Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

V današnjem jutru, po tej predzadnji nočni v seriji in na nek način zadnji v tem mesecu, bi pa jokal. Ja, jokal. Obraz bi položil v dlani in pustil, da mi solze drsijo po licih, dokler jih ne bi zmanjkalo. Ne, ni me spravil na obrate kakšen vzvišen Italijan in tudi kakšen prepotenten gams ne. Prav tako nočna ni bila tako zelo naporna, da bi mi zdaj, ko sem prišel domov, odleglo. Ničesar razsvetljenskega nisem spoznal v tej noči in nihče me ni oropal. Enostavno je šele v tem trenutku prišlo včerajšnje popoldne za menoj in vesel sem, da se je zgodilo »samo« to. Ja, odleglo mi je. V tem trenutku mi je s srca padla takšna skala, da če bi bila resnična, bi njen trušč zagotovo zbudil bosanski par, ki živi pod mano.

Včeraj popoldne se je vse skupaj začelo dokaj humorno. Z Volkuljo imava namreč ustni dogovor (ki prehaja že v tradicijo), da me med serijo nočnih pokliče okoli dveh popoldne, toliko da se predramim, še malo počvekava, nato pa se odpravim ven na kavo. In tako včeraj jaz zgrabim svojo Nokio, ki veselo prepeva svojo »Slušaj ljubav kako dolazi«, stisnem zeleno tipko in glasno pozdravim: »Dobro jutro, princeska«. Kako sem se počutil, ko sem na drugi strani linije zaslišal (mogoče nekoč, nekje, kdo ve…) bodočo taščo, naj si poskuša vsak predstavljati sam, a v naslednjem trenutku mi je zledenela kri zaradi nečesa povsem drugega, saj mi je sicer prijazno, a zelo na hitro pojasnila, da si je Volkulja resneje poškodovala roko, zato jo pelje v Klinični center in da me zagotovo pokliče kasneje. Časa za pojasnjevanje ni bilo in v hipu sem bil buden kot sova, kar za vstajanje med serijo nočnih ni ravno moja največja značilnost. Tisti trenutek mi je po glavi rojilo 71 vprašanj. Kaj se je zgodilo, kako resna je poškodba, kaj je delala, da je do nje sploh prišlo? A verjel sem, da bo vse v redu in prav počasi sem se oblekel in se odpravil ven na svoj »jutranji obred«, oz. skodelico kave.

Čez tri ure o kakšnem telefonskem klicu še vedno ni bilo ne duha ne sluha in moja nestrpnost je začela preraščati v paranojo. Nekako sem se potrudil spraviti kosilo vase in poskušal ne misliti na vse skupaj, a od rok m ni šlo čisto nič. Poskušal sem odgovoriti na komentarje na blogu, a čez par minut vse skupaj zbrisal. Prispevka, ki sem ga imel v mislih, se niti nisem poskušal lotiti. Kaj se dogaja? Mikalo me je, da bi poklical, da sploh izvem koliko resna je ta poškodba, a kljub temu da sem se s težavo zadrževal, mi je nekaj pravilo, da sem jaz v tem trenutku zadnje kar njeni starši potrebujejo. Strah in negotovost je bila ob sedmih že na višku, moje obnašanje pa temu primerno. Vse mi je padalo iz rok, vse misli so mi rojile v Klinični center, višek vsega pa je bil, da sem se po poti v službo skoraj zabil¹.

Šef me je prebral »iz prve« in po kavi sem nekje le izbrskal številko njenega starejšega brata, ki mi je povedal, da poškodba le ni tako zelo resna. A miru vseeno nisem imel pravega, dokler me ni čez dve uri poklical nazaj in mi povedal, da je bila že operirana, da je že v svoji sobi in da jo že jutri lahko obiščem, sploh pa ji bodo starši že dopoldne prinesli telefon in jo bom lahko priklical. Preostanek noči sem tako preživel z mešanimi občutki, ali naj bom vesel, ker ni hujšega, ali naj bom žalosten, ker se je pač poškodovala, ali naj me skrbi da bo z roko vse v redu in tako nisem bil za nobeno pravo rabo. Toda pred nekaj minutami, ko sem si pred ogledalom pral zobe in se standardno spakoval, je v trenutku vse prišlo za mano. Ves pritisk, ves strah in vsa negotovost, ki me je prevevala celo popoldne in večino noči… Samo sesedel sem se na koš za perilo in v očeh začutil solze.

Nimam besed s katerimi bi opisal, kako se počutim v tem trenutku. Vem, da moram v posteljo in uloviti nekaj ur rahlega spanca, saj sem trdno odločen, da grem popoldne v Ljubljano², četudi me zvečer čaka še ena nočna, a kako mi bo uspelo zaspati, je zame nerešljiva uganka.

Res je, zelo lepo je reči, da imaš nekoga rad in lepo je to tudi slišati. In v takšnih dolgih urah, kot sem jih jaz preživljal včeraj popoldne, zares spoznaš koliko ti nekdo dejansko pomeni, a takšen strah in negotovost, ki te trenutke spremljata, skoraj dobesedno ubijata. Končalo se je srečno, roka se bo zacelila in na nesrečo bo opozarjala le kakšna brazgotinica, prestani strah pa bo tudi kmalu pozabljen. Jaz pa v tem trenutku kljub vsemu sporočam Volkulji, da jo imam zelo rad in mi ni žal solz sreče, ki so mi prišle na lica od veselja, da se je vse skupaj končalo tako (hja) dobro.

Bodi dovolj za danes. Slovenija, želim vam eno lepo nedeljo in če boste delali s kakšnimi stroji, vseeno malo bolj popazite nase. Ker se pač nikoli ne ve in četudi ste z motorno žago že stokrat žagali drva, ni nujno, da se ne morete urezati. Pa ne pozabite zdaj potrkati na les.

Lahko noč vam želi

Vaš

Volk

1. dejstvo, da ne bi bil kriv, tukaj ne igra velike vloge [nazaj gor]
2. če je kdo tako prijazen, bi se priporočil da mi napiše kako se pride od stavbe Telekoma do Kliničnega in kako je tam s parkiranjem [nazaj gor]