Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Puzzle moje preteklosti

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 21.11.2007 ob 06:32 ob 06:32 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Heh, kako zabavno je pomisliti, da sem končal drugo nočno in že opravil polovico neke »mini« serije, tako da bova imela z Volkuljo vikend samo zase. Noč kot noč spet ni bila nič posebnega, žal pa so mi zaradi članka v neki reviji po dolgih letih udarili na plano zelo neprijetni spomini…

Približno enajst let nazaj, kmalu po tistem, ko sem prišel iz vojske, sem se nekega lepega dne1, zavédel, da o svoji preteklosti ne vem čisto ničesar. Pa ne v dobesednem smislu, saj je bilo meni pri dvajsetih, ko se marsikateremu smrkavcu še sanja ne kaj je to življenje, le-to že dobro znano in vedel sem, da je na trenutke zelo kruto. A šinilo mi je v glavo, da nimam pojma o tem kaj se je dogajalo z mano od mojega rojstva do sedmega leta, kdo je bil moj oče in odkod je prišel. O mami sem sicer vedel nekoliko več, a tudi ti spomini so bili močno zabrisani in če sem se močno potrudil, sem pred oči dobil le nekaj nejasnih prizorov, v katerih je nastopala. Ja, tisti trenutek, ko sem bil tik pred tem, da na moji priljubljeni videoigrici postavim nov rekord, sem se zavédel, da sem v krizi identitete. Kdo sem in odkod prihajam? A istočasno je na dan udarila trma – izvedel bom! Slej ko prej bom izvedel in sestavil sestavljanko, ki bo na koncu dala jasno sliko moje preteklosti.

Toda stvar ni bila tako preprosta, kot bi si marsikdo mislil. Kdor me redno bere, bo vedel, da je moja mami umrla za rakom, ko sem imel le sedem let, očeta pa nisem nikoli poznal. Slednji je bil sicer tabu tema, o njem se pač ni govorilo, le včasih sem ujel košček pogovora med odraslimi, ki pa so temo spremenili takoj, ko so ugotovili, da jih poslušam. Na koga naj se obrnem z vsemi vprašanji, ki so se mi podila po glavi? In kako sploh vprašati, da me zanima kje je končal in kaj zdaj dela nekdo, ki bi po vseh pravilih sodobnega sveta moral biti moj največji idol? A radovednost in trma mi nista dali miru… Kot je to v navadi pri sestavljankah, sem najprej začel z okvirjem in ga v nekaj mesecih tudi sestavil. Podatki, ki sem jih dobil ven, so bili boleči. Sprva jim celo nisem hotel verjeti, toda radovednost je bila premočna, da bi odnehal po najlažjem delu in tako sem začel z drugim najtežjim. Najti človeka, o katerem se nikoli ni govorilo in ga naravnost vprašati kar me zanima. A vse skupaj je bilo vse prej kot preprosto. Sedem dni sem se z razmajanim Yugom 45 vozil v Kanal2 in poizvedoval za njim. Spoznal sem svojo polsestro in nesojeno mačeho. Slišal sem zgodbe ob katerih so se mi ježili lasje in ob katerih mi je šlo na bruhanje… Slišal sem izjavo: »Kaj, njegov sin si? Ah, iz tebe že ne bo nič dobrega.« Slišal sem, da se skriva pred menoj in slišal sem sporočilo, ki mi ga je poslal prek nekega klošarja, češ da naj odidem in pozabim nanj, kot je on že zdavnaj name. Sedmi dan se ni mogel več skrivati…

Zame bi bilo najbrž res bolje, da tega človeka ne bi nikoli srečal, toda ob pogovoru z njim sem vseeno dobil veliko koščkov sestavljanke. Sestavil sem del, ki mi je povedal kako je on videl svoje življenje, mamine sorodnike in njo samo. Toda nikomur se ne godi samo krivica, v kar me je želel prepričati in po pogovoru s sestro, ki mi je povedala še nekaj ključnih stvari, sem se odločil, da s tem človekom in svojo preteklostjo nočem imeti nobenega opravka več. Sestavljanka je nekaj let mirovala, nanjo pa sem se spomnil čez nekaj let, ko sem med dopustom v Koversadi dobil sms sporočilo, da je umrl. Star je bil manj kot petdeset let. Vsemu navkljub sem se s polsestro odločil, da se udeležim pogreba, a ne toliko zaradi umrlega, ki sem ga videl enkrat v življenju, pač pa zaradi srečanja z njegovimi sorodniki. In tudi to je na koncu dalo nekaj zanimivih koščkov, zaradi katerih sem sklenil, da bom to sestavljanko nekoč končal. In še en velik del mi je pomagala sestaviti moja mrzla teta Marija iz Ljutomera, pri kateri sva s sestro, ko sva bila majhna, vsako leto preživela kos poletnih počitnic.

