privoščil. Saj ne da bi bilo to tako zelo moteče, ampak če nič drugega, je nekoliko neprijetno in predvsem nekulturno. ‘Glej v svoj krožnik’, sem vedno znova dopovedoval Volkcu, ko sva si privoščila kosilo ali večerjo v Mercator centru in je začel stegovati vrat proti drugim ljudem in njihovim pladnjem. ‘Naj te ne briga, kaj imajo drugi, imaš svojo hrano in zdaj jo boš pojedel’. Nekajkrat je bilo potrebno uporabiti tudi višje tone, a začuda sem na koncu dosegel svoje in moj naslednik se je dejansko odvadil strmeti v druge ljudi.
A ravno tako sem opazil, da Volkec pravzaprav še zdaleč ni edini in da imajo to navado skoraj vsi otroci, ki s svojimi starši zahajajo v taisto restavracijo. Če se usedeš za hrbet otroka, mlajšega od deset let, lahko skoraj staviš, da se bo prav kmalu obrnil in začel strmeti vate. Lahko ga sicer ignoriraš, ampak mene pač moti, če nekdo nepremično strmi vame, ko prežvekujem svoj dnevni obrok tople hrane. Ja, otroci so radovedna bitja in kdove kaj se podi po glavi živahnega petletnika, ki te opazuje, ampak če ima njegova mama, oče ali kdorkoli že je z njim, količkaj kulture, ga bo (pa četudi nekoliko bolj grobo) obrnil nazaj proti mizi in mu vsaj poskušal dopovedati, da ni lepo strmeti v druge ljudi, še posebej ne, ko jedo.
In včerajšnji »kosveč« sprva zares ni bil nič posebnega. Z Volkcem prideva v restavracijo, si odneseva pladnje k mizi, jaz se spravim k zrezku in instant (bljak!) pire krompirju, on pa k orehovemu štruklju. Ni minila minuta, že se je na klopi za Volkčevim hrbtom proti nama obrnila kakšnih pet let stara punčka in začela nepremično strmeti vame. Poskušam ignorirati… Ne gre, ne morem jesti in ne morem uživati v že tako ne preveč okusni hrani, če nekdo tako nepremično stremi vame. Vzdignem oči in jo grdo pogledam, kar velikokrat dejansko učinkuje. Tokrat pa ne, punčka ne zmakne pogleda. No prav, torej naj bo po tvoje, če ti tako paše pa glej kako prežvekujem, saj ne bom umrl zaradi tega. Kmalu je njen pogled začutil tudi Volkec in me, ko se je ozrl čez ramo, skoraj preplašeno vprašal, zakaj punčka strmi v naju. Hja, stari moj, kdo bi to vedel, najbrž sva ji zanimiva.
Čez kakšnih pet minut, ko je bila njena mami najbolj zaposlena z glasnim pogovorom s svojim partnerjem in hranjenjem mlajšega otročička, ki je sedel v vozičku, punčka vstane in se približa najini mizi. Ustavi se tik ob njej in začne strmeti naravnost v moj krožnik. Ljubi Bog, menda ja je njeni starši ne stradajo in zato tako poželjivo gleda mojo hrano? Ne, saj ima na mizi svoj krožnik, na katerem se hrane skoraj ni pritaknila. Toda kar je preveč je preveč in tako sem vstal, odšel do mize kjer sta sedela njena starša in ju poprosil, če lahko pokličeta k sebi svojega otročička, saj naju moti pri jedi. Mama se je nekaj namrgodila, češ: saj ne more biti tako hudo, Lano je pa vseeno poklicala k sebi. Z Volkcem sva nato navsezadnje v miru pojedla do konca in odšla.
Enostavno ne razumem. Ne razumem in nočem razumeti, da imajo nekateri ljudje tako malo kulture. Bržkone se bo kdo obregnil vame, da sem čudak, ker me moti, če kdo med jedjo strmi vame. A mene pač moti. In če sem jaz lahko svojega sina (na trenutke pravega trmastega bikca) naučil, da se ne spodobi gledati v tuje krožnike, lahko to uspe čisto vsakemu staršu. Otroci so seveda otroci, ne da se jih ukrotiti in nikoli jim ne boš mogel dopovedati, da se s polnimi usti ne govori, ampak da pa s svojim obnašanjem, ki ga odrasli z ignoranco lahkotno dopuščajo, motijo druge ljudi, je pa zares višek.
Lahko noč vam želi
vaš
Volk
- obrok med kosilom in večerjo, ki se ga poslužujem med nočnimi [nazaj gor]
:( tega pa res ne razumem. Še če kdo ujame moj mimobežen pogled, mi je nerodno oz malo neprijetno, strmela pa res ne bi, še najmanj p anekomu v krožnik!! Drugič vljudno reci, če ti lahko privoščijo malo zasebnosti med kosilom, pa četudi v javni restavraciji!! Aja … “kočerja” rečemo mi temu (jadralski sleng)
Hehe… Jaz pa to popolnoma razumem… In včasih prav nesramno siknem proti kakemu preveč zvedavemu mulcu ali muli…
Hm, mene nekak ne moti tako močno, če kdo kdaj pa kdaj pogleda v moj krožnik, ko jem … ampak da bi pa non-stop bulil … jao, pazi naj se :D Drugače pa tudi mi pravimo temu “kočerja”
huh mam isti problem.. in zanimivo je, da ko smo 4 za mizo, otroci vedno lazijo k meni, kot da bi naravnost vohali, da tega ne maram :D in potem strmijo vame in bolj kot jih grdo gledam, bližje mizi pridejo.. nakar ponavadi probam ignorirat to in ko ne gre pač vstanem od mize in grem na wc (sam sprehodim se do tja).. ko pridem nazaj ponavadi vsiljivcev ni več :) vsaj do sedaj še ni bilo nobenega tako vztrajnega :D
” Otroci so seveda otroci, ne da se jih ukrotiti in nikoli jim ne boš mogel dopovedati, da se s polnimi usti ne govori,…”
Se ne strinjam - seveda jih lahko naučiš in tudi pravilno je, da jih naučiš takega obnašanja saj je tvoja naloga, da otroke naučiš družbeno sprejemljivega in olikanega obnašanja kamor pa ne sodi govorjenje s polnimi usti. Ampak veš kaj to zahteva napor in lažje je zadevo ignorirat kot ukrepat - dolgoročno gledano pa… Stvar druge debate.
Kot drugo pa mi sploh ni jasno, kako si se lahko tako navadil na redno oz. edino hranjenje zunaj, če so te pa razvajali s pristno domačo hrano - okusno in zdravo. Aja, tudi priprava zahteva napor ;-)
Tudi sama občasno poškilim na tuje krožnike ko sem na kosilu med službo - predvsem zato, da vidim če hrana zgleda užitno, da bi pa buljila kot ti praviš pa ne.
Fajn se mi pa zdi, da si reagiral saj kako bi Volkcu lahko razložil zakaj drugi smejo on pa ne.
Heh, mogoče so ji pa bile všeč barve hrane, ki so sestavljale tvoj menij, mogoče se je ob 2 moških počutila varneje, mogoče je ugotovila, da je izbrala napačen menij, mogoče ji je bil všeč Volkec,mogoče… Vem, kje je tvoj point objave, ampak otroci so svojevrsten fenomen na področju govorice telesa in nam včasih čisto nič ni jasno.
Drugače pa, tudi sam imam med jedjo rad mir in ne uživam, če bi mi nekdo zrl v krožnik.
Morda pa so bili pogledi namenjeni povsem z drugim namenom. Dostikrat otroci tako želijo opozoriti nase.
Ja se strinjam. Po moje se je mala za mizo počutila zapostavljeno in je na takšen način iskala malo pozornosti… No… vsekakor jo je dobila :D
@Nemirna: A verjameš, da je tudi meni nerodno, če mi recimo pogled “zapleše” in pristane na kakšnem drugem človeku, ki po možnosti ravno prežvekuje kos hrane, ta pa to opazi? No, to se pač zgodi, ampak nepremičnega strmenja v tuj krožnik pa res ne prenesem
@Darja: Hvalabogu, sem že mislil, da sem samo jaz tako čuden, da mi gre to na živce ;)
@Lejč: No, saj to sem hotel povedati. Nič ni narobe, če kdo pogleda kaj imam, če ne zaradi drugega pa zaradi tega, da vidi če mi gre v slast ali se zmrdujem (čeprav v MC na neke presežke kulinarike pač ne moreš naleteti, ker je to klasična menza), ampak nepremično strmenje me enostavno nervira pa pika
@Saily: Pa si poskusila kdaj ukrepati tako kot sem tokrat jaz? Ker kar je preveč je pa preveč
@Enolla: Karikiral sem, saj obstaja sto in ena druga stvar, ki jo otroci delajo za mizo in l z vztrajnostjo jim lahko nekaj dopoveš. Otroci pa so pač nestrpni in bi radi vse povedali takoj, četudi imajo polna usta. Sploh pa, če vidijo odraslega da govori med kosilom, bodo slej ko prej to začeli početi tudi sami. In sam priznam, da med kosilom pač ne morem biti tiho… vsaj ne dolgo. No, druga stvar se tiče dejstva, da sem čez noč pač ostal sam in se je naenkrat vse zgrnilo name, od pranja, pospravljanja in resnično nisem imel moči, da bi začel še kuhati. Da se ne gleda v tuje krožnike pa sem ga že zdavnaj naučil, kajti nekoč je hotel delati tako kot ta punčka, a mu vedno znova nisem pustil. In mislim da bi ta mama namesto da se je smejala bogve čemu morala Lano samo opozoriti, da se tega ne dela in stvar bi bila rešena. No, v tem primeru najbrž tudi tega prispevka ne bi bilo
@Neprebujeni: Saj ni važno, kaj je bil razlog. Dejstvo je, da to ni bil prvi otrok, ki je nepremično zrl vame , medtem ko sem jedel in sam menim, da je naloga staršev, da jim povejo, da se tega pač ne sme delati in konec besedi
@Drmagnum: Povsem možno, na to nisem pomislil in če je to res bil razlog, ji je vsekakor uspelo
@Tamara: Vsekakor gre (kar se mene tiče) največji delež krivde na račun staršev. Razumem, da sta imela še enega majhnega otroka, ampak to ni opravičilo