Iz volkovega b(r)loga

Dober večer, Slovenija

Opravičujem se za par dni molka, ki sem ga izkoristil za temeljit premislek, nakupe in predvsem druženje s prijatelji, tako da sem nekaj od veselega decembra kljub vsemu imel. Kljub neznosni gneči mi je¹ uspelo kupiti čisto vse, ledvice bodo spet par dni trdo delale in ja, tudi do nekih trdnih zaključkov sem prišel. Klinc, zakaj pa jaz ne bi smel nikoli imeti kakšne krize?

Ampak Silvestrovo je tukaj, do polnoči je le še nekaj ur in spodobi se, da tako kot lani nekoliko pobrskam po blogu in poskušam iz njega izluščiti² sedem najboljših prispevkov. Seveda je to zgolj moje mnenje, saj je bilo vseh prispevkov za razliko od leta poprej več kot dvakrat več, ampak ti, ki sem jih izbral od več kot petdesetih najljubših, prav zares izstopajo. Vrstni red je sestavila zgolj in samo abeceda…

Apostol z nahrbtnikom

Le kaj bi se zgodilo z menoj, če bi uresničil projekt  Eurotrip³ na katerega sem se pripravljal vse od jeseni 2006 in ga za nedoločen čas preložil, ko nama je z Volkuljo tako dobro steklo? Je ta svet dovolj dober, da me ne bi pustil lačnega, žejnega in premraženega? Bi ta cilj sploh uresničil? Nikoli ne bom vedel, saj četudi se na ta potep kdaj odpravim, bom pri sebi imel nekaj denarja. Toda nekaj vem pa zelo zatrdno in to je, da se nikoli ne bi obnašal tako kot se je mlad poljski fant, ki se je izdajal za Jezusovega apostola, hkrati pa izkoristil mojo usmiljenost in mi nakopal težave, ki bi me lahko drago stale.

Kar se zgodi v pisarni, ostane v pisarni

Eden boljših prispevkov iz kategorije Petrolovske (ne)zgod(b)e⁴. Odličen opis naših internih sestankov, zaradi katerih se na naši črpalki tako dobro razumemo, čeprav v pisarni včasih spominjamo na trop razjarjenih psov, ki jezno lajajo drug čez drugega. Toda ker se držimo pravila, da kar se zgodi v pisarni, tudi ostane v pisarni, ni nobenega razloga po kakršnihkoli zamenjavah osebja. Bi se spor na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 2002 res zgodil, če »številka 7« ne bi odprla vrat slačilnice? Ja, naša pisarna je svet prostor, točno takšen kot bi morala biti vsaka slačilnica športnega kolektiva.

Pismo za tiste, ki so obupali

Prispevek, ki je nastal v zgodnjih jutranjih urah po končani nočni. Ne vem kaj mi je bilo, ampak tisto jutro sem izžareval čisto pozitivno energijo in čutil sem, da v tem pomladnem jutru Sloveniji dejansko lahko podarim nekaj dobrega. Tako sem s fanatičnim navdihom napisal pismo za vse tiste, ki so obupali. Pismo, v katerem bi se lahko našel čisto vsak. Pismo ob katerem bi vsakomur zaigralo srce. Pismo ob katerem bi lahko vsakdo rekel, da ni tako hudo, da ne more biti huje. Pismo ob katerem bi si lahko vsakdo napojil dušo z novim Upanjem. Še zdaj trdim, da mi je vse to dobro uspelo, pismo pa je našlo svoje mesto tudi v vrstici nad blogom, kjer svojo nalogo še vedno odlično opravlja.

Pomlad je v zraku…

Takrat tega še niste vedeli, toda zdaj vam lahko povem, da sem prispevek napisal sveže zaljubljen. Tisti večer sem prvič spoznal, da sem v Volkulji našel sorodno dušo in preden sva se spravila v posteljo, sem se odločil malo posrfati po blogu. Po nekaj minutah me je še enkrat več prijel ubijalski navdih in prispevek ob katerem mi še vedno zaigra srce je bil napisan v borih desetih minutah. Ja, zaljubljenost je vsekakor ena od lepših stvari v življenju.

Volk v Kliničnem centru (hvala, Viki)

Kako se zahvaliti človeku, ki je zate čisto nevede naredil ogromno? Hja, s prispevkom seveda, kaj pa drugega. V nedeljo 30. septembra sem poln predsodkov prvič v življenju obiskal Klinični center, iz katerega se ni vrnilo kar nekaj oseb, ki so mi ogromno pomenile. Toda ljubezen do Volkulje, ki se je dan prej huje poškodovala je bila močnejša od tega in ko me je bilo najbolj strah, je prijazen medicinski brat Viki zame naredil več kot si bo lahko kadarkoli zamislil. Z majhno gesto je Kliničnemu centru odvzel vso resnobnost in srh, ki me je spreletaval že ob omembi tega imena. Zatorej – hvala Viki, nikoli te ne bom pozabil, čeprav tega verjetno ne boš nikoli prebral.

