Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Volk za šankom

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 31.10.2007 ob 05:45 ob 05:45 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Jaz, Volk, Volkovi izzivi, Šnopčki za dušo

snk-copy.jpg

Dobro jutro, Slovenija

Medtem ko velika večina vas še trdno spi spanje pravičnega, sem se jaz ta trenutek ves krmežljav usedel za računalnik in v naslednjih minutah se nameravam kar čimbolj zbuditi, preden odidem v službo. Hja, zame pač ni praznika, tako kot še za marsikoga drugega ne. Večkrat sicer omenim, da znam v svojem delu, oz. v svoji službi uživati, a ob tako zgodnjih jutranjih urah mi je res žal, da šestnajst let nazaj nisem malo bolj razmišljal s svojo glavo…

Ko sem dokončno spoznal, da pač nisem dovolj bister, da bi lahko odšel na gimnazijo in pozneje na študij novinarstva v Ljubljano1, sem si vbil v glavo, da bom natakar. Začuda pa sem naletel na množično neodobravanje tako doma, kot tudi v šoli. Nihče ni mogel dobro razumeti, od kod ta nenavadna želja, doma pa so za mojo obsesijo bolj prikrito kot naglas obtožili ameriško humoristično nanizanko Cheers, ki sem jo izredno rad gledal. Toda vsa prepričevanja, da je mnogo lepših poklicev in del, me niso mogla premakniti. Na vsak način sem želel na srednjo gostinsko v Izolo.

Toda nekega dne me je v svoj kabinet poklicala socialna delavka in opravila z menoj dolg razgovor. Najprej mi je pomolila pod nos teste, ki smo jih reševali pred nekaj tedni in mi dala vedeti, da so pokazali, da si jaz v resnici želim biti prodajalec. Seveda sem presenečeno zazeval, saj o poklicu prodajalca nikoli nisem razmišljal niti potiho. Kako vraga je torej en test lahko pokazal, kaj si jaz v resnici želim biti? Toda nato sem izvedel kam pes taco moli, saj me je začela skoraj rotiti, naj ne odidem v šolo v kakšen drug kraj, češ da ne bi bilo prav, da bi kot sirota še naprej visel na plečih moje tete in jo nadaljnja štiri leta finančno obremenjeval še s stroški za študentski dom… Kako se je zgodba nadaljevala, seveda veste. Vpisal sem se na srednjo trgovsko šolo, jo v treh letih opravil z levo roko in se zaposlil. A želja po delu za šankom je kljub temu ostala in čeprav sem imel redno zaposlitev, sem se (seveda neuspešno) prijavil tako na Bar I, kot na Bar II in tega še zdaleč nisem storil (samo) zaradi finančne nagrade. Želel sem se preizkusiti v natakarskem poklicu, naj stane kar hoče.

Ko me je Volkulja nekaj tednov nazaj vprašala, ali bi na ribniškem brucovanju stregel pijačo, ali bi se raje zabaval, seveda nisem okleval in sem ponujeno priložnost takoj zgrabil z obema rokama. Zavedal sem se, da bom moral delati in bržkone prenašati desetine pijane mularije, ki mi bo težila, a sla po izpolnitvi želje iz otroštva je bila močnejša. Pojavilo se je sicer nekaj dvomov, ali bom zmogel, a vse pomisleke sem sproti zavrnil. Dajmo, zdaj imam priložnost videti, ali sem ravnal prav, ko sem poslušal šolsko socialno delavko.

V soboto ob osmih zvečer sem končno stopil na drugo stran šanka in v plastičen kozarec nalil prvo malo pivo. Odlično mi je uspelo, pijače je bilo dovolj, pene pa ravno toliko. Pa bambus… borovničke… medica… kuhano vino… Nihče se ne pritožuje, nihče ne teži. In tudi na trenutke nekoliko objestno obnašanje mularije, ki bi mi v službi že zdavnaj prišlo vrh glave, me ne gane, ampak se samo zasmejem in nazdravim z njimi. Kakšna razlika… Ob polnoči začne »goreti voda«. Vsi štirje natakarji delamo kot voli pa še vedno ne zmoremo vsega. Toda mirnost v meni ne pojenja niti za trohico. Še naprej uživam in še ostane čas, da spijem požirek ali dva piva. Nasmeh z ustnic mi ne izgine niti za trenutek in tudi ko ob treh zjutraj začnemo pospravljati, sem še vedno razigran in poln pozitivne energije. Seveda, situacija je bila popolnoma drugačna, kot je ponavadi v moji službi. Tam sem jaz odvisen od mularije in njihove dobre volje, ali mi bodo plačali bencin, pijačo in hrano, s katero si postrežejo, tukaj pa so bili oni od mene, ali jim bom dal pijačo. Razlika je več kot opazna.

Od sobote naprej mi je še veliko bolj žal, da sem se odločil za poklic prodajalca, namesto za poklic natakarja. Mogoče je bilo tako celo bolje, saj še vedno trdim, da človek obrača, Bog pa obrne, ampak zdaj sem videl kako mi je to delo pisano na kožo. Kako dejansko uživam v njem in lahko mi verjamete na besedo, da komaj čakam na naslednjo RŠK-jevo žurko. In denar, ki sem ga v soboto zaslužil tu sploh ne igra vloge.

Čas bo za odhod na delo, ki mi je bilo dobesedno vsiljeno, a znam pa zato na srečo v njem vsaj uživati in tudi to je veliko vredno.

Lep prazničen dan vam želi

Vaš

Volk

  1. pa pustimo ob strani, da je bilo tako mogoče celo prav [nazaj gor]
  • Share/Bookmark
 
12 odgovorov na “Volk za šankom”
  1. Pi.Roman - 31.10.2007 ob 08:16
    Pi.Roman

    Čestitam, Volk! Za tvoj pogum, za tvoje pozitivno gledanje na stvari in za tvojo vztrajnost. Izgleda, da se ti je odprla pot, da boš vsaj delno uresničeval otroško željo. ;)

  2. saily - 31.10.2007 ob 08:26
    saily

    kapo dol, da znaš v vsaki mogoče še tako slabi stvari videt pozitivno plat… ker če je ne bi, verjetno res ne bi več delal tam, kjer delaš… sicer pa res drži tisto, človek obrača, bog obrne :)

  3. drmagnum - 31.10.2007 ob 08:40
    drmagnum

    Malo je takšnih,ki počnete tisto kar te veseli. Uživaj.

  4. Enolla - 31.10.2007 ob 08:52

    Hja kaj naj rečem – v vsakih PN je objavljeno HITovo vabilo za delo kuharjev in natakarjev, tako da je to mali problem. NOčno in podobno solato si se že navadil tukaj tako, da tudi to ni problem. Vprašanje pa je če ne bi po 10 + letih kelnarjenja brali o podobnih zadevah, ki te morijo sedaj kot prodajalca. Dvomim, da bi bilo podkrepljeno z nasmehom. Ok, pa še nekaj za vzpodbudo: baje bi moral človek v življenju zamenjati najmanj tri poklice (ne da greš prodajat iz Petrola v Merkur ampak od prodajalca s Petrola za kelnarja v HIt)

  5. Enolla - 31.10.2007 ob 08:54

    Pa še nekaj sem prej pozabila dodati: natakarji strežejo tudi A L K O H O L!!!! Pa ne da ima nasprotovanje kaj s tem?

  6. Jazzy - 31.10.2007 ob 09:05
    Jazzy

    Hmm, te bom v sezoni poklicala, ko bomo mel v gostilni gužvo za feragosto ;) Ker naši natakarji v tistem cajtu zlo malo nasmeškov pokažejo, glede na to, da so siti natakarjenja :) in bi verjetno raje bili prodajalci :)

    Drugače pa svaka čast za optimizem in vztrajnost ;)

  7. Bianca - 31.10.2007 ob 09:19

    Dragi volčič, če si imel v življenju tako srečo, da si si našel poklic, ki te izpolnjuje, kaj potem še oklevaš?

  8. Andrej - 31.10.2007 ob 12:45

    Jaz tudi ne razumem v čem je problem, če veš da te delo natakarja res tako veseli… narediš prekvalifikacijo za gostinsko šolo in to je to, splošne predmete bi ti priznali iz trgovske, ostane ti tistih nekaj strokovnih za vsak letnik… mislim, da bi za celotno triletno gostinsko šolo na ta način moral opraviti vsega skupaj kakih deset izpitov… teh nekaj izpitov torej naredi pa boš lahko natakar… je pa res to, kar je že nekdo pred mano povedal… vprašanje, če bi bil po kakih desetih letih še vedno tako navdušen nad tem delom, kajti tudi to delo ima svoje slabe plati…

  9. Marjan - 31.10.2007 ob 14:07

    Volkec, sledi svojim sanjam. Najbolj uživam, ko mi potreže zadovoljen natakar ali zadovoljen prodajalec.

