Iz volkovega b(r)loga

Dober večer, Slovenija

Z Volkuljo preživljava tale mrzel in nekoliko otožen decembrski vikend v družbi mojega majhnega Volkca. Ponj sva šla takoj ko sva se zbudila in vsi trije smo najprej opravili sobotne nakupe v Mercator centru, kjer smo začuda vse skupaj opravili v dobre pol ure, nato pa je sledil bolj ali manj razgiban sobotni dan. V Novi Gorici se je za nekaj ur celo pokazalo sonce, a mrzlo je bilo kljub temu.

In tako smo dan dejansko preživeli bolj po zapečkarsko, a vseeno našli čas, da smo skuhali kosilo, pomili posodo, oprali par strojev perila, napisali pismo Dedku Mrazu in tudi igrali videoigrico na mojem PlayStationu. Ko sem osem let nazaj nabavil to konzolo, sem zraven nje kupil tudi videoigrico in ko sem jo čez kakšne tri mesece le končal, sem se lomljenja prstov po tipkah dejansko naveličal in usoda je hotela, da je bila prva igrica tudi zadnja. Ampak včasih jo še vedno rad vzamem v roke in tako sem se tudi danes po dolgem času spomnil na zaprašeno plastično škatlo in jo priklopil.

Kaj kmalu se mi je na kavču pridružil Volkec in skupaj sva pobirala jabolka, uničevala nasprotnike, skakala čez prepade in odkrivala skrivnosti, ki jih ponuja časovni stroj. Pošteno razdeljeno, eno “življenje” on, tri jaz.

Toda ko sem čez dobro uro vse skupaj izklopil, spravil konzolo nazaj v omaro in grdo pogledal Volkca, ki se je trmil, češ da bi še, sem se dejansko vprašal, ali so videoigrice pozitivna ali negativna stvar. Resno mislim. Vse do zdaj nisem nikoli pomislil, da bi lahko bilo v njih karkoli negativnega. Pač nedolžna zabava, s pomočjo katere pozabiš na vsakdanje probleme, sprostiš živčke in tiste pol ure živiš za animiranega junaka, ki ga vodiš skozi vojne ali avanture. Ampak do danes se mi še nikoli ni zazdelo, da videoigrice dejansko škodujejo.

A kljub temu mislim da sem ravnal precej trezno. Dvakrat sem dopustil še po eno dodatno “življenje”, nato pa brez pogajanja vse skupaj izklopil. Volkec se je sicer res strmil in me že celo popoldne sprašuje, ali bo lahko jutri spet igral, jaz pa se le smejem in mu odgovarjam, da jutri zagotovo ne, čisto možno pa, da bo zagotovo še kdaj, vendar je to odvisno samo od njega, oz. njegovega obnašanja v šoli, učenja doma in nasplošno “pridnosti”. Zahtevam preveč? Ne bi rekel, konec koncev je dobra stimulacija vedno znova eden od pogojev uspešnosti in zmerno igranje preproste in nenasilne videogrice ni še nikoli nikogar ubilo. In najbrž tudi jaz in Volkec ne bova prva.

Slovenija, želim ti mirno noč in če vam bo kdaj kdo rekel, da ste otročji, ker se zabavate z videogricami, si lahko mislite svoje brez vsakega občutka slabe vesti. Dokler zaradi njih ne bo trpelo vaše resnično življenje, se resnčno nimate česa bati.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk