Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Ko starši odločajo o usodi svojih otrok

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 17.11.2007 ob 05:40 ob 05:40 pod Šnopčki za dušo

Dobro jutro, Slovenija

Bil je otrok, kakršnega si starši lahko samo želijo. Eden tistih, ki se rodijo z dvema desnima rokama in dvema levima nogama. Hitro se je učil, poprijel je za vsako delo in odrasel v zdravega, prijaznega in poštenega fanta. In tudi on je začel, kar je za fante njegovih let tudi normalno, gledati za dekleti. Toda dekle v katero se je zaljubil, je imela brata, ki je bil duševno zaostal in mati mu je dala vedeti, da se s poroko ne bo nikoli strinjala. Njen sin si vendar zasluži boljše življenje kot vzgajati otroka, ki bi se morebiti rodil zaostal. Mislila sta, da je to močnejše od njiju, a žal ni bilo. Materino nasprotovanje je preklalo njuno zvezo in razšla sta se vsak na svojo stran.

Dekle se je že čez nekaj let poročilo in v zakonu sta se ji rodila dva zdrava otroka. A fant se ni zapil, kot bi kdo mogoče pričakoval. Še vedno je delal na kmetiji in še vedno so ga imeli vsi radi. A ljubiti ni mogel nikoli več in po smrti staršev je ostal povsem sam in slej ko prej bo sam tudi umrl.

Dragi starši, še posebej pa tisti, katerih otroci so že odrasli, ali so tik pred tem… V tej zgodnji jutranji uri, tik preden odidem v službo, kjer me čaka danes debelih štirinajst ur, vam postavljam naslednje vprašanje – ste res prepričani, da samo vi veste kaj je najboljše za vaše otroke?

Eno lepo in mirno soboto vam želi

Vaš

Volk

  • Share/Bookmark
 
28 odgovorov na “Ko starši odločajo o usodi svojih otrok”
  1. Nataša - 17.11.2007 ob 08:27
    Nataša

    Verjamem, da obstajajo starši, ki preko trupel uveljavljajo svojo voljo. Po drugi strani pa obstajajo tudi zelo podredljivi potomci, ki se tej volji uklonijo. Če bi bila ljubezen para, ki si ga opisal, dovolj močna, bi zaživela skupaj in tvegala odcepitev od matere (kaj zvenim kot Rugelj?!). Kar je itak normalno – da gredo mladi stran. Vidiš, Volkec, prvi komentar je priletel od strašno neromantične duše… Lepo preživi teh 14. :)

  2. katarina - 17.11.2007 ob 08:40
    katarina

    volk: se mi je dogajalo zelo isto. razlog: druga nacionalnost. in tega ni malo v naši deželi.

    http://katarina.blog.siol.net/2007/05/10/kaznovanje-za-nedovoljeno-ljubezen-po-slovensko/

  3. homerun - 17.11.2007 ob 09:00
    homerun

    Jaz pa na srečo zaenkrat še nimam težav s starši glede mojih odločitev o dekletih. Še je namreč nimam in nimam težav. Sem pa imel sošolca v prvem letniku gimnazije, ki je moral zaradi mame priti na gimnazijo. O tem, kakšen uspeh je dosegel verjetno nima smisla govoriti. Bom pa videl, če bo prva resna punca našima domačima ustrezala ali ne…

  4. Tara - 17.11.2007 ob 09:22

    Poznam podobne primere, samo obratne, ko so starši prepovedali hčerki poroko, ker fant ni bil dovolj ,, dober,, zanjo. Dekle je ostalo samo, ima že krepko čez 40 in njeni starši si sedaj želijo vsaj vnuka….

  5. Andrej - 17.11.2007 ob 09:56

    Nataša, se strinjam.

    Katarina, bom kar tukaj podal komentar na tvoj blog o kaznovanju za nedovoljeno ljubezen po slovensko. Nič ne rečem, v bistvu imaš vse popolnoma prav, edino kar me moti je, da sem dobil občutek da hočeš reči, da so samo slovenski starši taki, v obratni smeri (odnos južnjaških staršev do slovenskih fantov oz. punc njihovih otrok) pa temu ni tako. Kar nekaj mojih slovenskih kolegov in kolegic ima namreč prav tako veliko slabih izkušenj s sorodstvom svoje punce oz. fanta, ki je bil/a južnjak/inja. Jebiga, povsod se dobijo ljudje z omejenim razmišljanjem. Glede tega da so Slovenci nestrpni, da se imamo za bolj poštene, kulturne itd… ja, morda je temu res tako, vendar tudi nekateri južnjaki delajo čisto vse na tem, da imajo Slovenci o njih tako mnenje… nasilje, primitivno obnašanje, pretirano visok ego, zaničevanje Slovenije, poveličevanje lastne države… tega je med južnjaki ogromno, procentualno gledano po mojih opažanjih več kot pri Slovencih (to je samo moje mnenje) in to potem sproži nestrpnost do njih… so pa seveda tudi marsikateri Slovenci a priori brez kakih konkretnih vzrokov nestrpni do njih, kar izzove take reakcije… no ja, vsak je po svoje kriv… pa problem niti niso tisti južnjaki, ki so se pred več desetimi leti priselili v Slovenijo in zdaj tukaj delajo, temveč v večini primerov njihovi tukaj rojeni otroci, ki jih je okolje od majhnega odklanjalo in jim s tem povzročalo hude travme… finta je tudi v tem, da so se v Sloveniji priselili večinoma ljudje, ki so bili že “tam dol” v nižjem sloju (tisti, ki so bili tam v višjem sloju, so si namreč zagotovili lepo življenje “tam dol”) in posledično bolj primitivni… sam sem bil nekajkrat v Srbiji in enkrat v Bosni in lahko tamkajšnji folk samo pohvalim, razlika med njimi in tukaj živečimi južnjaki je kot dan in noč… kaj je temu krivo, je spet druga debata… odklanjanje okolja, kompleksi, ter nenazadnje to da večinoma niso zaželeni niti “tam dol”… vseeno pa sem proti kakršnemukoli posploševanju… ampak jebiga, človek, ki ga je pičila kača, se boji vsake zvite vrvi in po nekaj slabih izkušnjah z južnjaki ljudje pač začnejo posploševati in to je to… pa da ne bo pomote, jaz osebno ne sovražim vseh južnjakov po spisku, ampak samo take, o katerih sem govoril malo prej (primitivno obnašanje, trije prsti v zraku, nesposobnost asimiliranja, previsok ego, nasilje, poveličevanje svojega naroda in zaničevanje slovenije itd.)… s takimi južnjaki nikoli nisem bil in nikoli ne bom prijatelj, v kolikor pa imajo južnjaki spoštljiv odnos do države ki jih preživlja, pa ni problema in smo lahko kolegi…

  6. katie - 17.11.2007 ob 10:07

    Žalostna zgodba. A morda se bo kdo tudi zamislil. Kakšna podobna mama, ki jih po zemljici naši ni tako malo. Nataši bi prišepnila samo nekaj – takšne neodločne, podredljive sinove “naredijo” posesivne matere…

  7. Luka - 17.11.2007 ob 10:07

    Ja tudi mene je ta tema pritegnila vsekakor sem strogo proti temu da se starsi odlocajo koga bi imel otrok za partnerja , to je ze v osnovi zgreseno , saj se starsi odlocajo verjetno po lastnih slabih iskusnjah . ali pa nezadovoljstvih in preko svojih lastnih neizpoljenih hrepenenj pozkusajo sebe projecirat preko otroka in mu vsiljevat svojo voljo !

    Upam da nisem udaril prvec mimo !

  8. strojnik - 17.11.2007 ob 10:10
    strojnik

    Ljudje smo definitivno različni. Moji starši name niso imeli in nipajo nikakeršnega vpliva, pa sem vseeno doštudiral, pridno delam in mi nič ne manjka. Sem pa očetu že davno rekel, ob priliki, ko nekaj nisem naredil po njegovo in je zajamral, da ga ne spoštujem, da si spoštovanje mora vsak sam zaslužiti in ni nasledno…

  9. mica - 17.11.2007 ob 10:59
    mica

    v bistvu si moramo vsakršno spoštovanje zaslužiti- ne samo v odnosu do družine, tudi sicer—–>> kjerkoli že smo. To- pri uveljavljanju svoje volje pri otrocih, je v veliki meri pogojeno z ubogljivostjo. veliko otrok je navajeno , da brezpogojno uboga starše, ne da bi SPLOH pomislili, ali imajo starši prav ali ne. žal. Zato tistega fanta po svoje razumem, Ni mogel drugače, ker je bila verjetno njegova mama nenehno nekakšen alfa & omega vsega, kar se je pri hiši počelo.

    Res pa je, da človek (ženska pa sploh ) težko naleti na tkao pokončne moške kot bi lahko bil Strojnik :-)

  10. Nataša - 17.11.2007 ob 11:09
    Nataša

    @Katie – Jasno. Seveda. In začaran krog se vrti naprej. Zato se mi podredljivi ljudje ne smilijo. Ker si sami izberejo podredljivost in ne znajo živeti drugače. Stvar odločitve.

  11. saily - 17.11.2007 ob 11:13
    saily

    no jest bom tko rekla… mam starše, ki pač do neke mere na meni uveljavljajo svoja pričakovanja in do neke mere spet ne… se mi je zgodilo, da jima eden izmed mojih fantov nekoč ni bil všeč in pač takrat sem se odločila, da jima bom kljubovala in dokazala, da se motita… na koncu sem pa ugotovila, da sem se jaz zmotila, tako da sem jima dala kar prov… imata več izkušenj in vsega, kot jaz sama, tako da pri določenih zadevah vem, da jima lahko zaupam, da imata prav… vem pa, da pri določenih stvareh vsekakor nisem izpolnila, tega kar sta si želela, ampak sta vseeno ponosna name :) vem pa, da stem, ko sta mi pač povedala svoje mnenje glede neke stvar in mi rekla, da naj premislim, če je to res dobro zame kar delam, da nista mislila nič slabega, prej v moje dobro

    kar se tiče pa naših priseljencev in južnih prijateljev se pa popolnoma strinjam z andrejem….

    kar se tiče pa zgodbe… mam tako sosedo, ki ima takega brata, pa se je vseeno poročila in imela otroka, ki je normalen, ker danes pač obstajajo vseh vrst testi, s katerimi lahko preverijo kaj bo in kako bo, včasih pa tega na žalost ni bilo in je bila bojazen prevelika (in do neke mere tisto mamo razumem, ker na žalost imeti takega otroka je neke vrste breme, imaš ga rad in vse, a je do tvoje smrti vedno otrok, ki nikoli ne bo samostojen in ga morašt potem obesti na tuja pleča, ko tebe ni več) ampak to je pač samo moje mnenje…

  12. Kren - 17.11.2007 ob 11:16

    Potencialno imam podoben problem. Spoznal sem punco s katero sicer v tem trenutku nimava nič sočnega, me pa prekleto privlači. Skrbi me ker izhaja iz precej katoliško usmerjene družine, sam pa sem radikalen ateist.

    Iz pogovora sem dobil občutek, da so njeni starši dokaj ljubeči in kar je še najbolj zanimivo: cela družina se mi zdi dokaj liberalno misleča. Vsaj dokler ne pride do debate okrog civilnega poročanja in podobnih reči. V življenju sem se pripravljen odpovedati marsičemu. Vprašanji nevere in nevmešavanj v politiko pa sta nekaj česar nisem sposoben pogoltniti.

    Oprostite izrazu, ampak te j****e, raznobarvne ideologije mi že pošteno načenjajo živce. Enkrat nisem dovolj rdeč, drugič ne pravega odtenka zelene, sedaj sem premalo črn…. Rad bi rekel da sem multi-spektralen, ampak v naših krajih je tudi bela že rezervirana.

    Kam so šli vsi hipiji? Svoboda ljubezni, pa to… Ehhh, pa še ti so prisegali na zeleno.

  13. mici - 17.11.2007 ob 12:08
    mici

    Današnji otroci živijo življenja svojih staršev in ne svojega življenja, ker jim starši (žal) ne pustijo dihati. Ali pa jim po drugi strani vse pustijo, potem se pa sprašujejo, zakaj so se ravno njihovi otroci tako izrodili.

  14. tara - 17.11.2007 ob 12:27

    Mici – dam ti popolnoma prav. Žalostno je , da veliko staršev nima več časa za otroka, pol pa se čudijo, kaj nastane iz njega. Halo ! Zakaj taki sploh imajo otroke?