O ja, obisk se je še kako splačal, saj so vse informacije pošteno osupnile tudi mene. Zakaj so mi vso to preteklost skrivali, sicer nisem izvedel, sem pa zato marsikaj drugega, med drugim tudi to, da je prav pismo, ki ga je teta3 poslala na CSD, prevagalo odločitev sodišča o dodelitvi skrbništva najini stari mami in ne očetu.

Sestavljanka je bila skoraj končana in kmalu sem spet pozabil nanjo, čeprav sem se občasno še spomnil na to, da mi »v zgornjem levem kotu, kjer je nebo« še vedno manjka nekaj manjših koščkov in »na sredini« tistih par najvažnejših. Ko jih bom našel, bo sestavljanka končana.

Toda teh nekaj manjkajočih koščkov, oz. najtežji del sestavljanke mi lahko dajo le osebe, ki o tem človeku nikoli niso hotele govoriti. Ki so se ga in se ga še spominjajo le s srdom in prezirom. Ljudje, od katerih sem večkrat slišal, da saj ni čudno, da sem takšen kot sem, saj sem sin… Ne vem, če bom kdaj zbral dovolj moči in jih vprašal. Morebiti bi jih moral, si ogledati sestavljanko, jo pogladiti in nato razdreti ter spraviti v škatlo, vse dokler Volkec ne bo dovolj velik, da jo bova skupaj sestavila še enkrat. Ja, živeti je potrebno za prihodnost, ne za preteklost, toda meni firbec vseeno ne da miru in nekoč bom v sestavljanko položil še zadnji košček ter si zadnjič zadovoljno rekel: »Nikomur se nočem smiliti, toda ne pustim in nikoli ne bom, da bi me kdo obsojal…«

Zdaj pa si poskušajte predstavljati občutke dveh fantkov iz Zdenske vasi, ko bosta nekoč začela sestavljati puzzle svoje preteklosti in odkrila grozljivo resnico, ki jima bo zaradi preselitve v drug kraj mogoče za vedno zamolčana…

Lahko noč, Slovenija, želim vam lep torek in poljubite danes svoje otroke. Nič ni vrednejše od njih in nikoli nič ne bo.

Vaš

Volk

  1. trenutek, ki ga ne bom pozabil nikoli, saj sem takrat, ko mi je vse skupaj udarilo v glavo ravno nabijal Pang [nazaj gor]
  2. približno dvajset kilometrov v eno smer [nazaj gor]
  3. takrat je še delala kot ravnateljica na šoli za otroke z motnjami v razvoju in beseda takšne osebe je zagotovo imela neko težo [nazaj gor]
  • Share/Bookmark
 
16 odgovorov na “Puzzle moje preteklosti”
  1. SuperJogos - Todos os jogos da internet » Puzzle moje preteklosti - 21.11.2007 ob 06:46

    Spamov pa ne bomo tolerirali

    lp

    Alex van der Volk

  2. Sovica Oka - 21.11.2007 ob 08:37

    Pogumen zapis, Alex, in pogumen človek!

  3. Tamara - 21.11.2007 ob 11:33

    Ja žalostno je, da nas sodijo po tem, kdo so naši starši. Ne vem, zakaj bi moralo na naše obnašanje in karakter vplivati to, da nas je pač “naredil” nekdo, ki kasneje z nami ni imel stika? Takšne ljudi bi bilo zanimivo vprašati kakšni so kaj njihovi starši, glede na to kako primitivni so oni, Bi jim verjetno kar malo zaprlo usta…

  4. morw - 21.11.2007 ob 14:14

    Volk, ne se ozirati nazaj. Ti si po mojem drugačen od njega, ker imaš tudi mamine gene in ker te niso vzgajali isti ljudje (okolica odraščanja).

