Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Še ena kruta, neusmiljeno mrzla noč, ki je nisem smel prespati je za menoj. Rekli boste: kako vraga, ko pa je ura že skoraj osem, Alex pa navadno objavi svoja razmišljanja okoli sedmih, torej približno eno uro potem, ko konča nočno? Hja, je že tako, da včasih tudi zakon, ki je namenjen zaščiti delavca le-tega pošteno zajebe in tako nas je zajebal tudi zakon o kvoti nedelj, ki jih lahko naredimo na leto. Ne bom dolgovezil, ampak od danes naprej ob sobotah zjutraj iz nočne prihajam eno uro pozneje in v naslednjo odhajam eno uro prej. A to ni tako zelo huda stvar, saj me veliko bolj skrbi ali bom sploh lahko mirno spal in se do dveh popoldne tudi naspal.

Življenje v centru nekega mesta ima svoje prednosti, a tudi marsikatero pomanjkljivost. Včasih omenim prednosti, drugič pomanjkljivosti, ki so povezane s prometom, pomanjkanjem parkirnih mest in otroških igrišč, a najhujša muka se začne z začetkom decembra, ko Nova Gorica dejansko spominja na bojišče, kjer se odvija huda fronta. Začne se takoj ko se stemni. Bum, bum, bum… Pa nekaj močnejših udarov. In spet nekaj šibkejših. Nato kakšen pravi bombni udar, da se stresejo šipe. Hej, počasi, mularija, do Novega leta je še cel mesec! Kaj pomaga zakon o omejevanju pirotehničnih izdelkov, ko pa se ga nihče ne drži, še najmanj objestni mladostniki? In tako nam ne preostane drugega kot da poslušamo vse te eksplozije in se vsake toliko zdrznemo, ko ljubi mir našega doma grobo prekine zares močna petarda.

Leta nazaj sem bil tudi sam ljubitelj pirotehničnih izdelkov. Nič ni moglo pokvariti mojega užitka, ko smo se potepali po Novi Gorici in metali petarde, kamor se nam je tisti trenutek zazdelo. Bolj kot je počilo, bolje je bilo. Če smo razsuli smetnjak, naredili luknjo v zemlji, raznesli prazno konzervo ali pločevinko, je bilo veselje popolno. Ja, moji domači so bili tako proti petardam, kot tudi proti vsakršnim pirotehničnim izdelkom in jasna stvar je, da so se mi zdele »igrače« s katerimi se doma nisem mogel in smel igrati, izredno zanimive. Toda tako kot pri veliko drugih stvareh, sem tudi tu prišel k pameti na najbolj bizaren način. Eden od sošolcev se je namreč hvalil koliko časa lahko drži v rokah manjšo in dokaj nevarno petardo¹, ne da bi mu ta eksplodirala v roki. Seveda smo sklenili, da je potrebno preizkusiti ali govori resnico ta čas izmeriti, “pogumnež” pa je v svoji objestnosti po kakšnih petih sekundah gorenja petardo vrgel naravnost proti meni. Najbrž sem se šele veliko let kasneje v resnici zavédel, kakšno srečo sem imel, saj je eksplodirala v zraku, če bi le stotinko sekunde kasneje pa bi bil jaz dandanes slep na eno ali pa kar obe očesi… Pa na srečo nisem, zato pa sem takrat prvič spoznal, da petarde vsekakor niso igračke.

Koliko zakonov in koliko medijske kampanje je vsako leto proti petardam? Hja, število ponovitev tiste »oči, mami, zakaj ne vidim?« je najbrž nemogoče prešteti. Toda vsako leto znova se veseli december konča s povsem enakimi primeri kot leto poprej. Raztrganine, opekline, takšna in drugačna invalidnost… Zakaj je to potrebno? Kaj res ni nobene rešitve? Rekli boste, da krivda leži v objestnosti mularije. Kaj res? Ja, mularija je včasih zares objestna. Pravzaprav ne včasih, temveč kar precej. In dokazovanje »frajerizma« se izkazuje tudi pri ravnanju s petardami. Kaj bi rekli ob primeru, ko je nek fant svoj frajerizem dokazoval s tem, da je med zobe stisnil (sicer res povsem nenevarno) pasjo bombico, jo prižgal in pustil, da je tam počila, kar sem leta nazaj videl na lastne oči? Saj veste, več kot si upaš, večji frajer si. Toda ali vsi ti fantje vedo, kaj vse se jim lahko zgodi? Se je kateri od staršev pogovoril s svojim otrokom in mu povedal, da to ni igračka, temveč nevarna stvar s katero lahko sebe in druge resno poškoduje? Rekli boste, da imajo otroci danes denar in si petarde lahko kupijo tudi sami. Vsekakor, toda kdo je dal tem otrokom denar in jih vprašal za kaj so ga zapravili? Oh in ne pozabite na trgovce… Petarde so pač lahek vir zaslužka. Koga briga, če se bo otrok poškodoval, važno da kupi celo škatlo in se zaloga pirotehnike naglo prazni. Že res, da je v Sloveniji² zakonsko urejeno, da pirotehniko lahko kupijo le polnoletne osebe, ampak kaj pa majhne trgovinice v sosednji Italiji, ki so goriškim mladostnikom celo bližje kot najbližja slovenska prodajalna tovrstnih izdelkov.

Po drugi strani seveda tudi otroci niso vsega krivi. Koliko primerov je, da se nad brezveznim pokanjem navdušujejo neodgovorni odrasli, ki mogoče svojim otrokom celo kupijo petarde in jim dovolijo, da se z njimi igrajo s svojimi prijatelji. To je že neke vrste primarna socializacija, kajti če so starši navdušeni nad nečem, bo nad isto stvarjo navdušen tudi otrok.

Spremeniti se žal ne da skoraj ničesar, oz. vsaj jaz ne vidim luči na koncu tunela. Mediji bi lahko osveščanje podvojili in zakon bi lahko predvidel petkrat višje kazni za trgovce, ki bi prodali petarde mlajšim od osemnajst let, a bi se ravno tako vsako leto poškodovalo ravno toliko otrok in odraslih kot doslej. Pirotehnika ni igrača in kot se pri nevarnih stvareh, ki jih jemljemo kot igrače rado zgodi, so žrtve in lažje ter težje poškodbe žal neobhodne. Kot je neobhodno vsakoletno pokanje, ki prebivalcem Nove Gorice čisto vsako leto cel mesec (in še kaj več) hladnokrvno para živce. Ampak včasih se resnično vprašam, kje so starši vseh teh otrok, kje je njihova vest in navsezadnje odkod jim denar. Očitno le ni tako hudo, če imajo denar za pirotehniko, kajne?

Slovenija, želim vam lep dan in če tudi vas spravljajo ob živce petarde, oz. hrup, ki ga povzročajo s svojimi eksplozijami, imam za vas en namig – čepki za ušesa včasih delajo čudeže

Lahko noč vam želi

Vaš

Volk

1. katere smo ljubkovalno imenovali kar Ciccioline, hm, kdove če še obstajajo [nazaj gor]
2. popravite me, če se motim [nazaj gor]