Na čigavo stran se postaviti?
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 29.9. 2007 ob 06:30 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo
Dobro jutro, Slovenija
Star slovenski pregovor pravi: »Človek obrača, Bog pa obrne«, a sam bi ga v tem jutru čisto preprosto lahko obrnil v: »Delavec obrača, šef pa obrne«. In namesto da bi ob tej zgodnji uri še sladko dremal v topli postelji, stisnjen k svoji Volkulji, sem sam doma in se prav počasi odpravljam v posteljo. A kaj bi to, bom pač v tem mesecu naredil dvanajst nočnih namesto enajst, ko mi bo kdo naslednjič kaj očital pa bom zaradi sinočnjega dejstva, da sem moral v dveh urah priti z Dolenjske na Goriško in naravnost v službo, tudi imel en proti argument več… Tako sem prebil eno prijetno in ne preveč delovno noč na naši črpalki, družinsko srečanje s sorodniki moje drage pa bo tudi že še malo počakalo. Da ne bo pomote, naj vnaprej povem, da zadnji stavek z današnjim prispevkom nima najmanjše povezave, saj se z njimi zaenkrat odlično razumem.
Bil je slikar in to zelo dober. Imel je talent in njegove slike so bile zares perspektivne. Toda, kot se to rado zgodi, njegov oče za umetnost ni imel pravega posluha, oz. ga sploh ni imel. In vedno znova mu je pod nos metal, da ni za nobeno rabo, da je edino kar zna to, da čečka neumnosti po platnu in krade Bogu čas in denar. In tudi ko je fant pripeljal kakšno dekle domov, oče ni odnehal. A vsa ta dekleta niso stopila fantu v bran, temveč so nekatere manj, druge pa več kot odkrito stopile na njihovo stran in skupaj s starši udrihale po njem. Toda nekoč se je našla ena, ki je očetu, ko je le-ta spet začel s svojimi litanijami naravnost zabrusila: »Ste kdaj že videli kakšno njegovo sliko in ali se sploh zavedate kakšen talent je vaš sin?« Oče je v trenutku utihnil, fant pa je vedel, da je končno našel svojo »the one«.
Ta prastara dilema me je sicer vedno znova zanimala. Kako postopati v odnosu s starši svoje izbranke? Toda razen v redkih primerih1, je spoznavanje staršev svoje izbranke neke vrste nujno zlo. Lahko ga sicer prelagamo, vendar bo slej ko prej moralo priti do tega. Partner ti sicer lahko nekoliko pomaga z nasveti kako se obnašati, oz. kaj je pri njih zaželeno in kaj ne, a začetnega vtisa namesto tebe pač ne more ustvariti. Jasno, vsakdo bi se jim rad prikupil (jih prepričal, da ni klošar, ki je v smetnjaku našel raztrgano knjigo Prešernove poezije in z verzi iz nje očaral njihovo hči) in včasih je to zares težavna naloga, ali že kar preizkušnja trdnosti (resnosti) neke veze. No, nato pa pridemo že počasi do zgornje zgodbice, ki sem jo nekaj let nazaj bral v nekem časopisu in odnosov partnerja s svojimi starši.
S kom v tem primeru potegniti? Z njim ali s starši? Hja, staršem se je potrebno prikupiti, kajti če je prišlo do tega, da je pripeljal dekle domov, je veza že dovolj trdna, kajne? Figo! Nameravate ostati s starši, ali z njim?2 In če je vaš partner v težavah, na koga drugega lahko računa kot na vas? In če se ne boste zanj postavili zdaj, kdaj za vraga se boste? Oziroma, če se boste zdaj postavili na stran večine, kako bo šele takrat, ko se bosta skupaj znašla pred pravo stisko? Ne, četudi je spoznavanje staršev svojega partnerja resnično nujno zlo in delanje dobrega prvega vtisa nujno, čeprav na trenutke mogoče celo nepotrebno, saj bodo slej ko prej sami opazili in spoznali, ali ste pošteni ali ne3, je dejstvo, da če greš kontra partnerju samo zaradi tega, da te bodo njegovi starši imeli raje, popolnoma nesprejemljivo in vsega obsojanja vredno. Nič ne rečem, če gre za neke vrste upravičene očitke in so starši dejansko toliko avtoritativni (okej, zajebani), da tudi ob prvem stiku z morebitno bodočo nevesto ne dajo miru, je molk najbrž vseeno zlato. K takšnim pogovorom lahko štejemo tudi odnos znotraj njihove družine, ki se nas trenutno ne tiče, a vse kaj drugega…
Pa naj vseeno ponazorim z resničnim primerom. Nekoč (z bivšo ženo sva bila takrat že poročena), me je zamikalo, da bi s podstrešja pri moji teti odnesel prvo tretjino romana »In jutri v pekel«, ki sem ga napisal leta 1997 med služenjem vojaškega roka. Z bivšo predrago sva torej odšla k njej, čeprav sem vedel kaj me čaka, a verjel sem, da bom v svoji ženi našel vsaj nekaj utehe. Če nič drugega pa vsaj stisk roke. In res, teti svoje želje nisem še dobro pojasnil do konca4, ko sem že poslušal pridigo, da bi lahko nehal s kracanjem svojih neumnosti, si domišljati da sem pisatelj, da moje neumnosti niso dobre niti za podkurit ogenj itd. In reakcija bivše predrage? Glasna pripomba, češ da mi to kar naprej govori, a je nočem poslušati. Kako sem se ob tem počutil si najbrž ne morete predstavljati in slabega občutka ni moglo prepoditi niti to, da sem zvezke na koncu le dobil.
Zakaj se postavljati na stran staršev? Je tukaj fora, da je trofeja pač ujeta, zdaj pa se je potrebno prikupiti še njegovim sorodnikom, četudi se bo on zaradi tega slabo počutil? Pa koga zanima, četudi se spremo z njegovim ožjim in daljnim sorodstvom!? Ja, vsekakor je bolje, da do tega ne pride, toda sladke besede kot so »ljubim te, mucek« izgubijo ves pomen, če jih ne podkrepimo tudi z dejanji. In če premoremo dovolj ljubezni in (tudi) poguma, da se v dobro našega partnerja postavimo po robu njegovim staršem5, smo za medsebojno ljubezen naredili ogromno. Če imajo starši svojega otroka zares radi, vam bodo odpustili, oziroma mogoče celo sprevideli, da je vaša ljubezen zares pristna, on pa vam hinavščine in lažnega prilizovanja ne bo nikoli.
Mislim, da bi bil čas, da se spravim v posteljo, če se hočem do dveh vsaj malo naspati. Upam, da se mi s starši moje predrage ne bo potrebno nikoli prepirati. Toda če kdaj ne bo drugega izhoda, bom to brez pomišljanja storil. Kaj pa vi?
Lahko noč vam želi
Vaš
Volk
- ko je nekdo dejansko sirota, ali noče imeti s svojimi domačimi nobenega stika več [nazaj gor]
- Opravičujem se zaradi pisanja v moškem sklonu, a če bi hotel kar naprej pisati v obeh spolih, bi postal tekst vse preveč neberljiv, seveda pa vse napisano velja tudi za dekleta [nazaj gor]
- a nihče me ne bo prepričal, da pri spoznavanju partnerjevih staršev ni hotel narediti dobrega prvega vtisa [nazaj gor]
- pripomniti moram, da je na podstrešje zelo težko priti, edina ki zna rokovati z drsnimi stopnicami pa je ravno moja teta [nazaj gor]
- spet ponavljam – če to seveda storimo upravičeno [nazaj gor]
Zakaj pa se je potrebno postavljati a front v konfliktne situacije? Če razložim: potegneš s partnerjem seveda, ampak ko se nekaj zalomi bo tvoja primarna družina stala za tabo in ne partnerjeva - ta bo potegnila z njim. PODPORA V VEZI PA MORA BITI ABSOLUTNO MED PRATNERJEMA. Skupaj morata delovati kot team. Sicer veza ne funkcionira. Če postavim retorično vprašanje (samo za razmislek) - bivša žena je tako reagirala, kot pač je. Sedaj pa mi povej ti nekaj: ali jo imajo zaradi tega tvoji sorodiki za zelo fajn osebo in so z njo obdržali stike medtem ko se s tabo ne pogovarjajo več? Ali so bili in so na tvoji strani?
ufff… to bi ti lahko v enem kilometerskem mailu pojasnila kake probleme imam s starši mojega dragega… obupne… največji problem je njegov oče… z njim sva že 2 leti na bojni nogi… on zajebava mene in najprej sem se pustila, ker pač kaj pa naj naredim, toliko mlajša sem, on je toliko bolj pametnejši, ne morem jaz njemu povedat kaj si jaz mislim, itd. itd. …
ampak mi je nekega dne povedal nekaj takega, kar je sodu izbilo dno.. koliko sem se presikirala in prejokala zaradi teh stvari, sploh škoda zgubljat besede… potem sem ratala tako kot pravi prešeren v slovesu od mladosti: koža je čez in čez podplat postala… pač človek rata neobčutljiv… in sedaj ko mi kaj reče… mu ne ostanem več dolžna in mu povem svoje nazaj (spet v mejah normale, ne morš bodočemu tastu rečt ma dj j*** se ti… pač tiste zbadljivke, ki jih marsikdo vidi kot šalo, ti sam pa veš, da si pritisnil na pravi gumb, kjer boli)… tako ali tako sem ugotovila, da ko bova enkrat šla na svoje, da mi ga ne bo več treba prenašati (mogoče 2x na leto v čas mojega in partnerjevega rojstnega dneva) in zakaj ne bi tega rešila že sedaj… hvala bogu me pri tem podpirajo moji starši… in posledično je obisk mojega dragega pri meni v primerjavi z mojim obiskom pri njem nekako 100:1 :)
Enostavno kot pasulj… postavi se na stran tistega, za katerega misliš da ima pač prav, sploh če je zadeva očitna… če veš, da so očitki staršev tvojega partnerja upravičeni se postavi na njihovo stran, v nasprotnem primeru se postavi na stran partnerja… kot si rekel, če so starši tako zajebani, da tudi ob prvem stiku tečnarijo je mogoče res bolje takrat molčati, a ne za dolgo, ker je to enostavno nemogoče… sicer pa, vsaj po mojem mnenju, od staršev svojega partnerja, ki tečnarijo tudi ob prvem stiku, lahko tudi v bodoče pričakuješ kar pogoste konflikte… drugače pa nikoli ne bom razumel ljudi, ki se tako obremenjujejo s tem, kakšen vtis bodo naredili na starše svojega partnerja in v kakšnih odnosih bodo z njimi… OK, vsekakor je lepše, če si z njimi v dobrih odnosih in prav je, da poskušaš nanje narediti dober vtis, ampak definitivno ne bo konec sveta, če se z njmi pač ne boš ravno najlepše ujel… saj nameravaš biti s svojim partnerjem, ne z njegovimi starši, mar ne? Če se ne ujamete najbolje, se ima pač z njimi čimmanj stikov in to je to… vsekakor je lepše in lažje če so odnosi lepši, a če se imata partnerja resnično rada sem prepričan, da slabi odnosi enega s starši drugega ne morejo usodno vplivati na njuno zvezo… saj nismo več v 19. stoletju, ko so starši odločali, kdo se bo s kom oženil in potem gospodovali nad zetom oz. snaho, ki jim je nato moral/a biti skorajda hlapec oz. dekla… ljudem, ki se temu ne morejo prilagoditi (razni primitivni starokopitneži), je pa to čisto njihov problem, a na koncu koncev se bodo morali le oni prilagoditi času, saj se ta definitivno ne bo več vrnil v 19. stoletje… resnično ne razumem ljudi, kot je tista sirota Jerica, katere pismo je bilo objavljeno mislim da v Jani, nekaj dni pozneje pa si ji ti Volk tudi posvetil en blog… dovoliti staršem svojega fanta oz. moža, da se do tebe tako obnašajo… dajte no… je pa tudi žalostno slišati, da v 21. letu še obstajajo ljudje s tako nazadnjaškim razmišljanjem…
Imela sem obraten problem. Bivši se ni nikoli zame potegnil pred svojo mamo. Najino prvo srečanje je bilo tako, da je privihrala po stopnicah odklenit vrata (malo so čudni tam, če kdo zvoni, ne gredo odklenit vrat), ni rekla dober dan, ni se predstavila, ampak je naravnost ustrelila glej, da ne boš zanosila. Čez čas sva se skupaj preselila v stanovanje pod njimi in je bilo tako, da sem bila neprestano na fronti, njemu je bilo to malo mar. Pred mesecem sem prekinila razmerje, spakirala kufre in po letu in pol spet normalno diham, spim, ni več konstantnega občutka utrujenosti in depresije sem se znebila.
@Enolla: Se popolnoma strinjam, da se je potrebno kot prvo izogibati konfliktnim situacijam, ampak če do tega že pride, je prav da se partner postavi zate in ti zanj. Enostavno zato, ker morata delovati kot team (oz. kot eden), sicer veza ne more delovati, kot si lepo pojasnila. O svoji družini pa le tole: če se ti ne postaviš za svojega partnerja pred njimi, kdo se torej sploh bo? Odgovor na vprašanje pa tako ali tako veš, tako kot ga najbrž vedo vsi ostali bralci
@Saily: Ja, zelo mi je žal, da moraš to prestajati. Verjamem, da bi tudi jaz začel izgubljati živce zaradi tega, še posebej ker sem človek, ki si pač (iluzorno) želi, da bi ga imeli vsi radi. Spremenil se najbrž ne bo, tako da je edino prav, da se zanj čimmanj zmeniš in skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Problem rešen, če je stvar tako daleč da gresta na svoje in te fant podpira pa sploh. A morebiti se bo nekega dne uredilo tudi to
@Andrej: Se strinjam, ampak poglej na to z druge strani. Če bi ti (govorim teoretično) začel staršem tvojega dekleta pripovedovati o angleški casual sceni, ali o nesmiselnosti napisa NAŠ TITO, bi to bilo dokaj neprimerno in najboljšega vtisa tudi ne bi naredil nanje, kajne? Odlična izjava na koncu, za tisto pismo, ki sem ga posvetil “Siroti Jerici” pa še vedno upam, da jo je po kakšni poti doseglo
@Neja: Mojbog, to me je pa zmrazilo. Vsak normalen človek bi svoji mami zatežil in se postavil za svoje dekle, on pa je bil tiho!? Pa kaj si sploh delala toliko časa s takšnim slabičem? To o “depresiji” pa mi je tudi dobro znano in nekoč se zagotovo še vrnem na to temo
Volk, s pripovedovanjem o angleški casual sceni in podobnih zadevah na dekletove starše najbrž res ne bi naredil najboljšega vtisa in upam in verjamem da veš, da nisem tak cepec, da bi staršem svojega dekleta začel vcepljati navijaško izobraženost, prav tako veš, da se znam pogovarjati tudi marsikaj drugega… in da se razumemo, nisem hotel reči, da je popolnoma nepomembno, kako se bomo razumeli s partnerjevi starši… nasprotno, vsekakor je potrebno poskušati vzpostaviti lep odnos in narediti čimveč za to, da se tak odnos tudi ohrani, ker je tako bolje za vse… hotel sem samo povedati, da če so partnerjevi starši tako zajebani, da se z njimi iz takih ali drugačnih razlogov ne da vzpostaviti lepega odnosa, se je s tem pač potrebno sprijazniti in iz tega vsekakor ne gre delati tragedije, ker lahko zveza kljub temu čisto normalno funkcionira…
Pošteno, Andrej. In popolnoma resnično. Seveda pa upam, da tudi ti veš, da nisem hotel reči, da te imam za budalo, ki bi začela na skupni večerji govoriti kako so bili Komiti včasih “hudi” :D :D :D