  15. Chiara - 17.11.2007 ob 12:50

    Sem se kar zamislila, ko sem tole brala… Si me spomnil, kako sem pri prvem fantu ugotovila, kaj si starši “želijo” zame in to mi ni bilo niti najmanj všeč! Vem, da tudi moj “izbranec” ne ustreza popolnoma njihovim predstavam in hvaležna sem jim, ker me kljub temu podpirajo. Ena najhujših stvari je (po mojem) biti razklan med družino in ljubeznijo… za nikogar se ne izteče dobro.

    @Kren – imam (oz. upam, da SEM IMELA) podobno težavo. Zaenkrat sem kar prijetno presenečena in tudi z njegovo mamo (ki se mi zdi v družini še najbolj “cerkveno usmerjena” in seveda z največjim vplivom na sina) sva se enkrat pogovorili in se nekako zmenili, da je pač najina izbira, ali se poročiva samo civilno. Če poskusiš nimaš kaj izgubiti, lahko pa da se vse dobro izteče. Srečno :)

  16. Sara - 17.11.2007 ob 12:59

    Mislim, da je ena izmed tezav starsev v tem, da menijo, da so otroci njihova last. To pa ni res oz. bi ne smelo biti res kajti otroci niso nek statusni simbol ampak samostojne osebe, ki se morajo osamosvojit in delat svoje napake.

  17. gpikaocet - 17.11.2007 ob 17:16

    Jaz sem imel včeraj rojstni dan. Trideseti. Danes sem dobil na obisk skoraj celo žlahto (na drugi konec Slovenije). Moram vam povedati, da imam srečo, ker imajo vsi od prvega pa do zadnjega zelo radi mene in, ne boste verjeli, mojo življensko sopotnico. Hočem reči, da imam veliko srečo, ker uživam podporo in ljubezen staršev (ločenih), da lahko delam v svojem življenju to, kar želim. Oni so zadovoljni z vsem, kar naredim. In nisem jih razočaral. Kar pa se tiče južnih bratov, imam v žlahti enega, ki mu vsi Slovenci, ki ga poznajo, pravijo, da je Car z veliko začetnico. Toliko o tem. Serbus.

  18. Teta_Mici - 17.11.2007 ob 20:20

    Imam 2 sončka, 24 in 16 let. Dala sem skozi njuno obdobje z vsem soncem in dežjem, zato na njuno rast gledam skozi njune oči (zaenkrat mi lepo uspeva). Nikoli, ampak res nikoli pa se ne bi vtikala v izbiro otrokovega partnerja. Moram reči, da se tudi moji starši niso, čeprav sem se ločila, nikoli ni bilo izrečene nobene besede v smislu: Saj smo ti rekli, da ni zate, pa nis poslušala. Nikoli tudi ni padla žal beseda čez ex-partnerja, za kar jima bom vedno hvaležna. In v takšnem (vsaj za moje pojme) zdravem družinskem sožitju se nekako trudim vzgojit moja dva sončka. Je pa druga plat od ex-tašče…. še danes poslušam, kako sem bila naj..naj…najslabša v vseh pogledih. Mnja… prej sem se lahko skregala, danes se ne morem več, ker se nimam s kom. Doma pa končno sožitje, mir in … ja množimo se ane… zetor je na preizkušnji in jo je že opravil :)) Gpikaocet – kar se pa južnjakov tiče – tudi moj oče je CAR, čeprav se včasih ne strinjava v vseh pogledih, se pa uskladiva haha… Sara, imaš prav, otroci niso naša last, dani so nam samo naposojo. Tara, trudim se z njima biti (čeprav sta že dokaj odrasla) čimveč časa, kajti čas je tisti neusmiljeni faktor, ki nam vedno uhaja. Tako sem pač črtala spanje po 12-urni nočni izmeni, sem pa tisti dan narejena bolj na “počasne obrate”, mi je pač bolj pomembno biti z njima, se pogovarjati, kam iti, kaj skupaj ustvariti. Veseli me pa vaše pozitivno razmišljanje.

  19. Maja - 17.11.2007 ob 21:25

    Nimas kaj za storiti, upam le, da to ni tvoja zgodba. Ena moja najboljsa prijateljica, ki je krasna oseba (in to ni le moje mnenje), no, njena sestra je ‘hodila’ s tipom, ki je imel umsko prizadetega brata. Seveda se ta moja prijateljica ni strinjala s to vezo, in je svoji sestri to jasno dala vedet. Kakorkoli, sestra in ta njen mož sta se porocila in imata krasnega otroka, ki je zelo brihten in niti malo umsko prizadet. Sestri sta skregani in ne govorita druga z drugo, mali pa raste in je vsak dan vecji.Lahko le upamo, da bosta sestri spoznali svojo zmoto (ceprav sta obe funkcionirali z najboljsimi nameni) in se pobotali. Vsi bodo na plusu, predvsem mali Timotej, ko bo koncno spoznal svojo teto.