V Slogi pa vrtijo…

Za ta dolg prispevek so krive izključno samo erotične sanje, iz katerih sem se zbudil, ko so bile na vrhuncu. Namesto da bi zaspal še za tisto uro, ki mi je ostala do službe, sem se usedel za računalnik in pustil mislim prosto pot. Nastal je odličen prispevek o pornografiji in mladini, ki pa je bil žal predvsem zaradi dolžine po krivici spregledan. Zagotovo eden boljših družbeno kritičnih prispevkov v letošnjem letu.

Ubogi vragi

Kako zelo samoumevno se nam zdi, da se pozimi odpravimo ven toplo oblečeni, da jemo vsaj en topel obrok na dan, da nas doma čaka topla postelja. Na žalost obstajajo ljudje, ki jim te stvari še zdaleč niso samoumevne. V želji za boljšim življenjem prodajo vse kar imajo in odidejo »obljubljenim dežalam« naproti. Toda četudi katero oz zahodnih držav res dosežejo, ostaja lepo življenje le njihova pobožna želja. Še en prispevek, ki je nastal po končani nočni in je v celoti posvečen »ubogim vragom«.

Tako, to je to za letos. Ne vem ali se strinjate z menoj, da so zgornji prispevki resnično najboljši, saj so okusi različni, tako kot smo različni tudi sami in marsikdo mogoče rad prebira neke povsem druge zapise, zato vam za firbec vseeno poklanjam še ostale naslove iz širšega izbora⁵: Moj prvi dan z evri, U kot Upanje, Medijske zvezde – blogerji, Najlepše rojstnodnevno darilo, Vsi psi gredo v nebesa, Otroci bodo moji!, Po sedmih nočeh…, Pravljica o volku mehkega srca, Pustite me umreti… prosim, E kot emocija, Cybersex z druge plati, Očka na nogometni tekmi, V življenju ni slabih stvari, Dajmo ga, piflarja, Zanimiv nočni prepir, Čuden je bil že kot otrok, Liverpool:Milan – neuspelo maščevanje, Za koga? Za Slovenijo in Boga, Pismo za obupano Jerico, O nacionalni zavesti na dan državnosti, Velika radost po majhni nočni, Volkovih 24 ur, Polnočni obisk plavih angelov, Hrvaške batine za slovenske turiste, Kadilec nekadilcem, Jaz, bloger, Nekaj nedeljskih anagramov, Nekaj pojasnil ob pismu Mateju Sedmaku, Zdaj ali nikoli, Če bi imel radirko…, Srečno blogerji!, Madonna – True blue, Lahko enkrat v miru preberem Playboy, prosim?⁶, Kdo vraga je ta Volk? (dve leti kasneje), 26, Kako se pravilno poljubljati po francosko?, Ko pride vmes nov partner, Ljudje in pošasti, Če sem prijazen, to še ne pomeni, da te hočem spraviti v posteljo, Puzzle moje preteklosti, Kaj sploh še ostane velikim?, A, B, C…Alex van der Volk, Če bi lahko za en dan postal Bog, Božična poslanica, Deset nasvetov kako postati blogerska zvezda.

Draga Slovenija, v Novem letu vam želim izpolnitev vseh majhnih in tudi kakšne velike želje. Želim vam veliko zdravja, ljubezni in radostnih trenutkov v življenju. Življenje je lepo, če si želimo da je lepo in zapomnite si, včasih je potrebnega le malo Upanja.

Prijeten silvestrski večer vam želi

vaš

Volk

1. pravzaprav je krivica, da govorim v ednini, saj sva z Volkuljo izjemoma prenašala izpade drug drugega in tako zdržala vso to norijo v nakupovalnih centrih [nazaj gor]
2. po mojem subjektivnem mnenju [nazaj gor]
3. za vse, ki tega ne veste, nameraval sem preštopati Evropo brez evra v žepu [nazaj gor]
4. še kar se ne morem potolažiti kakšna dobra besedna igra je v tej besedi [nazaj gor]
5. če se odločite za prebiranje kakšnega zapisa, vam priporočam uporabo iskalnika [nazaj gor]
6. kot zanimivost lahko omenim to, da sem s tem prispevkom nekomu pomagal do nagrade za pismo meseca [nazaj gor]