Iz volkovega b(r)loga

»Tako ti povem, moj Alex, vse gre hudiču v rit…« »Zakaj?« »Zato, ker gre. Samo ozri se naokoli.« »Ja, to delam čisto vsak dan. In veš kaj vidim? Veliko ljudi, ki dejansko ne vedo kaj sploh hočejo.«

Dobro jutro, Slovenija

Tretja mrzla noč zapored je za menoj in samo še eno moram preživeti ter se nato čez vikend kar čimbolj spočiti, ker naslednji teden bo pa zares peklenski. Ampak adventni čas je pri meni že veliko let rezerviran za delo, v smislu naj uživajo tisti, ki na Božič zares veliko dajo. Roko na srce, Božič imam tudi sam izredno rad, vendar ga skladno z mojim dojemanjem Boga praznujem in spoštujem nekoliko drugače kot večina ljudi. Če nič drugega, sem zaradi dela čez decembrske praznike ponavadi prost prvega in nato tudi trinajstega januarja, predvsem slednji pa je zame vsako leto neka posebna prelomnica in ne, nisem pravoslavec. Seveda se vse skupaj pozna tudi na plači, ki jo dobim petnajstega januarja, vendar mi to kljub vsemu ni prioriteta. Ker delam, imam tudi denar. Nimam ga veliko in ne morem si privoščiti novega avta ali prenosnika, ampak imam ga dovolj, da lahko povsem spodobno živim. Hja, lahko bi bil bolje plačan, vendar sem, če le objektivno pogledam na svojo izobrazbo in svoje delo, povsem zadovoljen.

O denarju se nikoli ne govori toliko kot decembra. Vsi nekam hitijo, vsi zapravljajo, vsi pod vtisom lučk, ki v še tako mirnem človeku sprožijo nekoliko nakupovalne mrzlice. Veletrgovine so polne do zadnjega kotička in stvari izginjajo s polic, še preden se na njih nabere mikrogram prahu. Obenem pa se v vsakem baru, vsaki trgovini, vsaki službi in na vsakem avtobusu največ govori prav o denarju. Kako ga ni, kako gre vse v maloro, kako je vse skupaj vsak dan dražje, kako nekateri konstantno bogatijo, drugi pa imajo vsak dan manj… Kot da to ni dovolj, sliši človek takšno debato tudi v vrsti pred blagajno, ko čaka na plačilo dveh zobnih past, pred njim pa dve gospe v najlepših letih, ki se utrujeno naslanjata na do vrha napolnjena vozička, nergata o tem kako je vsak dan slabše. Mi je zelo žal, ampak pretirano slabo ne more iti ne eni ne drugi, če se v njunih vozičkih najde mesto za par steklenic zlate radgonske penine. Saj je res december in ko se ta izteče, se spodobi odpreti steklenico šampanjca, ampak hej, tri steklenice zlate radgonske penine, poleg tega pa nergaš kako je slabo? Umiri konje in se trezno vprašaj, ali si nekateri lahko privoščijo takšen luksuz.

Sam zelo dobro vem, da je v Sloveniji ogromno družin na robu preživetja. Družin, ki vsak mesec skrbno štejejo evre in računajo ali bodo prišli skozi mesec ali ne. Družin, ki gredo vsak mesec globlje v minus na bančnem računu. Družin, ki svojim otrokom za Dedka Mraza ne morejo kupiti računalnika ali Nokie N95. Družin, ki se ne najedo do sitega. Družin, ki enostavno ne vedo, kaj naj sploh še naredijo. Ogromno takšnih družin poznam in ogromno ljudi, ki so člani teh družin. Toda od njih jokanja še nisem slišal. Cele dneve garajo, upajo da bo nekoč bolje in so tiho. Njihovega nerganja se enostavno ne da slišati. Ker ga ni!

Ljudje, ki so na robu preživetja, ne zahajajo v nakupovalne centre, ker si ne morejo privoščiti polnega vozička, zlata radgonska penina pa je zanje samo pobožna želja. Ljudje, ki so na robu preživetja ne hodijo k dragim frizerjem. Ljudje, ki so na robu preživetja ne točijo polnih tankov goriva, nato pa cele ure visijo na črpalki, kjer pijejo Heineken. Ljudje, ki so na robu preživetja ne kadijo cigaret Marlboro. Ljudje, ki so na robu preživetja decembra ne obiskujejo prednovoletnih zabav. Ljudje, ki so na robu preživetja so na robu preživetja. Tako nevidni so, da se zdi, da skoraj ne obstajajo. Na trenutke se redkim izbrancem posveti kakšen medij, nekaj časa se govori o njih, to je pa tudi vse. Vprašajte se, bi se ljudje, ki so na robu preživetja resnično pritoževali, če bi delali za osemsto evrov, namesto za štiristo?

Morgan Freeman v filmu Vsemogočni Bruce pove Jimu Carrey-ja, da ljudje od nekdaj ne vedo, kaj v resnici želijo. In sam lahko mirne duše zatrdim in tudi stojim za dejstvom, da resnično nimajo pojma. Vsi bi delali od ponedeljka do petka, vsak dan po sedem ali največ osem ur in imeli po dva tisoč evrov plače. Začnite delati nočne, nedelje, praznike, če res mislite da imate premalo si poiščite si dodatno delo pa boste videli, kako bodo vaši prihodki nenadoma narasli. Sam delam ob sobotah, nedeljah, praznikih, ponoči in podnevi pa imam manj kot devetsto evrov in redno plačujem tako račune, kot preživnino za malega Volkca. Ampak ali se pritožujem? Ne, ker se zavedam, da sem dobro in redno plačan. Lahko bi bil bolje, toda dokler lahko grem v trgovino in si tam kupim vse kar potrebujem, sem povsem zadovoljen. Se spomnite klepeta, ki ste ga prebrali zgoraj? Vas zanima kako se je zaključil? Kamionist ga je končal z izjavo, da se mu godi krivica, ker na mesec zasluži tisoč petsto evrov neto, medtem ko prasec od šefa služi na njegov račun. TISOČ PETSTO! Sam sem ostal brez besed in le ugibal sem, kaj bi ob tem porekla priletna ženska, ki dela za tekočim trakom za štiristo evrov na mesec. Kaj bi porekel petdesetletni tekstilec, ki je čez noč ostal na cesti. Kaj bi porekla mati samohranilka, ki si alimentov ne upa niti sanjati. Kaj bi porekel invalidsko upokojeni delavec, ki ga vsako noč zbujajo bolečine v hrbtu. Kaj bi porekla kakšna upokojenka. In nenavsezadnje, kaj bi porekla mati, ki z dvema sinovoma živi na železniški postaji?

Slovenija, želim vam lep decembrski dan. Ozrite se okoli sebe in napnite oči. Dobro jih napnite in vprašajte se, ali se vam res godi takšna krivica kot ljudem, ki jih komaj opazite, saj nimajo časa sedeti po barih in nergati, njihovo življenje namreč drvi z ostrim in neusmiljenim tempom, besedna zveza »veseli december« pa je zanje popolna neznanka. In spoznali boste, da živite lepo.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk