Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Štiri, tri, dva, ena… Konec. Konec četrte nočne in do naslednjega petka imam mir pred njimi. Zaradi čudnega urnika bom sicer spet v službi že v ponedeljek ob šestih zjutraj, a trenutno je važno samo to, da si lahko enkrat za spremembo rečem – hvala Bogu, da je petek. In veste kaj? Trenutno nimam nobenega posebnega navdiha za pisanje. Blagega pojma nimam kaj bi povedal, zato bom danes enostavno rahlo udarjal po tipkah in pustil mislim prosto pot. Mogoče bo zaradi tega v tekstu kakšna slovnična napaka več, mogoče bo vse skupaj slabo razumljivo, mogoče… Ah, kaj bi to, danes je pač poseben dan in to lahko pač vzamete v zakup.

Če natančneje pogledam, skoraj ne morem verjeti, da je šlo že eno leto mimo. Eno leto, odkar sem se odločil, da se že dovolj časa smukam okoli, kot Volk okoli vrele kaše. Eno leto od tistega nočnega potepanja po ulicah Ljubljane, ko nisem vedel kako se bo večer končal, čeprav sem enostavno čutil, da se ne bo mogel drugače kot se nato je. Eno leto od tistega poljuba na tako anti romantičnem mestu, da mi spomin nanj še zdaj privabi nasmeh na ustnice. Eno leto, odkar sem spoznal, da zame le ni prepozno…

Veliko let sem sam sebe prepričeval in hotel verjeti, da sva jaz in ljubezen opravila. Da je ostala na nekem spletnem mestu in da se k meni ne bo vrnila nikoli več. V strahu pred novimi razočaranji sem se zaprl v oklep in bil vse tisto kar nisem, da bi lahko skril vse to kar v resnici sem. Zaradi strahu, da ne bom spet prizadet, sem zavračal ljudi, ki so mi bili blizu in v resničnem življenju igral vlogo mačota, ki ima pod seboj ves svet, čeprav je moje srce krvavelo. Dušo sem izlival le na računalniško tipkovnico in vsako jutro z zaprtimi očmi tipal ali nisem včerajšnjega dne samo sanjal in sem v resnici lep in bogat fant, ki ga je pač tlačila nočna mora. Vsak dan sem pobožal brazgotino na roki in se z otožnostjo spominjal časov, ko sem bil srečen.

Nekega petka se je v Ljubljani zgodila akcija objemčkov. Po dolgih letih sem odprl srce čisto vsem naključnim mimoidočim. Po dolgem času sem se brez sramu pokazal v pravi luči človeka, ki je ranljiv, čustven in tega ne skriva. In spoznal sem, da je svet lep. Da je vredno vedno znova in znova poskušati, čeprav vedno znova padeš. Kajti ni poražen kdor je poražen, temveč tisti, ki se po porazu ne zna pobrati. Spoznal sem, da mi ni potrebno nositi maske, da je povsem dovolj če sem takšen kot sem. In spoznal sem, da imam ta svet rad, da je ta svet še vedno lep in da ima ta svet še vedno rad tudi samotnega volka.

Naslednjega dne sem se odpeljal na žur spletne strani Izklop.com, na katerem je sploh prvič prišlo do stika med nama. Ne vem kaj je bilo v zraku, ko sva se videla, a tisti trenutek ko sem te zagledal, sem pustil oči na tebi. Veliko ljudi je hotelo biti v moji bližini in se pogovarjati z menoj, a jaz sem si tisti trenutek želel le tega, da bi bil nekje sam s teboj. Toda hkrati me je prešinilo, da mogoče samo jaz čutim tako in energija večera je izpuhtela. A ne za dolgo, kajti prav kmalu se je vrnila in tudi ko so si vsi pasli oči na striptizeti Pii, sem jaz v tvoji družbi užival za mizo ob prepevanju uspešnic Bijelo dugme…

Kakšna borba se je naslednja dva meseca bíla v meni. Približal sem se in se spet umaknil. Kolikor mi je nekaj govorilo naj bom s teboj iskren in naj ti zaupam občutke, ki so me prevevali na žuru, tako mu je nasprotoval strah, da bom še enkrat več ponižan. Prvič ni šlo… Ni bil še pravi čas. Drugič nisem okleval in se, navzlic utrujenosti in nadaljevanki CSI: Miami, ki se je začenjala na televiziji, odpeljal v Ljubljano. In večer me ni razočaral… Naslednji dan sva bila sicer oba zmedena in tudi jutranja tišina je kazala na to, da nihče od naju nima pojma kaj to pomeni. To je bilo potrebno razčistiti dan pozneje po telefonu in takrat so bili razčiščeni vsi dvomi. Oba čutiva popolnoma isto!

Težko je opisati vse stvari, ki so sledile v naslednjih tristo triinšestdesetih dneh. Bili so lepi in manj lepi trenutki. Bili so dnevi, ko je eden od naju moral kljubovati viharju, kar je bilo vse prej kot lahko. A z eno razliko – drug drugega sva pri tem podpirala in dajala drug drugemu moč. Koliko jeze in solz se je nabralo… A znala sva zdržati vse viharje, ki so naju skušali odtrgati drug od drugega. Trmasto sva si zaupala in ob tebi sem odraščal tudi sam. Spoznaval sem, da ni veze, kjer bi vsak dan sijalo sonce. Da le-te obstajajo le v filmih za odrasle, v resničnem življenju pa se včasih enostavno moraš spreti, zato da se lahko pobotaš. In vedno znova sva znala popustiti, da sva na koncu prišla do kompromisa…

Eno leto je, odkar se je dekle, ki je čisto po naključju postala članica Izklopa, odločila zame. Eno leto je minilo mimo kot v sanjah in ni besed, s katerimi bi opisal, koliko sem od tebe v tem letu dobil. Dajal in dobival. In danes lahko v tej zgodnji jutranji uri, preden te pokličem in zbudim ter ti to povem na uho, mirno, brez stiska v prsih rečem: ljubim te, Volkulja moja.

Samo tvoj

Volk