Iz volkovega b(r)loga

Dober večer, Slovenija

Pa je še eno delovno popoldne mimo, ki sem ga preživel ob nabavljanju cigaret po drugih črpalkah in pripravljanju na letno inventuro, ki jo bomo imeli v petek, ko bo Volk tudi delal nočno. In danes je en takšen dan, ko mi je vse prišlo vrh glave. Resnično, nekoliko sem tečen, čeprav nimam  za to niti najmanjšega razloga. Pravzaprav vse prej kot to… Pravzaprav bi lahko bil srečen, saj je dopoldanska stvar šele zdaj prišla za mano.

Sinoči je moj Volkec po dolgem času spal pri meni in ker se šola še ni začela¹, sva skupaj tudi ob dopoldnevih. Volkec se zbudi malo pred osmo in me prične buditi, ker pa se staremu Volku, ki je sinoči ponočeval nič ne mudi vstati, mu samo zagodrnja in veselo potegne še kakšno urico. Medtem si on vzame kaj iz hladilnika, si opere (škrbaste) zobke, se začne igrati in na koncu mu le uspe, da me spravi iz postelje. Nato se odpraviva na kavo na Bevkov trg,², nato pa še v trgovino, kjer nabaviva kar nama pač manjka.

In prav nič ni kazalo, da bo današnje dopoldne kaj posebnega. Volkec je želel s seboj vzeti teniško žogico³ in seveda sem mu dovolil, saj je to trenutno njegova najljubša igrača. Tako sem jaz v miru srkal makjato, medtem ko mi je on hotel na vsak način pokazati, kako zna spustiti žogico od vratu, navzdol po roki vse do dlani in medtem, ko sem ga čisto po otročje dražil, da bo moral še trenirati⁴ sva se pošteno zabavala. Kot sin in njegov (na trenutke resnično otročji) oče.

Čez petnajst minut je bila skodelica končno prazna in ko sva se odpravila proti najinemu brlogu, mu žogica še vedno ni dala miru. Na vsak način mi je hotel pokazati, kako bo zdrsnila z vratu naravnost v njegovo dlan. Bila sva na pločniku in takrat se je zgodilo… Vse skupaj je trajalo le dve sekundi, ampak zapomnil si ju bom za vse večne čase. Žogica je zdrsnila z zgornjega dela njegove roke in se elegantno odkotalila na cesto. Volkec je zavpil in se zapodil za njo, a še preden bi refleksno skočil za njim in ga prijel za roko, se je ustavil na robu pločnika in rekel: “Ne, na cesto se ne sme.” Tisti trenutek so mi prišle solze v oči in samo stekel sem na cesto, kjer se je Kangoo ustavil pred žogico, jo pobral in mu jo prinesel nazaj ter ga trdno in toplo objel. Mislim da ni vedel, zakaj imam solzne oči, saj me je le začudeno pogledal, ampak ko sem mu povedal, da je ravnal zelo zelo odraslo in da sem zelo zelo ponosen nanj, je od sreče kar zažarel.

Koliko žalostnih zgodb se sliši vsak dan? Koliko otrok vsak dan konča v bolnišnici? Če le pomislim na Zlobinega sina, ki je trenutno polomljen in ima srečo, da je “samo” to. Veliko otrok v svoji otroški naivnosti ne pomisli… Stečejo za stvarjo, ki jim je draga, ki je nočejo izgubiti. Šofer ne more pravočasno ustaviti svojega vozila. V trenutku se vse začne in konča… Mojbog! Resnično se šele zdaj zavedam, kaj bi se lahko zgodilo. Ampak se ni. Moj Volkec je živ, cel in zdrav. In njegov oče je ponosen nanj, bolj kot je lahko nek oče ponosen na svojega sina.

Lahko noč, Slovenija

1. ne vem sicer, zakaj jo Volkec kar naprej omenja, ko pa vem, da bo mama Lisica v ponedeljek imela probleme, ko bo dejansko potrebno spet prestopiti šolski prag [nazaj gor]
2. medtem ko se jaz v miru prebujam, se on na igralih lovi z drugimi otroci [nazaj gor]
3. pred kratkim je namreč v mojem avtu odkril eno, ki je ostala iz časov, ko sem dokaj redno igral tenis [nazaj gor]
4. in pojesti ogromno njemu osovražene špinače [nazaj gor]