    Ker vidim, da imaš rad filme…poglej si ta odličen film z Mel Gibsonom:http://www.imdb.com/title/tt0107501/

    Jaz sem imel tudi neke take tezave…ne lih tako hude kot ti… LP! Srečno!

  5. Saaba - 21.11.2007 ob 15:25

    Priznam, da sem ostala brez besed ob tem zapisu…prav imaš, ko si rekel, da se nočeš nikomur smiliti, taka je tvoja težka pot, vendar pa me res ozko gledanje ljudi o katerih si slišal slabšalne besede o sebi zaradi očeta spravi kar v nejevoljo…ne razumem tega obsojanja in ne pusti se jim! najlažje je pametovati za druge, ko pa vsi vemo, da je vsaka družina država zase! brez pomisleka izrečene besede, ki še dolgo odmevajo v duši…so tudi izjeme, ko jabolko pade daleč od drevesa…pri mojemu očetu je bilo že tako! ter po tvojih zapisih sodeč je tudi tvoj padel daleč od drevesa…tako,da tudi za zadnji košček sestavljanke pride pravi še pravi čas, do takrat pa naj miruje…

  6. ods - 21.11.2007 ob 16:21

    Volk, ti ne moreš bit tolk zelo podoben tvojemu očetu zato ker: 1. imaš tudi materine gene 2. nisi bil vzgojen v istem okolju kot on 3. niso te vzgajali isti ljudje

    vendar še zmeraj imaš nekaj njegovih podedovanih lastnosti, ki si jih verjamem večinoma sam obrnil v dobre.

    Glede na to temo in glede, da rad gledaš dobre filme ti ZELO priporočam tale film z Mel Gibsonom: http://www.imdb.com/title/tt0107501/

    LP!

    Nedaj se vuče!

  7. homerun - 21.11.2007 ob 16:32
    homerun

    Najprej naj izrazim sožalje, ker nič nisem vedel o tvoji preteklosti do sedaj. Zelo pogumno, da se zaupaš vsem, ki te berej(m)o. Imam pa eno vprašanje…Kdo je mrzla teta?

  8. had - 21.11.2007 ob 17:54

    vsaka stvar, vsak clovek ti da popotnico, ki jo imas na poti skozi zivljenje.. vsak clovek, s katerim delis trenutek, ti pusti pecat.. ampak v koncni fazi si tocno taksen, kot sam zelis biti, kajti le ti upravljas s svojim zivljenjem.. sam bi ti predlagal, da se soocis z vsemi tistimi, ki so imeli kaj za povedati tako cez tvojega oceta, kot cez tebe.. mogoce bodo spremenili mnenje, ko bodo odkrili da si cudovit clovek in se bodo tudi njihovi pogledi na stvari spremenili.. a ni to najbolj smiselno v tej zgodbi..

  9. Chiara - 21.11.2007 ob 19:17

    WooW… Zmanjkalo mi je besed…

    Res, da te ne poznam, ampak glede na dozdaj prebrano mi prav v ničemer (slabem) ne deluješ podoben zgoraj opisanemu človeku. Želim pa ti, da zaradi svojega miru nekega dne sestaviš cel puzzle, prideš čez to in nadaljuješ SVOJE življenje za eno izkušnjo bogatejši.

  10. strojnik - 22.11.2007 ob 07:59
    strojnik

    Preteklost je uporabna samo toliko, da se kaj naučiš od nje in čisto nič bolj. Živi za prihodnost in se z preteklostjo čimprej nehaj obremenjevati.

