Iz volkovega b(r)loga

Kako smo se štirje novogoričani pet let nazaj udeležili tekme Maribor - Dinamo in preživeli¹

“Na slovenskem smo mi gospodar!”, smo si bili štirje prijatelji enotni v torek zvečer, ko smo v goriškem športnem parku spili zadnjo rundo pred dolgo potjo. V veselem in evforičnem razpoloženju smo zmetali torbe v razmajano Alfo145 in približno ob devetih se je lahko začela naša štiriindvajseturna odisejada.

Pot je minevala v idiličnem vzdušju, polnem smeha in nabijanja glasne in domoljubne slovenske glasbe a la: Slovenija gre naprej, Samo milijon, Sam’ na fuzbal me pust’… in seveda obveznega ustavljanja na vsaki črpalki. Tako je naša pot trajala precej več časa od pričakovanj in v Maribor je naša zvesta mašinca pricijazila šele ob dveh zjutraj. Tu smo, ni predaje! Ostali bomo do konca, ni važno kaj se bo dogajalo, kajti zato smo tudi prišli! Z dobršno merico dobre volje smo navsezadnje le našli park v Novi vasi, kjer smo se dobili z nekaterimi Mariborčani in naše dobre volje ter prešernega razpoloženja ta trenutek ni moglo skaliti skoraj nič. A glej ga ti zlomka, da mora to vedno uspeti ravno našim predragim fantom v modrem, ki so se prikazali nekaj minut pred tretjo zjutraj. Razlog? Baje smo bili občutno preglasni, zato so nas prijavili stanovalci iz bližnjih blokov, ki zaradi nas niso mogli spati. Začelo se je vsesplošno pregovarjanje, a vse skupaj ni čisto nič pomagalo in končna posledica je bila, da smo bili vsi skupaj popisani, zagroženo pa nam je bilo, da če prejmejo zaradi nas le še en klic, bomo vsi skupaj videli sodnika za prekrške. V neki meri je torej razumljivo, da se je večina ljudi razbežala, ko se je čez kakšnih dvajset minut mimo zapeljala še ena patrulja. A le-ta se začuda ni ustavila, ampak le obrnila in odpeljala v noč. Kakšne zbadljivke so poslušali tisti, ki so se maloprej razbežali pa mi najbrž ni potrebno posebej poudarjati

Ura je odbila četrto, ko smo si zaželeli lahko noč in za nas štiri je nastopil rahel problem. Nekje bi bilo potrebno malo zadremati, saj nas je že čez nekaj ur čakal naporen dan in še bolj naporen večer. Toda kam? Po polurnem tavanju po Mariboru pa nam je padla v glavo odrešilna ideja. Avto smo parkirali pred kavarno Astoria in se, upajoč, da nas varnostnik prek kamer ne bo zaznal, izmuznili v parkirno hišo City-ja. Na vrhu stopnic smo si razgrnili spalne vreče in blaženo (beri: pijano) zaspali kot ubiti. A naše veselje je trajalo le poldrugo uro, saj so že ob petih in pol zaškrtala požarna vrata in na njih se je pojavil varnostnik z baterijo v rokah ter zazijal v nas kot tele v nova vrata. V življenju sem resnično videl že veliko začudenih obrazov, a ta je prekašal čisto vse, saj je možakar izdavil le: “ja ka pa vi tu delate?” Star pregovor pravi, da se dobi na neumna vprašanja neumne odgovore, zato je bil moj odgovor: “kaj ne vidiš da spimo, zapri tisto luč, ker me slepi!” najbrž povsem ustrezen. A ko nam je zagrozil s policijo, je bilo šale seveda v trenutku konec, tako da nam ni ostalo nič drugega kot da smo pobrali šila in kopita (spalke in steklenice) in se odpravili drugam. Zunaj se je danilo, tako da druge možnosti kot si poiskati prenočišče pod milim nebom, sploh nismo imeli. Ampak sreča je bila vsaj malo na naši strani, saj smo nekje na obronkih Maribora povsem po naključju odkrili samotno jaso, edino pot do nje zaprli z Alfo in končno utonili v zaslužen počitek, ki so ga motili le komarji, jutranja vlaga in neki pes čuvaj, ki ga je očitno dajala nespečnost

Že ob devetih zjutraj nas je predramilo sonce, ki je začelo žgati skozi spalne vreče, tako da je bilo poležavanje le pobožna želja. Tri ure trdnega spanca bodo že morale zadostovati, smo se strinjali in se s še vedno težkimi glavami odpeljali nazaj proti mestu. Jutranjo kavo smo dočakali šele po enournem iskanju zastonj parkirnega mesta, ko smo bili že vsi na robu živčnega zloma in dan se je za Maribor šele dobro začenjal, ko smo na bregu Drave izmenično srkali pivo in črno pijačo ter telefonirali okoli kako in kaj. Že čez dobro uro smo pristali v parku sredi Maribora, kjer se je že začelo “dogajati” in piti. Do tekme je bilo še ogromno časa in tako smo le lenobno poležavali, pili in poslušali novice z mejnega prehoda Gruškovje, kjer je policija izvajala poostren nadzor nad hrvaškimi navijači. Okoli dveh se nam je pridružilo še nekaj kolegov iz Nove Gorice ter nekaj Dolenjcev in že čez nekaj ur smo se lenobno odpravili proti grajskemu trgu ter nadaljevali s praznjenjem steklenic piva.

Ob šestih in pol je na trg kot strela z jasnega udarila novica, da bo policija že čez nekaj minut peljala mimo Dinamove navijače. Enota specialcev, ki je nadzorovala trg, se nas je hotela na hitro odkrižati, a sami nismo nameravali zapustiti trga in naenkrat je po zraku letelo vse mogoče, od pepelnikov, steklenic, kozarcev, stolov in miz. Policija je odgovorila s protinapadom, v katerem ni bilo važno, kdo je bil kriv in kdo ne, kriv je bil tisti, ki jim je pač prvi prišel pod roke. Zdaj ni bilo časa za herojstvo, vsak se je moral znajti kot se je najbolje vedel in znal. Kolikor se spomnim, sem se še z nekaterimi zatekel v kino in medtem ko je par ljudi prisedlo k naključnim gostom kavarne v sklopu kinoteke, sem sam tekel skozi in prispel prav pred vrata dvorane. Zdaj ni bilo časa za razmišljanje, samo spontana reakcija. Fantu, ki je bil najbližje, sem iztrgal kapo z glave in si jo nataknil na glavo, s šanka pobral napol prazno škatlo kokic in jih začel v miru grickati, kot da na tem svetu nimam niti ene skrbi. Že čez sekundo sta tja prilomastila dva robocopa, pogled se jima je za hip ustavil na meni, potem pa sta se obrnila in odkorakala ven. Po hitri, a iskreni zahvali ljudem, ki so zagotovo vedeli za kaj “se gre”, takoj ko sem uletel, sem si upal ven in kaj kmalu našel dva moja prijatelja. Tudi onadva sta srečno ušla, medtem ko tretji ni imel takšne sreče. Nič dolžen in nič kriv je stopil iz trgovine s pivom v roki ravno takrat, ko so se začeli incidenti in bil avtomatično obtožen, da je hotel pločevinko vreči proti policaju, zaradi česar so ga v trenutku vklenili in stlačili v marico. Le dve besedi sta bili dovolj za sklep, da brez njega ne gremo nikamor. Namesto po tekmi domov, bomo pač še eno noč prespali v Mariboru in ga zjutraj šli iskat na policijsko postajo.

Ni minilo pet minut, ko so se začeli novi incidenti. Ista zgodba kot prej. Ni bilo stvari, ki ne bi letela proti policiji, ko smo se spet morali razbežati pa nas je na drugem koncu trga pričakal nov kordon policije in takrat je padalo po nas kot že dolgo ne. V kolikor ni eden od mariborskih znancev zavpil v katero smer moramo, bi najbrž delili usodo aretiranega prijatelja. Ko se je dihanje le nekoliko umirilo pa je mene prijela sveta jeza nad policijo, ki je nas, Slovence, pretepala sredi slovenskega mesta in v kolikor me prijatelji ne bi zadržali, bi najbrž stekel nazaj na trg in kdo ve kaj vse bi se nato lahko zgodilo. Policija je že čez nekaj minut zadušila vse nerede in v strnjeni koloni smo se počasi odpravili proti stadionu. Prepevale so se navijaške pesmi, gorele so bakle in pokale petarde, vsem pa je bila v glavi samo ena misel. Nocoj po pizdarija! Policija ni pametneja od nas. Slovenci smo, ponosni Slovenci in zmagali bomo!

Pred vhodom smo se srečali z drugimi štirimi novogoričani. Z vsemi vse v redu, vsi celi in samo en aretiran. Hvalabogu. Zdaj je šlo zares, dajmo MARIBOR, pokaži da slovenska kri še nekaj velja!!! Do prvega sodniškega žvižga je bilo še dobre pol ure in tribune so bile že zgledno popolnjene, kurva Viol pa je bila skoraj popolnoma nabita, medtem ko na severno stran najbrž ne bi več uspel stlačiti niti psa. Kot vam je znano, je tekma minila brez incidentov, mogoče velja omeniti edino to, da so bili “slabi plavi dečki” popolnoma neopazni in da je navijanje v maksimirskem stilu (jug: “UBI!!!” - vzhod: “USTAŠA!!!”) uspelo tako kot mora.

Nekaj razočaranja po tekmi je sicer bilo, a ga je dokaj htro zamenjala jeza nad policijo, ki nas je s silo zadrževala na stadionu in le malo je manjkalo, da se ni spet vnelo. Po kakšni uri so tudi nas spustili, ampak še preden se je prvi avto odpravil proti domu, smo morali spraviti k sebi prijatelja, ki je spil nekoliko preveč gina. Z veliko truda je uspelo tudi to, še težje pa je bilo pogasiti požar, ki se je vnel popolnoma brez potrebe. Ko je prvi avto odpeljal, sva ostala pred Ljudskim vrtom samo v dveh. “Zadnja preživela”. Na izbiro sva imela dvoje, ali greva spat, ali poskusiva srečo in na policijski postaji vprašava, če nam dajo najinega prijatelja. In sreča je bila še enkrat na najini strani, kajti že čez slabo uro, ki jo je popestril tudi “kratek stik” z aretiranimi BBB, smo se na dolgo pot proti Novi Gorici odpravili tudi mi trije.

Ta pa je bila seveda vse prej kot lahka. Spali smo slabe tri ure, cel dan pili in na koncu še navijali, za povrh vsega pa nismo cel dan nič jedli. Zdaj pa: Vozi, Volk! Toda Red bull včasih dela čudeže in ob jutranjem pivu pred spanjem smo si priznali: “Za nami je še eno legendarna tekma in takšnih bi dejansko moralo biti več.”

1. poročilo je skoraj dobesedno potegnjeno iz naftalina, kar se zagotovo pozna tako na stilu pisanja kot na dogodkih, ki so že zdavnaj zastareli, obenem pa bi rad vse svoje redne bralce vnaprej opozoril, da je bil Volk takrat drugačen - ne nujno dober - človek [nazaj gor]