Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Brrrr, kako mrzlo jutro se je zbudilo, če ne bi imel s seboj majice z dolgimi rokavi, bi zdaj bržkone tenko piskal, kadil bi pa tekom noči najbrž tudi bolj malo. No, saj ne da bi bilo to resnično nekaj slabega, ampak pustimo to. Ja, poletje se počasi a zanesljivo izteka in včeraj zjutraj, ko sem se spravil pod odejo, mi ta po dolgem času ni bila več dovolj, a sem bil preveč len, da bi vstal in iz omare vzel kovter. A trije mladi fantje bi bili bržkone veseli tudi tanke, umazane in strgane odeje…

Glede na to da stoji naša črpalka borih tristo metrov od državne meje z Italijo, z vsem dobrim¹ in slabim² kar to prinaša, nam tudi ilegalci niso nekaj tujega. Kolikokrat se je že zgodilo, da je (predvsem ponoči, a tudi podnevi) prišel v trgovino moški, ki v naš življenjski prostor nekako ne spada in nas prosil, ali lahko pokličemo taksi, da ga bo peljal v Milano, Rim, Genovo ali katerokoli drugo večje italijansko mesto. In vedno, resnično čisto vedno se je izkazalo, da je bil ubogi vrag prepričan, da je od mesta kamor je želel, oddaljen le nekaj kilometrov, ali v najslabšem primeru petdeset do sto. Nekdo ga je pripeljal z avtom do naše črpalke, mu rekel, da je on dobil plačilo prevoza do tukaj, zdaj pa naj se znajde kakor ve in zna, saj je tako ali tako že v Italiji. Nekatere smo prepričali, drugih nismo mogli, a najbolj mi je ostal v spominu mlad Afganistanec, star največ dvajset let. Zgodilo se je nekaj let nazaj in to sredi belega dneva, ob enih, ko se pri nas menjata izmeni. Ni bil umazan, kot smo tega navajeni od večine. Nekoliko neurejen že in tudi v majhnem nahrbtniku ni mogel imeti veliko prtljage, a na ušesih je imel slušalke od walkmana in prav prešerno se je smehljal, ko me je prosil, ali lahko pokličem taksi, češ da bi rad šel v Rim. Seveda smo vsi takoj vedeli koliko je ura in šefov namestnik mu je razgrnil zemljevid Italije ter mu poskušal dopovedati kje smo mi in kje je Rim. A fant je bil videti kot v transu. Le še naprej se je smehljal in neprestano ponavljal, da mora v Rim. Nič ni pomagalo, saj ni razumel angleško, italijansko še manj. Na koncu je izrekel le nekaj podobnega zahvali in odšel. Bojanu se je takrat storilo milo, pograbil je največji sendvič in ga nesel za njim, a že čez pol minute je bil nazaj, saj je fant sendvič zavrnil, češ da je notri svinjina, nato pa mu je še enkrat povedal, da gre v Rim. No, naslednji dan nama je šef povedal, da ga je videl hoditi ob avtocesti, a na svojo nesrečo je ubral popolnoma napačno smer, saj je odšel v smeri proti Ljubljani. Za fanta nismo več slišali, čeprav sem naslednje dni budno spremljal črno kroniko v Primorskih novicah in na radiu Koper, a bržkone ga je doletela enaka usoda kot stotine mnogih drugih, ki v želji za boljšim življenjem odidejo v neznano. S koliko ljudmi sem se že srečal… Turki, Iranci, Iračani, Afganistanci, Pakistanci, celo Indijci in Kitajci… Vsi po vrsti namenjeni v obljubljeno deželo, vsi po vrsti sveto prepričani, da so le streljaj od nje.

Nocoj sem jih po dolgem času spet srečal. Z lončkom kave sem odšel ven, prižgal cigareto in se nekoliko prestopal v mrazu in vlagi, ki sta me rezala skozi majico z dolgimi rokavi, ki sem jo oblekel čez službeno. Na glavi sem imel kapuco in zatopljen v branje sms-a nisem opazil, da se mi bližajo trije mladi fantje, dokler me eden od njih ni ogovoril. »Merhaba,« mi je rekel. Nasmehnil sem se in odzdravil, nato pa so mi v polomljeni angleščini dopovedali, da bi radi taksi, ki bi jih peljal v Milano. Denar imajo, potne liste ravno tako. Še vedno sem bil skeptičen in prosil sem jih, naj mi pokažejo potne liste³ in ko so mi jih podali, sem le zmajal z glavo. Fantje so bili Iranci, v potnih listih pa seveda ne duha ne sluha o čemerkoli, kar bi bilo vsaj malo podobno vizi. Povedal sem jim, da jim ne morem poklicati taksija, ker jih ne bo hotel peljati čez mejo in zaman so mi kazali denar in ga na koncu ponujali celo meni, če bi jih hotel v Milano peljati kar jaz. Že sem se hotel obrniti in oditi nazaj v prodajalno, a nekaj mi ni dalo, da bi jih pustil tam v popolni nevednosti in nekako sem jim le dopovedal, da čez mejo pač ne bodo prišli tako lahko, se jim pa za to ponuja vsaj nekaj možnosti, če poiščejo železniško progo in ji sledijo. Nato so se mi le zahvalili ter odšli v noč.

Ilegalcev bržkone ne bom nikoli razumel. Nimam jih pravice soditi in bržkone jih nihče ne bi smel. Le kako hudo mora biti doma, da se odločijo za beg v neznano? Mar resnično mislijo, da jih v razvitejših državah čaka blagostanje in brezskrbno življenje, ali je resnica ta, da so razmere zares tako nevzdržne? Pot je dolga in nevarna in marsikdo na cilj ne prispe, čeprav je za transport mogoče prodal vse kar je imel. Ženske zbežijo z dojenčki v naročju. Kaj sploh premišljujejo, ko odidejo na pot? Ne, nikoli jih ne bom razumel. In naj še tako zelo jočemo, kako slabo se nam godi, nanje ne pomislimo. Vsak dan lahko preberemo, koliko so jih spet zajeli. Tako zelo so postali del vsakdana, da sta se z njimi ukvarjala že Đuro v Kajmaku in marmeladi in Zoran Smiljanič v stripu Zadnja vojna, a za nas so še vedno “ubogi vragi”, ki jim ne posvečamo pretirane pozornosti. A še vedno so ljudje. Ljudje, ki mogoče niso imeli izbire. Mi jo imamo. Vedno.

Sam sem si dvajset minut nazaj s toplo vodo umil zobe in noge in čez nekaj minut bom sladko zadremal, zatopljen v lepe misli in brez ene same skrbi. Mislite da ne bi trije Iranci tudi ubijali za takšno življenje?

Lahko noč vam želi

Vaš Volk

1. bližina policije, če pride do kakšnih težav [nazaj gor]
2. bližina meje, ko kdo natoči bencin in odpelje brez da bi ga plačal [nazaj gor]
3. to naredimo vedno preden pokličemo taksi, saj taksisti svoj prihod na črpalko, ko je koga potrebno peljati čez mejo, pogojujejo s tem, prav zaradi tega pa vedno vem, iz katere države prihajajo [nazaj gor]