  11. Enolla - 22.11.2007 ob 08:37

    Ja, Zdenska vas… verjetno od večine ljudji sama menim, da je za otroke bolje, da so odšli iz okolja saj bi bili celo življenje zaznamovani kot sin od unega, ki je ubil družine – saj ni čudno, da je dobil enko v matematiki. In živeti v takem okolju je zelo, zelo težko, še posebej ob teti in stricu,ki imata tudi sama svoje nezaceljene rane. V drugem okolju bosta otroka morebiti dobila moč, da se bosta nekoč lahko trdno in pokončno soočila s problemom. Še raje, da bosta vedela za preteklost ampak se jih ne bo dotikala – kar je tudi prav! Za grehe očetov niso odgovorni otroci. Na to kakšen človek je vplivajo trije dejavniki, dva sem si zapomnila : geni in vpliv okolja in še eden pozabljen. Če bosta otroka imela trdno osnovo okolja bosta lahko zrasla gor brez stigme. Glede tebe, sama menim, da se o problemih mora govoriti – nikakor se jih ne sme ignorirati ampak, kako to doseči pa ne vem, če je nekaj tabu tema. Najbrž je bila tabu tema tudi zaradi bolečin, ki so jim bile prizadejane in se z njo niso uspeli soočiti in preboleti, kaj praviš?Meni se zdi zelo v redu, da si poskušal nekaj izvedeti v vsem info mrku ampak se popolnoma strinjam s Strojnikom: naj bo to uporabno samo takoliko, da se nekaj naučiš iz preteklosti. Vedno sem verjela, da je zgodovina eden pomembnejših predmetov (v tem trenutku ne znam drugače opredeliti pojma). Če poznaš preteklost, lahko živiš sedanjost in predvidiš prihodnost. Upam, da se ti bo dalo brati vso solato, ki sem jo nakucala in srečno :-).

  12. PIKA - 22.11.2007 ob 22:21

    Volkec vsak ima svojo preteklost, ki je povezana s tem, da je minila toda ostanejo brazgotine! Te pa eni bolj drugi manj uspešno zdravijo. Važna pa je sedanjost od katere je odvisna prihodnost nas in naših otrok… Torej zapri knigo pretekosti in odpri knjigo sedanjosti z svojim Volkcom, ki ti sigurno prinaša veliko sreče!

  13. Ni lahko biti strojnik » Objave » Sem jaz res tako netoleranten… - 23.11.2007 ob 13:28

    [...] K temu zapisu me je spodbudilo razmišljanje, po prebranem zapisu našega soseda, kako mu je idiot pokvaril dan. Ravno tako, sem se spomnil na Volka, kako je pisal o vplivu staršev in iskanju očeta. [...]

  14. beans - 24.11.2007 ob 00:03
    beans

    Tale objava mi je prišla do živega. Verjetno tudi zato, ker sem tudi sama odraščala brez očeta in ga sploh ne poznam. Odšel je kakšno leto po mojem rojstvu, me še ene parkrat obiskal, potem pa se je tudi to končalo. Ustvaril si je novo družino. Najbolj žalostno od vsega pa je, da živimo tako blizu, da ga poznajo vsi in tudi vsi vedo ‘čigava’ sem jaz. Jaz pa ga ne bi niti prepoznala na ulici. Niti enkrat v vseh teh letih ni poskušal navezati kakršnegakoli stika. Jaz pa tudi ne…ponos baje po njem…zakaj bi se silila nekam kjer nisem zaželjena? Ampak, to je samo delček mojega življenja, ki so ga zapolnili drugi ljudje. Tisti del, ki ga pač on ni želel. His loss. Ne razmišljam o tem in se niti ne obremenjujem. Ga pač ne razumem in ga nikoli ne bom. Nimam spoštovanja do njega in menim, da je slabič. In dejstvo je, da ljudje se do konca oblikujemo sami z raznimi izkušnjami, ne glede na gene, ki jih dobimo. Tako,da Alex…ti si svoja sestavljanka. In zaradi firbca mogoče ni najbolje zadajati novih ran…drugim in predvsem sebi.

  15. likard37 - 24.11.2007 ob 19:46
    likard37

    ……..in poljubite danes svoje otroke. Nič ni vrednejše od njih in nikoli nič ne bo…….

    saj ni da bi temu želel kaj dodati, le… Volk, lep pozdrav

  16. Radirka - 26.11.2007 ob 23:33

    Beans, Volk, ti naj odgovori ali ni bolje stopiti korak naprej in vseeno ga poiskati? Jaz sem tako razumela. Tvojih občutkov ne razumem, ker imam še vedno zelo zanimivega in vedno ljubečega očeta en štuk pod sabo v hiši. Jaz bi ti rekla, pohiti, da ne bo prepozno.

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !