Iz volkovega b(r)loga

Ura je dve zjutraj… Na pisalni mizi skoraj prazna pločevinka laškega. Prav prilegla se mi je, ko sem jo počasi srkal med samotnim srfanjem po netu. Prekleto, bom nocoj sploh še lahko kaj zaspal? Vsaj za nekaj ur? Od mojega športnega večera ni bilo čisto nič. Dočakal sem Lavričev gol, nato pa zaspal kot ubit in zbudil me je jazz, ki se je začel po tekmi Slovenija – Litva. Od takrat naprej sem buden kot sova. Ne, če dobro pomislim, še bolj kot sova.

Toliko idej, toliko kreativnosti se nabira v meni, da bi jih izbruhal, če bi se dalo. Pa nekako ni volje. Označi slike, to se spravljaš delati že pol leta! Prepisuj Izklopix, ki ga nekateri željno čakajo. Napiši kakšnega od 71 prispevkov, ki jih imaš v mislih… Fak, ne morem, ne morem se skoncentrirati, preveč je vsega. Preveč je misli, ki mi rojijo po glavi. Niso negativne, oz. vse prej kot to. Lepe misli so. Misli o tem, da bom zmogel in da sem dober. Pa mi vseeno nekaj manjka. Kaj mi manjka? Tudi Volkulja, ki je odšla domov in mirno spi v svoji postelji, sto kilometrov od mene. A manjka mi še nekaj povsem drugega. In ne vem kaj. Tudi denar ne. Ne, kaj sploh ima denar s tem?

Spijem zadnjih nekaj požirkov piva in si zavrtim Leningrad cowboyse in njihovo Let’s work together. Čisto vedno me napolni s pozitivno energijo. Pa prekleto, saj sploh nisem žalosten, kaj sploh govorim? Vse prej kot žalosten sem. Vesel sem. Vesel in srečen, da me imata dve osebici brezmejno radi in pustita, da jima ljubezen vračam. Ampak kaj potem je? Kaj mi krade spanec, ko bi moral počivati za jutrišnji šiht? Tri ure in pol spanja? Ne budali, Volk, spal si tudi že po sedemnajst ur pa se nisi niti premaknil. Ne, tudi cigareta mi trenutno čisto nič ne manjka. Me morijo stvari iz preteklosti? Ne, s preteklostjo sem razčistil. Še enkrat se je bom dotakni in povedal kar želim že dolgo, nato pa bom neko stran v knjigi življenja dokončno zaprl in se nanjo ne vrnem več. Nekajkrat sem tak prispevek začel pisati, a vedno znova odnehal. Mogoče ga ne bom napisal nikoli, mogoče že jutri. Kdo bi vedel.

Toda kaj je torej narobe? Nič! Zakaj bi sploh bilo kaj narobe? Trenutno svoj blog izkoriščam za metanje besed iz sebe, ker pač ne morem spati in to je to. Tako kot glasbenik sredi noči vzame kitaro in si kaj zaigra, ali poskusi ustvarjati novo melodijo, tako se jaz usedem za tipkovnico in poskušam ustvarjati. Nimam moči za brati, dejansko sem še vedno utrujen. Samo pisati… Pisanje, slikanje, komponiranje. Vsakomur svoje. Nihče ne zna vsega, toda tisti, ki zna ustvarjati, uživa v tem. Uživa v igranju s črkami in besedami, uživa v melodiji, ki prihaja izpod njegovih prstov in uživa v vihtenju čopiča. Čudovita ustvarjalnost… Le kako se je počutil Leonardo DaVinci, ko je ustvarjal vse svoje izume? Ali Balzac, ko je pisal svoje romane?  Kakšno zmagoslavje je občutil Michelangelo, ko je končal kip Davida?

Toliko projektov me čaka. Toliko Volkovih izzivov, pesmi, ki bi jih rad posvetil določenim ljudem, toliko stvari se mi zgodi z Volkcem, da vseh ne morem zapisati, toliko stvari v službi, a nekaterih ne smem javno objaviti… Toliko ustvarjalnosti vre v meni, da bi lahko od jutra do večera samo pisal. Ne bi se ustavil niti za pet minut. Ne bi jedel in ne bi pil. Ne počutim se kot zasvojenec in ne počutim se kot mesija, ki bi pridigal prek bloga, le… Nekam moram izliti vse svoje ideje, vso svojo ustvarjalnost, preden nenadzorovano bruhne iz mene. A kam? In kako?

Ne vem… In končno lahko priznam, da je to tista stvar, ki mi ne da spati. Preveč sem ustvarjalen. Zadnje dni pogrešam kvaliteten fotoaparat, s katerim bi marsikaj naredil. A že brez njega imam vsak dan preveč idej. Celo tako zelo veliko, da izpodrivajo druga drugo, zaradi česar se ne morem skoncentrirati na eno. In bolj kot bi rad začel pisati, manj mi gre. Ker je vsega preveč.

O moj Bog, kakšno olajšanje me je zdaj prevzelo. Kot bi s sebe odvrgel težko breme, ki me je morilo. Saj ni krize. Takšna obdobja pri meni pridejo in gredo in že čez en mesec bom mogoče spet brez vsake ideje kaj bi lahko delal, čez čas pa mi kreativnost spet ne bo dala spati. Ne vem. Toda vem nekaj drugega. Da delam nekaj kar znam delati. Kar rad delam. Da znam pisati. Da sem vedno znal, znam in da bom vedno znal. In koga za vraga brigajo slovnične napake. Če jih dela eden izmed mojih vzornikov, jih pa ja lahko tudi jaz. Ne namerno, ampak v žaru pisanja. In dokler bom v tem užival, bom to tudi delal.

Lahko noč, Slovenija

Vaš Volk