Iz volkovega b(r)loga

Dober večer, Slovenija

Od danes naprej sem bolj kot kadarkoli prej prepričan, da je z zobmi križ. S tem sem se sicer ukvarjal že v tem prispevku, kjer sem v zaspanem jutru razmišljal o tem, kakšno vlogo imajo naši sekalci, podočniki in kočniki v človeškem telesu, k kateremu me je napeljal zobobol našega Alexa, danes pa sem prvič doživel obisk zobozdravnika s povsem drugačne luči.

Že v jutranjem prispevku sem omenil, da bom danes Volkca peljal na prvi pravi pregled pri zobozdravniku¹, pri katerem ga je Lisica naročila pred enim tednom. Ker je bila ona v službi, jaz pa sem imel prosto dopoldne, se je spodobilo, da sem to muko² prevzel jaz. In vse je teklo kot po maslu. Volkca sem vzel iz šole in po poti do zobozdravstvene ambulante sem mu lepo povedal kaj ga čaka. Zdravnica bo pretipala zobke, mogoče bo kakšnega majavega celo izpulila, ampak to se najbrž ne bo zgodilo. »Bo bolelo?« me je boječe vprašal.

Pri prvem pregledu pa ja ne delajo plomb…

Odgovoril sem mu, da ne in že sva bila pri zdravstvenem domu. Sestra nama je ukazala nekoliko počakati in nama medtem posodila knjigico o zobkih, ki sva jo, medtem ko je ona delala zdravniški karton, počasi preučila in se naučila nekaj novega o zobeh. Zakaj morajo mlečni izpasti, kako se to zgodi in kako zgleda obisk pri zobozdravniku. Volkec je bil že popolnoma sproščen in trdno prepričan, da se mu ne bo zgodilo nič hudega, naslednji trenutek pa sva že bila na vrsti.

In tudi nadaljnjih pet minut je vse teklo kot po maslu. Volkec je na prošnjo zobozdravnice široko zazeval, pustil da mu je pretipala čisto vse zobke, nakar je strokovno ugotovila, da ima na petici spodaj kar lep karies. “Bomo vrtali?” “Bo dolgo?” “Ah ne, dobrih pet minut.” “No, potem pa dajte.”

Razložil sem mu, da bo zdravnica zdaj malo povrtala zobek, zato da ne bo lepega dne začel boleti. Stvar bo sicer malo bolela, ampak vse skupaj ne bo nič hujšega in naj se nič ne boji, ampak naj me kar stisne za roko, ko bo zabolelo. Naslednjih petnajst minut pa je bilo podobnih kaosu. Dvakrat je pustil, da je zobozdravnica nekoliko povrtala, nato pa se je spustil v krčevit in napol histeričen jok. Pomagalo ni popolnoma nič, ne obljube, ne grožnje, ne držanje na stolu s silo… NIČ! Volkec se je že strmil in ni hotel niti odpreti ust, nato pa sem ga le prepričal, da je vrtanja pač konec in bo zdravnica dala v zobek le cement, plomba pa bo morala priti na vrsto enkrat drugič. K sreči je nato le popustil in mu ni bilo potrebno iti nazaj v šolo z odprtim zobom. Jeza zobozdravnice³ pa je bila seveda po eni strani celo razumljiva, saj bi ob njegovem premetavanju zlahka prerezala tako jezik, kot ustnico. No, po poti nazaj v šolo, sem mu tudi jaz povedal, da sem nanj zelo jezen in čisto nič ponosen, na koncu pa sva se le pogodila, da jaz ne bom povedal njegovim sošolcem za jok, če se bo čez slabih štirinajst dni, ko bova ambulanto spet obiskala, lepo obnašal in pustil, da zdravnica naredi svoje delo.

Tudi sam sem obiske pri zobozdravnikih zelo sovražil. Tresel sem se čisto vedno, ko se je datum na zelenem kartončku ujemal s tekočim, kar je pomenilo da moram k najbolj osovraženemu specialistu za človeško telo nasploh. Oboževal sem sladkarije in dobro sem vedel, kaj me čaka. Prostor, ki smrdi po razkužilu in stol, ki me nagne tako, da nemočno obležim… Najprej pihanje z zrakom… Kssssss, kssssss…. Nato tisti majhen svedrček… Bzzzzz, bzzzzzz… Pa spet zrak. Auč, to boli! Velik sveder. Brrrr, brrrrr… Zrak. Mater ti, nehaj, ker če ne jaz znorim! Pa še malo velikega svedra, še malo zraka in končno olajšanje z zalivko. Konec, mir za naslednja dva meseca. Zobozdravnik, ki ga ni kaj veliko zanimalo, da boli, ki se ni ustavil in pustil, da si odpočiješ, saj so zunaj čakali še trije prestrašeni učenci. Hej, je sploh kaj čudnega, da se mi je zobozdravstvo zamerilo na vekomaj veke?

Ko so čez kakšnih deset let bolečine postale vedno hujše in mi je eden od zob vidno razpadal, sem se le opogumil in stopil do privatnika, ki mi je v naslednjih desetih obiskih z veliko mero potrpljenja in prijaznosti le uredil zobovje. Sicer sem za vsako zalivko plačal osem tisočakov, ampak mislim, da se je več kot splačalo, saj bolečin skoraj ni bilo, tiste, ki so se mogoče prikradle pa se je dalo potrpeti. Priznati pa moram, da se zobozdravnika zadnjih pet let spet ogibam kot hudič križa, čeprav vem, da je napočil skrajni čas, da spet odpravim vsaj na en preventivni pregled.

Kaj narediti z Volkcem, da se mu zobozdravnik ne bo zameril za celo življenje? Napaka je bila zagotovo tudi na moji strani, saj sem mu rekel da ne bo bolelo, vrtanje pa, četudi je le kratkotrajno, dejansko boli in razumljivo je, da je bil prestrašen. Konec koncev ga je zobozdravnica pričakala z masko na obrazu, namesto da bi jo snela in se mu lepo nasmehnila. Toda svoje obljube on ponavadi drži in verjamem, da bo naslednjič že vse v redu in bo tudi on pohvaljen, češ da se je dobro držal, čeprav je malo bolelo. Stari Volk pa bo za obisk bele ambulante moral zbrati še malo poguma.

Želim vam lep večer in če morate jutri k zobozdravniku, kar pogumno, saj veste – zdravi zobje so temelj zdravja.

Vaš

Volk

1. doslej je sicer bil samo enkrat na enem preventivnem pregledu, a to je bilo kakšno leto ali dve nazaj [nazaj gor]
2. da bo muka sem vedel že prej, ne vprašajte kako [nazaj gor]
3. še posebej, ker se je začel delati pogumnega tisti trenutek, ko je vstal s stola [nazaj gor]