Iz volkovega b(r)loga

Pozdravljena, Slovenija

Veliko časa je že minilo odkar sem bil nazadnje na cesti. Ne, ne na cesti v smislu, da bi ostal brez službe ali v smislu, da ne bi vozil avta. Prav tako ne mislim tega v smislu, da bi prodajal lastno telo, pač pa ciljam na mojo strast, ki se imenuje štopanje. O njem sem sicer že kar veliko pisal, a bržkone je vseeno minilo skoraj leto dni, odkar sem se nazadnje postavil na cesto in vzdignil palec na desni roki.

Strast me je zaradi lepih stvari, ki se mi dogajajo, medtem že nekoliko minila in le na trenutke sem pomislil kako sproščujoč in zanimiv hobi je to in se nekoliko nostalgično spomnil na moj štoparski potep po državah bivše Jugoslavije, ki mi ga ni uspelo nadgraditi s potepom po Evropi¹. Toda sinoči, ko sem ob osmih prišel domov in še enkrat prebral sms z vabilom na žur, ni bilo sile ki bi me lahko ustavila. Stokrat sem že prišel na štop do Ljubljane in nazaj domov in ni vrag, da ne bi še enkrat. Ustaljen postopek… Tuš, topla obleka, nekaj osnovnih stvari v nahrbtnik, na ušesa slušalke discmana in gremo proti restavraciji Hrast, nasproti katere se ponavadi najlažje dobi šoferja, ki te je pripravljen zategniti do Ljubljane… Visoko iztegnjen palec, tablica s črkama LJ, sproščena drža, poskušati gledati šoferja v oči, postavljen tako, da lahko šofer nemoteno ustavi… sama pravila štopanja, ki sem jih sam zapisal.

Toda čez eno uro vse skupaj ni bilo več zabavno. Temperatura se je spustila na nič stopinj, nos je bil iz minute v minuto bolj mrzel, šoferji pa so se obnašali kot da me ni in na cesti me je držala le trdna volja priti v Ljubljano in glasba Leningrad cowboysov. Minute so neusmiljeno tekle in moj optimizem je začel padati. Tudi če pridem v Ljubljano, se bo žur že bližal koncu in od vsega skupaj ne bom imel popolnoma nič. Je krivo to, da se nisem obril in izgledam nekoliko zanemarjen, je kriva moja obrita glava, so krive slušalke na ušesih? Sem videti zanemarjen ali nevaren? Tisoč vprašanj mi je rojilo po glavi.

Že sem stiskal zobe in premišljeval, da bi se odpravil domov, ko se od nekod vzame zelena Seat Cordoba Vario in ko se razgovorim o blogu, me fant mojih let zategne vse do uvoza na avtocesto na Vogrskem. Ajde, zdaj pa bo… Tu je najboljše mesto za vsakega štoparja, ki bi rad prišel v Ljubljano. Mraz je in zagotovo se bo našel kakšen samotni šofer, ki mu bo prijalo nekaj družbe in neobveznega čveka, jaz pa bom spet slišal kup zanimivih mnenj ali celo novo življenjsko zgodbo…

Megla, ki je čedalje gostejša me reže do kosti in tudi ples na melodijo pesmi “Let’s work together” mi ne ogreje premrlih prstov na nogah. Vsake toliko se pripelje avto, toda kot da bi vozniki nalašč stisnili na plin, takoj ko me zagledajo. Ura se bliža enajsti. Četudi pridem, ne bom imel od žura popolnoma ničesar, razen tega, da se bom zaman poskušal ogreti, dokler ne bo napočila ura za se odpraviti spat. Sem…

Sem mogoče prestar za to sranje?

Ob enajstih in dvajset minut se telo nekontrolirano trese in niti glasbe ne morem več poslušati. Ne, danes ne bom prišel v Ljubljano, očitno mi ni usojeno. Hotel sem pripraviti presenečenje in priti, ko me ni nihče pričakoval, ampak očitno mi ni usojeno. Zavrtim telefonsko številko sodelavca, čeprav jo s povsem trdimi prsti komaj najdem.

Ko me čez dobrih petnajst minut pobere in se v toplem avtu še vedno tresem od mraza, ugotovim da sem, čeprav toplo oblečen, zmrzoval pri minus treh stopinjah pod ničlo. Saj ni čudno, da je mraz pronical tako globoko vame. Oblačila nekaj zadržijo, a kje je maščoba, ki je poglaviten izolator in je nobena bunda ne more nadomestiti.

Doma se usedem pred računalnik… Sem imel samo slab dan ali sem resnično prestar, da bi se potepal naokoli na šverc, oz. štop? Mogoče pa sem pri skoraj enaintridesetih letih zares že preveč “znucan”, da bi se komu zasmilil, češ, glej ga fanta kako zmrzuje, ajde, ti bom pa jaz ustavil…

Ne! Imel sem slab dan in zagotovo obstaja nek razlog, da mi ni uspelo priti do Ljubljane. Ne vem kakšen, ampak danes bi moral tako ali drugače priti nazaj domov in kdove če bi imel danes srečo. Mogoče pa sem bil ob devetih zvečer dejansko prepozen in ne bi ulovil več veliko žura. Mogoče…

Mogoče sem pa dejansko samo prestar za to sranje…

1. pa ne da bi mi bilo žal zaradi tega, oz. vse prej kot to [nazaj gor]