Zakonski stan kot doživljenjski zapor
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 3.02.2008 ob 07:45 ob 07:45 pod (Po)nočna filozofiranja, Nenavadni klepeti, Šnopčki za dušo
Redna stranka: Alex, a je tvoja punca pri tebi?
Alex: Ne, doma je, je šla malo žurat
Redna stranka: Pa si jo kar pustil?
Alex (z narejeno začudenim glasom, saj to stranko dobro pozna): Jaaaaaaaaaa?
Redna stranka: Joj, sem vedel da si idiot, nisem si pa mislil da si tako velik. To ti bo nabila roge
Alex: Vem da mi jih bo, saj v bistvu sva dogovorjena, da jih neprestano nabijava drug drugemu, veš…
Dobro jutro, Slovenija
Večina vas je prespala ali prežurala sobotno pustno noč in najbrž si bo marsikdo do večera lizal rane, ki mu jih je zadal alkohol, sam pa sem brez večjih pretresov pravkar oddelal še eno nočno. In bila je točno takšna kot sem pričakoval. Na trenutke precej zaspana, bilo je nekaj zapletov s preveč pametnimi maškarami, to je bilo pa tudi vse. Toda veliko bolj me je razkurilo nekaj povsem drugega.
Povejte, zaupate svoji partnerici, oz. partnerju? Ja? Tudi jaz. In to strogo in brezpogojno. Že nekajkrat sem povedal, da mene in Volkuljo loči dobrih sto kilometrov, kar resnično ni neka huda razdalja, a razdalja je kljub temu. In ko gre za vezo na razdaljo (pa čeprav se vidiva skoraj vsak teden vsaj za en dan), je zaupanje tista prvinska in najpomembnejša stvar, ki je v tem primeru mogoče še bolj pomembna kot Upanje. No, šalo na stran. Hočem reči, da če Volkulji ne bi zaupal, ona pa meni ne, da medtem ko sva narazen, ne delava neumnosti, takšna veza ne bi mogla funkcionirati, saj bi ljubosumje v dobrem letu dni zagotovo razjedlo najino vezo. In tako ni zame nič posebnega, če mi reče, da pač gre na nek žur ali samo malo v študentski klub. Saj se vendarle slišiva vsak dan po telefonu, si pošljeva kakšen sms ali čvekava prek MSN-ja, čisto vsake minute pa tudi ne moreva preživeti v stiku. Sicer bom1 vprašal kam se odpravlja ali kdo praznuje rojstni dan in vem, da bo v obratni situaciji to vprašala tudi ona mene. Mogoče bom naslednji dan tudi vprašal kako je bilo, a čisto nikoli kaj je delala. Ker bi to bilo že preveč podobno kontroliranju in tega se dobro zavedam.
In prav zato mi ni jasno, odkod si velika večina moških s katerimi se vsak dan srečujem, jemlje pravico, da ženski nekaj prepove. Oziroma drugače, kako lahko postavljajo teorijo, da sicer lahko gre kamorkoli hoče, a ko se bo vrnila, jo bodo pred vrati čakali kovčki. Odkod si lahko nekdo jemlje pravico, da gospodari s tujim življenjem, še posebej če to življenje pripada ženski, ki bi jo moral spoštovati bolj kot vsako drugo? Ali ni ravno to, da ji nekaj prepoveš, največji znak nespoštovanja in seveda nezaupanja? Malo v njo, še več pa v samega sebe. Nobena skrivnost namreč ni, da velika večina teh moških, ki si svojo partnerico tako ljubosumno lasti, podre vsako žensko, če le dobijo priliko. In razumljivo, da si začne en tak »pravi moški« v svojih mislih predstavljati, da so takšne čisto vse ženske in tako tudi njegova. Če ji bo dovolil, da gre na obletnico valete, ga bo tam prevarala s simpatijo iz osnovne šole, o tem sploh ni dvoma. Če pride iz službe pet minut prepozno, je to že znak za alarm, saj se je zagotovo zapeljala do ljubimca in se z njim na hitro nategnila v avtu. In, ohoho, bognedaj, da bi si na kakšnem dogodku, na katerega sta oba povabljena, drznila plesati s kakšnim moškim, kajti ples je le malo manjši greh kot seks. Če bi si doma kdaj drznila omeniti kakšnega všečnega moškega pa so batine edino kar jo lahko spravi k pameti.
Seveda je povsem drugo vprašanje, zakaj ženska še vztraja v takšnem zakonu. Zaradi tega ker so ji takšne stvari všeč? Še zdaleč ne, poglavitni razlog je strah in neka druga naša stalna stranka se je nekoč v navzočnosti svoje žene pohvalila, da ji je že zdavnaj povedal, da če mu bo kdajkoli samo namignila, da ga želi zapustiti, bodo to njene zadnje besede, ker jo bo tisti trenutek ustrelil2. Njegova boljša polovica pa je takoj zatem utišala naše komentarje, češ da naklada in njegove besede glasno potrdila, kot da vse skupaj ni nič posebnega. Neverjetno? Lahko mi verjamete na besedo, da več kot resnično. In strah bo to in marsikatero drugo žensko držal pri primitivcu, ki bo z njo delal kot se mu bo zljubilo, ker je pač »pravi moški«.
Se ti ljudje sploh kdaj vprašajo kaj ima njihova draga (če o njej sploh tako razmišljajo) od življenja? Zakaj ji ne zaupajo, da ga ima rada in da se mu ne namerava skurbati? Ker so sami ravno takšni in ker se vsak dan znova srečujejo s točno takšnimi ženskami. In ker je ženi lažje spremeniti ženi življenje v zapor (četudi takšnega z zlatimi rešetkami), kot ji zaupati. A ljubezni v takšni vezi že dolgo ni več in slej ko prej obstaja samo zato, da je sama sebi namen.
Ja, za marsikaterega moškega sem najbrž kronani osel, ker se mi zdi povsem normalno, da ga je Volkulja sinoči žurala brez mene in se imela lepo v družbi svojih prijateljev, medtem ko sem si jaz lomil hrbet z maškarami, čeprav bi bilo vsekakor lepše, če bi lahko bil z njimi. A jaz sem vesel zanjo in privoščim ji iz vsega srca, primitivcem pa bom še naprej pustil njihove primitivne misli. Ker če bom poskušal z glavo razbiti skalo, bo bolelo le mene, na njej pa se ne bo prav dosti poznalo.
Lahko noč, Slovenija, lepo nedeljo in čimveč maškar pred vrati3 vam želi
vaš
Volk
dobr jutr Volk, danes, ko cel svet praznuje svoj praznik, je zame deloven dan, popldan bo tudi “slišno” deloven :-) Pa si vmes, med posameznimi obveznostmi, vzamem čas, da mičkeno prečekiram napisnao. Logično, da so me tvoja razmišljanja pritegnila, kakopak. Saj ne gre drugače, ker se z moškimi -bedaki, srečujem (pri svojem delu predvsem) že več kot 20 let. Včasih so rekli, da je tisti, ki je dosegel nek nivo izobrazbe, tudi sicer bolj “razgledan”, vendar temu še zdaleč ni tkao, kajti čustvena inteligenca z ono drugo nima - velikokrat-nobene stične točke. In danes- na podoben način kot opisuješ ti- v zlati kletki trpi ogromno žensk. Kljub temu, da pa njihovi možje težko najdejo “izgovore” za vsako zamujeno uro, ki so jo zabili “neznano kje”.
Osebno si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi bil moj Najdražji v tej kategoriji. Ker je moj delavnik izjemno raztegljiv in največkrat se jim doma niti ne sanja, kje točno sem, kaj šele, da bi se spraševali, kaj točno v določenem trenutku delam :-) Vendar - če se odločiš za neko partnerstvo, moraš določene stvari najprej urediti pri sebi, šele na to- če je sploh potrebno-pa pri njemu ali njej. In če ni zaupanja že na samem začetku, potem se takemu paru obeta pekel na zemlji. Brez zaupanja v sopartnerja, gre vsakršno sožitje kaj hitro v franže, in potem ostane le še suženjstvo navad in odvisnosti od odnosov….. žal…. Pa lepo se imej , Volk, in uživaj v vsakršni maski, ki si jo boš danes nadel…. Jaz že vem, kaj bom :-))
Ženske smo bolj šibke kot vi, moški. Po konstruktu, naravi (narašča odstopanje), ženska ki je poročena in njen partner mož živi zraven, imata celo otroke, sta skupaj že kar nekaj let, ne glede na to, da je mož močnejši, ne samo psihično ampak fizično toliko, da si ženska ne upa niti z očesom mignat, da ne bi bila vsa iz sebe od straha, bolečine in drgetanja nevronov. Toliko zgodb. Zanimivo ko kadarkoli so kaj snemali in dali (če je bila katera tako naivna in se pustila) jo še celo v “eter”, je naivna že zaradi tega, ker vsak ima svoj dom, svojo službo in ona je tuja. Tujka, ki se ji imaš za čudit. Ker je normalno, da se ti nekdo javno zasmili, to še ne pomeni, da se bo kaj premaknilo, sploh ne na boljše. Ljudi nas zanima takrat, dokler nam je zanimivo, potem gremo drugam. Kdo pa še hoče koga v teh trdih časih bitke za preživetje si še nakopati, da bo osebno poskrbel za urejanje, kaj šele, da bi se recimo kdo od takšnih moških spremenil. Če je lahko vse “zblefiral in prenesel okrog” in še vedno ima moč in ustrahovanje in dosti jih je, ki imajo vseeno raje njega (pa čeprav vse v grobo vejo) kot pa njo. On ima moč, ona nima. On se znajde, ona se ne. On vedno najde za preživet, ona je že psihično tako zlorabljena in izkoriščena (tudi delodajalci in laični strokovnjaki, ki se grejo kao neke vrste pomoč, pa potem vse sprčkajo, samo da dobijo denar zase, pa smo pri sliki moškega…) in zakaj bi še nasedal 3/4 moškim je važen položaj, drugače pa je ključ do “vohanja” oz. iskanja pravega partnerja bolj status (služba, ugledna družina, položaj). Kot človek ne sovražim človeka na splošno, sem iste vrste živali. Glede v kontekstu zakaj še ženska vztraja in zakaj se moški ne spremeni (če bi se takšni ne bi preživel, to je njegov ključ do preživetja) pa je strah. Ženska ima vzroke, tudi strah in če bi družba in ne vem kaki sistemi tako pomagali, potem že tega problema zdavnaj ne bi bilo več. Ker je več je tipični dokaz, da je družba oz. del močnega sestava, ki naj bi imel toliko v moči, glavi, da zmore vzpostavit pravi red in mir izdala, je tega zmeraj več. Malo ali hudo čudno je: bolj se govori o batinah, psihičnem in fizičnem trpinjenju, huje je. In ko se izpostaviš si spet tarča še spet koga. Ne da bi z njim ženska kaj imela (in za nemočne si tako vedno imajo v glavi eno in isto sliko in vse stlačijo v isti predal…) si bodo že kar ustvarjali sami svoja mnenja kaj bodo in kaj bi (seveda oni samo še govorijo kot že dolgo prej in potem za vsako stvar, pa nič od tega…). Zakon, ki bi trajal sedem let bi vse olajšal. Ne samo, da recimo ta moški ne bi imel več takega vpliva, ampak verjetno bi lahko lepo taktno ženska rekla: imela sva se lepo, želim ti vse lepo, a rada bi imela malo miru, ne bom podaljšala najinega zakona (če si ti (mislim on…) sploh vedel, kako naj bi to šlo…). In konec problema. Otroci imajo pravico do sreče, življenja, nikomur niso nič naredili, saj še umsko niso sposobni za take stvari, kdor živi naj živi. Boljše golo življenje kot golo življenje v strahu in v trpinčenju. Problem je, da tisto o govori da “računajte na nas” glede okoli in vse možno, je za naivne. In gre po starem tempu. Saj niso krive te ženske, moški so zviti in močni, a njim je tudi važno preživetje. In kje so tisti pametnjakoviči, ko že ves vek govorijo kako oni obvladajo in pomagajo? Ali drugače, med filmom tudi trilerjem lahko gledaš reklamo, reklamo tudi takšne vrste. Saj se samo enkrat…živi… Velja za rablja in za žrtev, kjerkoli, kadarkoli…
Lep pozdrav Irena
Kadar vezna ni enakovredna, je odvisniška. To z ljubeznijo nima dosti opraviti pač pa z lastninjenjem in raznimi težavami posameznih egov, ki imajo potrebo po nadrejenosti in egi, ki pravzaprav imajo potrebo po podrejenosti, sicer zadeva ne bi funkcionirala, ampak bi se podrla. Saj včasih si kdo zaželi drugačnega življenja, se ozavesti in se spoka stran. A zgodba se rada ponovi, ker človek nezavedno zapada v iste vzorce. Potem se mu pa zdijo stvari usojene. Za drugačno življenje se mora človek vsaj malo spremeniti. Kriv je vedno tudi tisti, ki čustveno nasilje prenaša.
Kdove. Mogoče obstaja neka čudna sila, ki skupaj spravi ravno take ženske, ki so nagnjene k podrejanju in moške, ki so posestniški. Poznam ogromno takih parov. Veliko se jih je razšlo, veliko žensk (mogoče tudi kak moški, kaj vem) pa trpi naprej. Če bi meni mož samo enkrat rekel, da ne smem s prijatelji ven, bi bil takoj ogenj v strehi. Seveda se vsakič prej dogovoriva, saj res ne gre, da bi zvečer ob osmih rekla: “Zdaj pa grem!” in odvihrala skozi vrata. (Volkec, to si res lepo napisal)
Mislim, da je to problem vzgoje. Na začetku veze, še preden sva bila res poročena, me je žena vprašala, če sme iti s sošolci na srečanje, pa ji nisem niti približno kdaj kaj branil. Sprva sploh nisem dojel, kaj pravzaprav hoče od mene. Trajalo je kar nekaj časa, da se je tega odvadila… :?
Včasih, ko so se očetje zmenili kdo se bo s kom poročil je bilo hudo, si mislimo. Ampak, danes se poročamo večinoma iz ljubezni, ne? Razmere so pa skoraj iste. Vsaka sedma posiljena, pretepena… Kaj se je torej spremenilo? Okolje, ljudje še ne? Da bi jaz naši prepovedal, da ne sme ven… Ljubi bog, še nalašč bi šla.
Kako dobro si to napisal!
Jaz in sovir sva bila “ločena” že od začetka najine veze, ker je on hodil v LJ v šolo. Zato sva se navadila, da se ne vidiva vsak dan. Paše obema. Jaz, da imam čas za blog, recimo, on pa za gledanje nogometa s prijatelji. On razume, da moram nujno it v LJ k prijateljici, za prespat, jaz pa razumem, da opravlja delo, ki vključuje poslovna potovanja. Prav na ta račun me prijatelji kšnkrat špiknejo: “In kaj, res verjameš, da je šel spat?”, pa jim odgovorim podobno kot si ti redni stranki v začetku posta: “A da sem jaz doma pa pomeni, da sem pridna?” ;)
Tudi jaz ne razumem teh “prepovedi”. Za se skurbat ne rabiš it v soboto zvečer sama ven, žurat. Zgoniš se lahko medtem ko on dela, ane?
P.S. Kako sem vesela, da vsaj eden napiše nekaj lepega o maškarah! Vsi posti na to temo so jamraškega značaja, pri nas doma pa načrtno gremo v trgovino po bombone zanje in pripravimo drobiž!
Volk, imaš pač srečo, da ti je prizanešeno z značajsko anomalijo, ki se ji reče ljubosumnost. Kdor to ima, ne more živeti na tak način. Mora dobiti podrejeno, ubogo žensko in še ta nima miru pred obtožbami in šikaniranjem. Pa menda si tak revež niti ne more pomagati!
Jooj groza…. si sploh ne predstavljam, da bi mi kdaj še kdo rekel, da kam ne smem s prijatelji. Enkrat je to eden poskusil, pa sem mu povedala, da so prijatelji bili pred njim, so zdaj in bodo ostali… on pa lahko mirne duše odide čez vrata. In je bil problem rešen…
Včasih sem tudi sam razmišljal kot ti in tudi ona je verjela, da je zaupanja vredna. Pa se je pokazalo, da je ne poznam in, da se tudi sama ne. Še vedno je pač tako, da prilika dela tatu in ni zastonj tista molitev:”…in ne zapelji me v skušnjavo…”. Dobra družba, malo alkohola, seksualna abstinenca, hud/a priložnost in, če k temu dodaš, da nekatere pokleknejo že brez vsega tega pa nič ne ukreneš potem si imel z matematiko težave tako kot jaz. Pretirano dajanje svobode marsikatera podzavestno razume tudi kot, da ti je pač vseeno oz., da je ne ljubiš dovolj. Sicer pa na takšni razdalji ne moreš biti drugega kot liberalen. Nekaj povsem drugega pa je, če se oba zavestno tolažita z enonočnimi priložnostmi. Vem, da bom marsikomu izpadel bedak toda vedeti je treba, da sem tudi sam včasih razmišljal kot ti. Kljub temu pa bi raje videl, da se motim.
Zanimivo razmišljanje. Hodim na kave in kosila s prijatelji, kdaj na kakšne na konference, kakšno zabavo, z mojimi ‘babami’ si privoščimo sem in tja kakšen ženski večer. In mi na kraj pameti ne pade, da bi prevarala moža, partnerja, samo zato ker bi bila pač priložnost prava. On pa me tudi toliko pozna, da ve, da mi lahko zaupa.
Sem dala takšno psihično nasilje skozi in delam na tem, da se stvar ne ponovi. Ljubosumje je neozdravljiva bolezen, katere seveda ljubosumnež ne bo priznal, temveč bo vedno znova in znova iskal izgovore za svoje izbruhe ljubosumja, jeze, grožnje… Včasih je bilo res težko pobegniti iz takšnega pekla, ker je bila pač ženska običajno nezaposlena, gospodinja, skrbela za dom in otroke, finančno odvisna od moža. Ampak časi se spreminjajo, zato tista, ki takšno početje prenaša in dovoljuje, je za mene ena velika koza, ki nima pozitivne samopodobe in se nima rada. Jaz nikomur nikoli ne omejujem svobode gibanja in si tudi ne dovolim, da bi mi jo kdo omejeval. Seveda vse v mejah normalnih zdravih odnosov, zaupanje med partnerjema pa v prvi vrsti.
moj je imel tudi na začektu strašne scene strahu, da ga bom varala. pa ne zvečer ven, pa ne sama ven, pa … joj, kolk sva se kregala. na koncu pa sem ga zvlekla na gradbišče in mu rekla: ljubi, tukaj je 200 moških, s katerim isem vsak dan po 10 -12 ur. kadarkoli se mi zljubi, se lahko pofukam s katerim od njih, pa ti niti vedel ne boš. po drugi strani ti voziš kombi in strankam dostavljaš material. kadarkoli se ti zahoče se lahko pofukaš s kakšno stranko, pa niti vedela ne bom. dajva naredit konec tem bedastim prepirom in živiva kot dva normalna človeka.
je pomagalo, se že dolgo nista zaradi tega sporekla in s tem, kaj kdo počne, ko ni z drugim, se ne obremenjujeva več. vsaj jaz ne (pa se nikoli niti nisem).