    Včasih, ko kdo postane s svojim delom zelo nezadovoljen se lahko znajde v kakšni manj prijetni zgodbi, kot je npr. naslednja.

    V ponedeljek sem urejal neko zadevo v enem od javnih zavodov, ki deluje v sklopu Min. za zdravje. Vedenje uradnice, s katero sem bil v kontaktu me je skoraj vrglo iz tira. ”Velika šefica” mi je dala takoj vedeti kdo je v tistem prostoru glavni. Glas, besedna in nebesedna komunikacija, zmrdovanje nam neznanjem nas ”podložnikov”, ki ne znamo pravilno izpolniti nekih obrazcev (obrazec je v bistvu bil od kolega, jaz sem bil le v funkciji kurirja). Beeedaa od vedenja.

    Kdor me pozna, ve kako prijazen, vljuden in razumevajoč sem. Tukaj pa je bila ta moja navada v veliki preizkušnji. Pogoltnil sem slino, opravil kar sem pač imel za opraviti in na koncu, namesto, da bi jo opozoril na njeno vedenje odšel skozi vrata z besedami: ”Najlepša hvala za pomoč in vse dobro vam želim!”

  10. Alex van der Volk - 1.11.2007 ob 16:31
    Alex van der Volk

    @Pi.Roman: Hvala, verjemi da resnično komaj čakam na naslednjo priložnost, ko se bom lahko znašel na drugi strani šanka :)

    @Saily: Saj zato mi gre zato zadnje leto tako dobro. Čisto v vsaki stvari se da najti nekaj pozitivnega, če samo dobro pogledaš. Lej, nekaj ti pokažem ;) http://volkec.blog.siol.net/2007/03/14/v-zivljenju-ni-slabih-stvari/

    @Enolla: Kaj si mislila z drugim komentarjem, nisem dobro razumel, zato pa lahko najbrž kar potrdim, da bi po desetih letih kelnarjenja ravno tako imel kakšen slab dan kot ga imam zdaj. Sicer pa nisem nikjer napisal, da si želim pustiti stalno službo z redno plačo in se podati v nekaj novega. Tako pogumen pa kljub temu nisem, o HIT-u imam pa tudi svoje mnenje, ki je vse prej kot pozitivno

    @Jazzy: Kar pazi da te ne bom prijel za besedo ;)

    @Bianca: Hej, imam stalno zaposlitev. Bi jo ti tvegala zaradi nečesa v čemur si se preizkusila samo enkrat? Pa čeprav bi o tem sanjala skoraj celo življenje

    @Andrej: Hvala za nasvete, saj ideja sploh ni slaba, čeprav nato tega poklica ne bi opravljal. Drugače pa glej odgovora Enolli in Bianci. In res je, vsaka služba ima slabe plati, tudi kelnarjenje

    @Marjan: Birokracija je tako ali tako zgodba zase in tečna gospa v srednjih letih, ki ji je človeški dejavnik navadno povsem tuj, saj vidi samo predpise je nekaj najhujšega kar se ti lahko zgodi. Joj da ne začnem pisati kako je bilo, ko sva se z bivšo ženo zaročila, saj je potrebovala kup papirjev iz Bosne… In vse čestitke da si zbral dovolj dostojanstva in ji s pozdravom na koncu zaprl usta

  11. homerun - 2.11.2007 ob 17:14
    homerun

    Odlično, da si se preizkusil v tvojem sanjskem poklicu. Tudi meni so v osnovni šoli predlagali naj ne grem na gimnazijo, temveč na vzgojiteljsko, ker sem rojen za to vlogo. A jih na mojo srečo nisem poslušal. Gimnazija laufa odlično :)

  12. Alex van der Volk - 3.11.2007 ob 17:46
    Alex van der Volk

    Good for you in želim ti, da najdeš poklic tvojega življenja, čeprav glede na to, da so ti predlagali vzgojiteljsko bržkone znaš z otroki in boš slej ko prej tudi dober oče

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !