Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Kako bi meni ob tej nečloveški uri prijalo še malo spati… Ampak življenje ni lenarjenje in za uho prijetna, a kljub temu nadležna melodija mojega telefona me je kakšnih pet minut nazaj opomnila, da moram vstati, ker me čaka nov »ubitačni vikend«. Ni druge. Spet je pred menoj novih 28 ur v dveh dneh, vse do nedelje zvečer, ko bom crknjen kot konj objavil videospot, ki bo nekomu namenjen in se zavlekel v posteljo. Ampak kljub temu mi je ta delovni vikend prišel kot naročen, saj se bom tako izognil zadnjemu¹ dnevu kaosa, ki že teden dni vlada v našem malem mestu.

Zares, turist, ki bi v zadnjem tednu zašel v Novo Gorico, bi bržkone prisegel, da je pri nas vojna, ali pa da nas je doletela naravna katastrofa. Povsod vojaški in civilni šotori, gasilski in vojaški kombiji, avtomobili civilne zaščite, povsod ljudje v vojaških uniformah, ali oblekah civilne zaščite, ki »pomagajo« ljudem, ne manjka se pa niti televizijskih kamer in stotnije radovednežev, ki vse skupaj opazujejo.

Ja, naše malo mesto je doletela katastrofa, imenovana Dnevi zaščite in reševanja in vse zgoraj opisane stvari niso popolnoma nič nenavadnega. Vsak dan se zapre kakšna nova ulica, preletavajo nas helikopterji, slišijo se sirene, vsake toliko pa kaj prav pošteno poči. Če dobro premislim, v zadnjih nekaj dneh sploh ni koščka zelenice, ki ne bi bil zaseden. A mene pri vsem tem nekaj pošteno moti.

Da me ne bo kdo že vnaprej narobe razumel. Nikakor me ne moti, da se SV in CZ dobivata na mednarodnih srečanjih, da prirejata vaje in, da je vsake toliko zaradi tega zaprta kakšna ulica in zaseden kakšen travnik. Konec koncev je prav, da se preveri koliko so kaj pripravljeni, za vsak slučaj, ker nesreča pač nikoli ne počiva in tudi otroci iz bližnjih šol in vrtcev se tako lahko marsikaj naučijo. Ampak, lepo vas prosim… tri dni!? Toda če je zaukazano, da mora vaja trajati tri dni, naj pač traja tri dni, tudi to bom sprejel. A zakaj mora zaradi tega trpeti življenje bližnjih stanovalcev? Ne, ne bom  se usajal nad pokanjem in vrvežem, ki ga oboji povzročajo. Toda ob vseh ljudeh, ki se zaradi takšnega dogodka naberejo, je večje število pločevine na enem mestu pravzaprav logična posledica. Parkirišč v centru mesta že tako ali tako kronično primanjkuje, kar jih stanovalci “nebotičnika” in “čebelnjaka” imamo, nam jih zasedejo gasilska, vojaška ali novinarska vozila in ostane nam le modra cona. A kaj naj naredimo, ko nam zaprejo glavno ulico, kjer v plavi coni še lahko zastonj parkiramo? Nič, popolnoma nič od niča, oz. pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Zaradi teh vaj je tudi prebijanje skozi Novo Gorico postalo izredno težavno² in za pot z enega na drugi konec mesta potrebuješ debele pol ure, ob sedmih zjutraj ali treh popoldne pa še več. Kot da vse to ni dovolj, so včeraj zaprli del hitre ceste med Selom in Vogrskim. Hja, v zadnjih dneh, je bilo v Novi Gorici navadno kolo prav zares najbolj priročno prevozno sredstvo.

Mogoče se utegne kdo smejati, ali zamahniti z roko, češ da se nekaj dni že ta potrpeti. Seveda se da, zakaj pa se ne bi dalo, pač malo stisneš zobe, izustiš kakšno kletvico več kot ponavadi in spet je vse v najlepšem redu. A pomislite malo, kako bi se počutili, če bi vam nekega dne zaradi vaj preprosto zaprli enajst kilometrov ljubljanske obvoznice, za povrh pa še Dunajsko in bi morali za pot, za katero ste prej potrebovali deset minut kar naenkrat voziti trikrat več? Ane, da že misel na to ni prav nič prijetna?

Upam sicer, da bodo fantje na današnji zaključni vaji ugotovili, da znajo vse in da so za primer naravne nesreče dobro pripravljeni, prebivalci Nove Gorice pa si bomo prav pošteno oddahnili, ko se jih bomo zvečer znebili. Za naslednjo mednarodno vajo pa naj si vseeno najdejo kakšno drugo lokacijo.

Lep, sončen in miren dan vam želi

Vaš

Volk

1. hvala Bogu [nazaj gor]
2. izredno pomembno je sicer, da lahko Italijani še vedno nemoteno pridejo do igralnic Park in Perla [nazaj gor]