Iz volkovega b(r)loga

Ko delam zjutraj, kar je sicer izredno redko, mi začneta Sarah Silverman in Matt Damon veselo prepevati že ob petih in pol zjutraj. Po domače povedano, ob čisto nečloveški uri. In ko se le spravim iz postelje, umijem zaspančke iz oči, spijem nekaj požirkov vode in prižgem prvo cigareto, se spomnim, da je pred menoj še eden od tistih dni, ko moram biti ob šestih že v službi in bom tam vse do enih popoldne. Pravo prebujanje sicer sledi šele v službi, ko mi avtomat skuha prvo kavo, po kateri sem celo dovolj zbujen, da lahko začnem funkcionirati, a zaradi zgodnjega vstajanja imam ponavadi pokvarjen skoraj cel dan in tako mi ne ostane drugega, kot da si ob popoldnevih privoščim eno malo »siesto«.

Zares, ko pridem domov, nekaj pojem, prelistam nekaj najljubših blogov in se sprehodim do osnovne šole in nato skupaj z Volkcem nazaj domov, me prime takšna zaspanost, da je ne more pregnati niti turška kava. Enostavno ne morem funkcionirati in dobesedno spim z odprtimi očmi, vse dokler se ne uležem in zaspim vsaj za eno uro, še raje pa za urico in pol. Ko me Volkec zbudi, sem ponavadi poln moči, pozitivne energije, navdiha in predvsem dobre volje in čisto nič mi ni več težko. In vse to zaradi dobre urice spanja!

Zanimivo je seveda, da mi vstajanje ob sedmih ne dela nikakršnih problemov in ves dan zdržim brez najamanjšega napora, a takoj ko odprem oči nekoliko pred to magično mejo, se popoldne pojavi kriza s težkimi očmi in zmanjšano sposobnostjo razmišljanja ali koncentracije. Naš šef je seveda to že zdavnaj ugotovil in najbrž tudi zaradi tega delam več popoldne in ponoči kot zjutraj, čisto vsakič pa seveda tudi ne morem in roko na srce tega tudi ne bi hotel. Me pa vsekakor impresionira, da veliko raje in lažje zdržim pokonci od osmih zvečer do šestih zjutraj, kot od šestih zjutraj do enih popoldne.

Ta mediteranska navada, se je najbrž prej ko slej razvila zaradi španske opoldanske vročine, zaradi katere so trgovci zaprli svoje trgovine in trgovinice ter si od poldne do treh privoščili odmor ter nato svoje prodajalne spet odprli do večera, vendar pa od dneva kljub vsemu niso imeli veliko. Skupno kosilo in nato mogoče urica ali dve trdnega in osvežujočega spanca ter nato spet delo do večera. Mogoče je pa res samo še vprašanje časa, kdaj bodo naši gospodarstveniki spoznali, kako čudodelna stvar je popoldanski počitek ter iz sosednje Italije »sneli« to navado in bo tudi pri nas od poldne do treh vse zaprto. Verjemite, da sam nad takšnim predlogom ne bi bil pretirano presenečen, do takrat pa se bom še naprej tolažil, da pač enostavno nisem jutranji tip človeka¹ in nikoli ne bom.

1. tako kot tudi Volkec ne [nazaj gor]