Zgodbica za pet minut: Sužnji za vedno
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 8.01.2008 ob 12:52 ob 12:52 pod Šnopčki za dušo
Uperila je svoje globoke črne oči v gospodarja, ki je sedel k mizi in pustil, da mu je visok in močan moški nalil kozarec rdečega vina, medtem ko sta mlatila pršut s kruhom. Obliznila se je, takšnega priboljška že zelo dolgo ni dobila in po želodčku ji je pošteno krulilo. Toda vedela je kaj jo čaka, če se bo poskušala pridružiti paru za mizo. Kazen bi bila takojšnja in neusmiljena. Gospodar je začutil, da ga opazuje.
»Kaj je punca?« ji je rekel. »Ti je dolgčas?«
Še vedno ni ničesar rekla, le nepremično ga je gledala v stroge oči in čakala na njegovo odločitev. Gospodar, to je svetinja, ki ji ne gre oporekati.
»No, kar pojdi se malo posončiti na travo, ko te bom poklical pa da si takoj tukaj,« je navsezadnje zamrmral.
Srce ji je poskočilo od veselja, tega niti pod razno ni pričakovala, saj je bila ponavadi kaznovana že če se je premaknila le za pol metra. Vzravnala je glavo in odšla v smeri proti bližnjemu skednju ter globoko vdahnila svež podeželski zrak. V mestu je vedno vladal moreč smog, ki je njej in njenemu gospodarju dražil nos, ko sta se odpravila ven. Tukaj pa… Tukaj je bilo vse drugače. Še celo trava pod nogami je bila kot najmehkejša preproga v primerjavi s trdim in grobim asfaltom po katerem je ponavadi hodila.
Takrat jo je zagledala. Ležala je v senci pri seniku in mirno dremala. Ta nos, ta postava… To je vendar… Ja, to je lahko samo ona. Ozrla se je proti mizi, kjer se je njen gospodar mirno pomenkoval s svojim prijateljem in se zanjo ni menil ter stekla proti seniku. Ona je bila, ni bilo dvoma, bili sta si podobni kot jajce jajcu, čeprav so njo leta že pošteno izmozgala. Takrat je tudi mlada lepotica zaslišala, da se ji nekdo približuje in počasi odprla oči ter zamežikala v sončen dan.
Ustavila se je nekaj centimetrov od nje in ni mogla verjeti svojim očem.
»Hči moja…« je zašepetala.
Ta se je usedla in si jo nekoliko nezaupljivo ogledovala, kot bi hotela vprašati starko kaj želi od nje.
»Me me res ne spomniš? To sem jaz, tvoja mati,« je rekla.
»Mati?« je ponovila hči.
»Ja, mati. Tebe in tvojega brata sem rodila leta nazaj!« se je radostno zasmejala in v očeh so se ji nabrale solze sreče. »Ne bi te mogla zgrešiti, čeprav si že prava dama.«
»Nikoli nisem poznala mame,« je še vedno nekoliko nezaupljivo odvrnila hči in se nekoliko odmaknila.
»Vem da ne,« je zajokala starka. »Oba otroka so mi vzeli, ko sta bila še čisto majhna. In nikoli več vaju nisem videla. Poglej kako si mi podobna.«
Solzne oči je usmerila v njene. Povsem iste so bile kot njene. Globoke in črne kot oglje, a v njih ni bilo radosti. Le globoka nejevera.
»Se me res ne spomniš, hči moja? Kako sem te ljubkovala in učila, da je gospodar svetinja, ki jo moramo ubogati.«
»Moj gospodar je prijazen in lepo ravna z menoj, kaj s teboj ne?« se je začudila mladenka.
»Ne,« je odkimala starka. »Zelo grdo ravna z menoj in tudi s teboj je grdo ravnal, dokler nisi odšla. Nisem smela spati zraven tebe, zato sem se ponoči pritihotapila v sobo kjer sta spala in vama pela uspavanke…«
Na obrazu mlade lepotice se je pojavilo zanimanje. Razen nekaterih bežnih izsekov, se ni spominjala svoje matere. Odkar je vedela zase, je živela pri svojem gospodarju in mu vdano sledila, kamorkoli je že šel. Včasih je bil do nje tudi strog, a nikoli več kot je bilo to potrebno. Vedno je poskrbel, da je bila sita in čista in večkrat je sama pri sebi pomislila, da je njen gospodar dober človek in da ga ima v resnici zelo rada.
»Zaspi milo dete,so očke že trudne…« je starka tiho zapela.
»…Zaspanček že trosi ti črve radosti,« je nadaljevala mladenka in tudi njene oči so se napolnile s solzami. »Spomnim se… mama moja!«
»Hči moja, moj izgubljeni otrok,« je zajokala starka.
Položila je roko na njen mladosten obraz in jo nežno pobožala. V nasprotju z njenim, je bil ta mladosten in mehek na otip. Nobene brazgotine in nobenih sledi težkega in grobega življenja kot ga je doživljala sama. V nosnicah sta se ji je mešala vonja svežega podeželskega zraka in njene mlade, že davno izgubljene hčere, ki jo je je njen gospodar prodal, ko je bila stara le nekaj mesecev. Tako kot to delajo vsi drugi gospodarji že odkar ta svet stoji in bodo nekaznovano delali še naprej.
»Čudovita si,« je dahnila in jo rahlo poljubila.
»Tudi ti, mati,« je odvrnila njena hči. »Točno takšna si, kot sem si večkrat predstavljala v sanjah.«
Stekla je proti seniku in nemirno poskočila. Starki se je na ustnice zarisal nasmeh, kljub debelim solzam sreče, ki so ji še vedno silile iz oči. Stekla je proti njej in jo v skoku podrla na tla in njena radost je bila tako velika, da se je smeh slišal daleč naokoli.
»Kje je zdaj ta kuzla,« je zamrmral mlajši moški, ko je na mizo trdo položil prazen kozarec.
»Pusti jo, ni mogla iti daleč,« se je nasmehnil hrust in rahlo priprl oči, ko se je zazrl proti bližnjemu seniku. »Naj me vrag, prepoznali sta se, Tone.«
»Prepoznali? Neumnost, kako bi se lahko po toliko letih,« je zamrmral njegov prijatelj. »Pika! Pika, takoj pridi sem!!«
»No, pusti ju,« je z nasmehom na ustnicah rekel hrust, ki mu je srce igralo, ko je opazoval kako se radostno igrata mati in hči, ki sta bili že zdavnaj ločeni.
»Ja pa kaj še. Sploh pa je pozno in midva morava še v mesto. PIKA! Takoj pridi sem, ali pa boš tepena!« je zavpil.
Toda zlati prinašalki Piki tisti trenutek ni bilo mar za svojega gospodarja. Ni ji bilo mar, da bo prav kmalu morala priti k njemu s povešenimi uhlji in da bo zagotovo dobila kakšno brco ali udarec po glavi. Ni ji bilo mar, da bo morala iti spat brez večerje. Ta trenutek je našla svojo ukradeno hči in ni bilo sile, ki bi jo lahko odvrnila od nje. Niti njen gospodar ni mogel zbrati dovolj jeze, ki ji je od rojstva dalje vzbujala strahospoštovanje. Vedela je, da bo tako kot ona, tudi njena hči celo življenje sužnja. A gospodar se od gospodarja razlikuje in tako kot je njen grob in neusmiljen, tako je njeno hči odkupil dober in srčen človek, ki je znal s psom, svojim najzvestejšim prijateljem, ki ga toliko ljudi sprejema le kot sužnja, ravnati tako kot si le-ta zasluži.
Povezane teme:
Zgodbica za pet minut: Moje maščevanje Zgodbica za pet minut: Zadnje dejanje
Ja, res ne bi smel imeti vsak človek svojih živali. Še sreča, da pasji možgani skoraj zagotovo ne delujejo tako kot opisuje zgodba. Dobra!
Aaa, res lepa zgodba. :)
@Dare: Hvala za pohvale. Ampak, ali si upaš stoprocentno zatrditi, da se psici, mati in hči, ki bi se po nekaj letih spet srečali, ne bi prepoznali? Pasjhi možgani pa seveda skoraj zagotovo ne delujejo tako, da bi pes lahko jokal in govoril, se popolnoma strinjam
@Buba Švabe: Zakaj sem vedel da ti bo všeč? Čeprav nisem vedel ali jo boš prebral ali ne, kajpada
ta zgodba je kr neki sploh se mi je ni lubl brat ko sem zacel sem si reku:ka je to za en s***
Talent, to je pa popolnoma tvoj problem. Sicer pa nimam pojma kako lahko označiš kot “kr neki” nekaj česar se ti ne ljubi prebrat. Kolikor jaz vem, ne moreš kritizirati nečesa česar prej nisi prebral, videl itd. Ali se motim?
Odlična zgodba. Kar pa se tiče možganov psov pa mislim, da imajo kar dobro razvite, saj lahko sami najdejo pot domov, če prav vem. Tako, da je povsem možno, da bi se prepoznali.
Lepo si ga zatru (talenta) Alex Van Der Volk, btw huda zgodbica.Se vec takih ! by by :)
ne da se mi ne ljubi, mau sem zacel pa sm vidu da je brezveze, pol pa nism naprej bral
Hja, Talent, potem pa si očitno ena superiorna rasa, ki “začne mau brat”, a vseeno takoj vidi da je brezveze. Slovnično pa (kot vse kaže) vseeno ne zna pisati
da ne znam po slovensko pisat ali kaj? kaj ti govoris? a si sploh normalen???
Pa branje ti tudi ne gre dobro od rok. Kot vse kaže
Bi samo malo zmotil… :oops: Volk, kdaj si jutri v službi? Mogoče se bom okoli tvojih krajev vrtel…
Ni problem, Strojnik :) Sicer pa delam zjutraj
Ganljiva zgodbica Volkec. Talent, tebi pa priporočam branje stripov oz. gledanje sličic, če se ti “ne ljubi brati”. Ne bom ti rekla, da si z branjem širiš obzorje, ker vem, da me ne bi razumel. Ne vem, kako lahko rečeš “mau sem zacel pa sm vidu da je brezveze”. Če bi se potrudil in do konca prebral, bi razumel poanto. Sicer pa sploh ne vem, kaj se oglašaš, ker se niti potrudil nisi, da bi jo prebral, kaj šele razumel, pa že kar nekaj pljuvaš po njej.
Super. Do kdaj pa?
Hvala za podporo, Teta Mici :) In me veseli, da ti je bila zgodba všeč. Zanimivo, tudi nate sem pomislil, ko sem jo objavil in pomislil, da ti bo všeč (pa še nekaj vas je zraven)
Do enih, Strojnik, upam da bom imel čas malo počvekat :)
Sem ti mail poslal… ;)
Ni slabo
Ja… niso vsi za psa. Lepa zgodba. Upam, da jo prebere tudi kdo tak, ki ima psa še vedno za sužnja….
Pes je skorajda edino bitje, ki v celoti sprejme človeka takega kot je. Po drugi strani pa se tisti termin “najboljši prijatelj” sesuje v trenutku, ko se zraven prerine besedica, ki so jo uporabil ti - suženj. Prijatelji naj namreč ne bi bili sužnji. Žal imajo ljudje vse prevečkrat predvsem pse ravno zato.. da so lahko nad nekom nadrejeni, da so lahko gospodarji, psi pa (žal) to sprejemajo. Mačke so naprimer kar se tega tiče drugačne (tega sem se naučila po dolgih letih prijateljevanja s psom, zdaj pa imam mačko). Pri njih si moraš njihovo prijateljstvo nekako zaslužiti in tudi potem kar nekako zahtevajo “enakovrednost”. Mogoče tudi v tem tiči dejstvo, da so psi nekako bolj priljubljeni od njih.
@Connard: Hvala za pohvalo :)
@Tamara: Misliš da bo kaj pomagalo? Samo zamahnil bo z roko (če jo bo že prebral do konca) in si rekel, da je to napisal kakšen psiho, saj je pes za to pač ustvarjen, je brez čustev in itak nič ne čuti
@Morska: Ah ja, ta večna borba med psi in mačkami. Eni prijazni, zvesti, človekovi najboljši prijatelji, druge pa zahrbtne, arogantne in nesramne hinavke, ki gredo k komurkoli, ki jim bo dal hrano. Jaz kot volk imam sicer raje pse, vendar je dejstvo, da je pračlovek psa dejansko zasužnjil in si ga vzgojil po lastnih željah, mačka pa je ostala samosvoja žival, ki se obnaša točno tako kot ugotavljaš ti. In prav zato imajo nekateri ljudje veliko raje mačke, ker enostavno niso hlapčevske
Ali je naša mačka posebna (kar sicer res je, ker je pač posebna tudi njena gospodarica:)), ali pa mačke niso take, da gredo vsakomur, ki jim da hrano. Naša naprimer ne pusti nikomur bližje od enega metra, potrebuje zelo dolgo, da se komu pusti pobožati, ko sem odsotna, skorajda ne je, zahaja le v moje naročje, četudi ji daje tudi drug hrano… kot sem rekla, je to moja prva “mačja izkušnja”, mi je pa poznavalka mačk rekla, da je tako baje zato, ker si je ona mene izbrala za “partnerko” (ne za gospodarico), to pa da sem si očitno zaslužila s svojim vedenjem do nje :) Sicer pa bi še vedno imela psa, a žal imamo prepoved (argumentirano) s strani lastnikov, tako da … se moramo prilagodit :)Ko bom na svojem, pa definitivno pride tudi pes, pa še kača, ako bo možnost. No konja bi tudi imela, če bi imela plac :)
Ne vzemi tega za slabo, ampak tvoja mačka je najbolj čudna mačka za katero sem slišal. In to mislim povsem smrtno resno. Kače so pa fuj, sovražim kače
Vzamem kot kompliment, ker mi je taka kot je, prav všeč. :)
2.pac mi ni vsec,sej jo lahk komentiramo kokr hocmo,sem pac iskren
Talent - samo zate: “Velika črna limuzina je upočasnila hitrost in se ustvila za dolgo vrsto enakih avtomobilov. Bil je prijeten junijski večer.” Tako se začne roman Potovanje, avtorice Danielle Steel, njene števile uspešnice so doslej izšle v nakladi več kot 420 milijonov izvodov. “Snežiti je začelo ob zori. Do poldneva je bil Washington videti kot vasica iz lego kock v novoletni izložbi veleblagovnice, ljudje pa kot drobcene lutke rožnatih ličk, zamotane v zimska oblačila. Svet se je odel v belino, čist in tih”. Tako se pa začne roman Nemirna srca, avtor Warren Adler. Po tej knjigi je bil posnet film s Harrisonom Fordom in Kristin Scott Thomas v glavnih vlogah. In sedaj boš dejal, da sta zgoraj navedena avtorja zakotna pisuna ali kaj? A kapiraš TALENT, kaj sem ti hotela povedati? Pravljice se začnejo z “Za devetimi gorami in devetimi vodami….”. In očitno pri teh še vedno vztrajaš. Mislim, da boš moral poseči še po kakšnih drugih avtorjih (ne samo bratov Grimm, A. Lindgren, H.C.Andersen), da boš pričel ločiti pravljice od resnejšega branja.
to si ti mislis,pac ne berem takih knijg ko majo cudne zacetke to mi sploh ni treba brat,sej vem da je pol brezvezna
Vsaj ena milost, ker če bi se slišal kakšne kozle streljaš, bi bil raje tiho. Še 71 komentarjev pa boš to tudi sprevidel.
Aha, torej si neko nadnaravno bitje, ki že takoj po začetku ugotovi kaj je dobra knjiga in kaj ni? Waw, impresioniran sem nad teboj, si pomislil kdaj, da bi postal knjižni kritik? Mimogrede, kaj pa je dobra knjiga, če smo že pri tem?
Aleluja TALENT, vizionar.
dobra knjiga mora met veliko preobratov,npr:zacne se logicno,pol ma mau akcije pa romantike pa mal pustolovcsine. take knjige so fajne
Ja, ja, to so knjige… ampak tole je pa zgodbica za 5 minut. A štekaš??
Teta mici očitno ni kaj dosti dobrih knjig prebrala, če se ji zdi Steelova talentirana pisateljica resnih knjig 0_o
”dobra knjiga mora met veliko preobratov,npr:zacne se logicno,pol ma mau akcije pa romantike pa mal pustolovcsine. take knjige so fajne”
Okej, to je pa še hujša traparija. Prav žalostno, v bistvu.
Connrad, očitno nisi razumel, v čem je začetek debate. Ni štos v tem, koliko in kaj je kdo prebral, temveč prvi komantar Talenta na tole zgodbico. Navedeni knjigi sem pač omenila, ker ju trenutno prebiram.
Connrad, očitno nisi razumel, v čem je začetek debate. Ni štos v tem, koliko in kaj je kdo prebral, temveč prvi komantar Talenta na tole zgodbico. Navedeni knjigi sem pač omenila, ker sem ju pred kratkim prebrala.