Iz volkovega b(r)loga

Upanje je dobra stvar. Morda najboljša. In dobre stvari nikoli ne umrejo…

Pravkar sem si še enkrat ogledal Shawshank redemption, oz. Kaznilnico odrešitve, moj najljubši film vseh časov, s fenomenalnima Timom Robbinsom in Morganom Freemanom. Zgodbo najbrž poznate vsi, oz. če tega filma niste gledali, najbrž tudi ne berete tega prispevka.

Film se je tudi ob sedmem ogledu izkazal za pravo mojstrovino, ki daje gledalcu misliti skozi cel film. Frank Darabont se trudi, da ostaja film na nivoju in tako je recimo policijske brutalnosti ravno dovolj. Če bi je bilo kanček preveč, bi bilo to absolutno pretiravanje, če bi je bilo premalo, bi si v zapor želel vsakdo. Isto velja za spolno zlorabljanje mladih zapornikov. Vemo da je tukaj, vendar film z njim ne želi pretiravati. Zagotovo pa je glavna posebnost filma ta, da je glavni junak filma v bistvu stranski in presoja o tem, ali gledamo zgodbo mladega bankirja Andy-ja, ki se odloči preživeti, ali ostarelega Reda, ki je vdan v usodo, je tako prepuščena vsakemu gledalcu posebej. Film ju s skupnimi močmi vodi skozi leta, ki minevajo skozi minute, tako da včasih izgubiš občutek za čas, vendar stvar ni niti malo sporna. Tokrat sem sicer opazil nekaj pomanjkljivosti pri Andy-jevem begu iz zapora, vendar so zanemarljive, oz. jih gledalec bržkone zares opazi šele pri n-tem ogledu filma, ko tudi dojame njegovo resnično sporočilo.

Kaznilnica odrešitve je brez vsakega dvoma še eden tistih filmov, ki si zaslužijo mesto v domači videoteki vsakega pravega ljubitelja filmov. Prizor, ko se Andy reši iz zapora, strga majico in nastavi telo bičanju dežja pa tudi ob sedmem ogledu “dviguje dlake”. Fenomenalno!

Ocena: 10/10