  20. Aphrodite - 17.11.2007 ob 22:42

    se strinjam s Saro, ki je napisala, da nekateri straši mislijo da so otroci njihova last. Poznam primer, kjer sta starša od nekega fanta dosegla, da se je razšel s punco izključno zato, ker ima malo kg preveč. Drugi primer: Starši osebi ne pustijo na pravo in hočejo da gre na ekonomijo. Tretji primer: Punci stari 21 let starši ne pustijo da gre ven s prijatelji, če pa ji že, pa more povedat kam gre, s kom gre, kličejo jo vsakih 15 min kaj dela, doma mora biti do 9 zvečer.. Noro, res. Mišljenja takih staršev se žal ne da spremeniti, edino kar se lahko “otroci” naučijo je, da se do svojih otrok ne bodo tako vedli. In da pobegnejo stran takoj ko je to možno :D

  21. Maja - 17.11.2007 ob 23:19

    Draga Aphrodite ! Moj prijatelj je star skoraj 40 let! in se vedno uboga ( v vseh stvareh, da se razumemo) oceta, ki je star 80 proc. Torej, rekla bi, da niso vedno starsi tisti, ki so krivi. Tudi ‘otroci’ dopuscajo taksno ravnanje!

  22. Tamara - 18.11.2007 ob 14:00

    Ja ogromno je primerov, kjer starši želijo samo najboljše za svojega otroka… seveda tisto, kar se njim zdi najboljše ni nujno najboljše za otroka. Hvala bogu imam sama starše, ki mi stojijo ob strani. Marsikdaj se s čim ne strijajo. To mi povejo, naštejejo mi svoje razloge – ampak NIKOLI, res nikoli mi niso poskušali vsiljevati mnenja. Čeprav sem vedno naredila po svoje (kaj pa bi lahko druga pričakovali), so mi (kljub nestrinjanju) stali ob strani. In če se ni izteklo dobro zame mi niso nikoli rekli “smo ti rekli” ampak so mi ponudili samo ramo v tolažbo. Res… Carja sta! In prav zaradi tega ne razumem staršev, ki svojim otrokom dobesedno ukazujejo in jim postavljajo pogoje (npr. če ne bo takointako – lahko greš).

  23. Alex van der Volk - 20.11.2007 ob 18:49
    Alex van der Volk

    @Nataša (neromantična duša :D): Dogodek, ki sem ga opisal, se je zgodil že veliko let od tega, ko so starši (še posebej na kmetih in v majhnih farah) še zlahka uveljavljali svojo voljo, otroci pa niso imeli še tako velikega “prava na glasanje”, kot je v današnjih časih

    @Katarina: Hvala za link, zanimiv prispevek

    @Andrej: hvala za komentar, drugače pa stvari o katerih si pisal s temo današnjega prispevka nimajo prave povezave

    @Katie: Točno tako. Matere pri katerih otroci “nemaju prava na glasanje”, kot sem napisal že zgoraj

    @Luka: Ne, prav lepo in pošteno si povedal in zadel bistvo

    @Strojnik: Se pravi imaš podoben odnos s svojimi starši kot moj prijatelj (oz. že kar brat) Aleš. Je odrasel, ima svoj posel in ne pusti da bi se kdorkoli mešal vanj, najmanj starši. Pa čeprav še vedno živijo skupaj

    @Mica: Zelo lepo povedano. O tem kdo je bil pri hiši alfa in omega pa žal ne morem soditi, ker jih vseeno premalo poznam

    @Nataša: Ne nori, prosim te, ne nori. Jaz sem se samo enkrat pošteno postavil po robu mojim domačim. Veš kaj me je doletelo? “Utihni smrkavec, da ne dobiš ene okoli ušes.” Pri devetindvajsetih letih. In kaj naj se po takšni izjavi sploh še pogovarjam?

    @Saily: No, ampak nista ti vsiljevala tvoje volje, pač pa sta ti samo povedala svoje mnenje. Kar je vsekakor povsem sprejemljivo. Bi se mi zdelo pa povsem nesprejemljivo, če bi ti začela po koncu veze metati pod nos, češ – saj sva ti rekla. Pusti otroku da ga izuči šola življenja. Lahko mu pomagaš z nasveti, ampak najlažje se bo naučil, če bo stvar sam izkusil

    @Kren: Iz komentarja se mi zdi, da se bodo pri tebi še kresale iskre, če bo prišlo do poroke, saj se ti najbrž ne boš želel poročiti v Cerkvi, oni pa bodo pri tem vztrajali. Upam sicer, da se motim, ampak se bojim da ne bo šlo tako lahko. Srečno!

    @Mici: Amen!

    @Tara: Priporočam branje enega zadnjih prispevkov pri Zlobi: http://zloba.blog.siol.net/2007/11/16/ko-ti-je-odvec-tvoj-sin/

    @Chiara: Bravo, Chiara in povem ti, da si lahko vesesla in srečna, da imaš tako razumevajoče starše in tudi taščo. Verjamem, da tudi po tvoji zaslugi ;)

    @Sara: Kratko, jedrnato in resnično. Karkoli bi dopisal, bi samo ponavljal odgovor Saily

    @gpikaocet: Hvala, ker si z nami delil svojo zgodbo in srčno ti želim, da ostane tako na vekomaj veke. Pa vse najboljše za nazaj ;)

    @Teta Mici: Tudi tebi hvala za zgodbo, ki si jo delila z nami. Tudi tebi sporočam, da si lahko srečna, ker imaš tako dobre starše, eks taščo pa vseeno pusti v njenem začaranem svetu, naj trosi slabo energijo komurkoli hoče. Tebi je na srečo ne more več, ker kar ne veš, to ne boli, kajne? ;)

    @Maja: Na srečo ni, je pa zgodba človeka, za katerega sem se velikokrat vprašal zakaj se ni nikoli poročil, izvedel pa sem šele pred kratkim. Pa še nekaj ti prišepnem na uho – včasih je potrebnega le malo Upanja ;)

    @Aphrodite: Ja in potem se starši sprašujejo, zakaj so se jim otroci tako odtujili, namesto da bi najprej pometli pred svojim pragom. Mojbog, kar zgrozil sem se, ko sem prebral tvoje tri primere. Predvsem tretji spominja na psihično torturo

    @Maja: Glej moj odgovor Nataši. Nekateri ti žal sploh ne dajo možnosti izbire

    @Tamara: Pa smo dobili še en primer, da še obstajajo starši s srcem, ki pač vedo, da otrok ni njihova last, ampak svoboden človek s svojo voljo, željami in predvsem napakami. Mi je bilo pa zelo všeč, da si jih pohvalila :)

  24. saily - 20.11.2007 ob 20:45
    saily

    @volk: ko sem bila mlajša sta mi jo, kar se tiče šole.. tistu je bilo najhujše obdobje.. ampak na srečo je minilo.. najbolj boli to, da takšnih stvari nikol nista izvajala na mlajši sestri

  25. homerun - 20.11.2007 ob 20:56
    homerun

    @Saily: Razumem, da te boli, da sta ti vsiljevala mnenje…ampak ne smeš biti jezna, če tega nista počela pri tvoji sestri…zanjo bi lahko bila vesela, saj je tvoja sestra!

  26. Andrej - 22.11.2007 ob 18:51

    Vem da stvari o katerih sem pisal nimajo prave povezave s to temo in v bistvu to sploh ni bil komentar na ta tvoj blog ampak na Katarinin… vem, naredil sem napako ker sem komentar pustil tukaj namesto na Katarininem blogu…

  27. saily - 23.11.2007 ob 08:37

    saj nisem nikjer rekla, da nisem vesela zanjo al pa da sem jezna, samo ne zdi se mi prav… super, da je njej lažje, vem da bi bilo meni tudi, če bi bila jaz mlajša… sam pač gledam skozi drugi zorni kot, kot bi sicer, če bi bila sama mlajša… tko pač je

  28. Ni lahko biti strojnik » Objave » Sem jaz res tako netoleranten… - 23.11.2007 ob 13:11

    [...] našega soseda, kako mu je idiot pokvaril dan. Ravno tako, sem se spomnil na Volka, kako je pisal o vplivu staršev in iskanju [...]

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !