Nekaj pojasnil ob pismu Mateju Sedmaku
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 23.08.2007 ob 18:10 ob 18:10 pod Namenjeno tebi, Šnopčki za dušo
Pozdravljena, Slovenija
Opravičujem se zaradi nekaj dni molka na Volkovem brlogu, saj sem v službi ob bližnjem srečanju z železnim okvirom vrat doživel kar “lep” pretres možganov. Rekli boste - “kako vraga, saj si včeraj in predvčerajšnjim objavil poročilo iz Skopja”. No, resnici na ljubo lahko priznam, da sta oba prispevka iz Skopja bila t.i. “naročeni objavi”, ki sta bili napisani in določeni za objavo na ta in ta datum, ob tej in tej uri. Zaradi udarca, nisem imel prave volje in zbranosti, da bi bral vaše komentarje in maile (kaj šele odgovarjal nanje), zdaj pa vseeno čutim, da bi rad pojasnil nekaj stvari in posledično odgovoril na nekaj komentarjev. Vnaprej se opravičujem, če vašega komentarja v tem prispevku ne boste našli, saj je modrica na moji glavi še vedno ogromna in tudi v možganih mi še vedno prav neprijetno kljuva…
Najprej se bom zahvalil vsem blogerjem za podporo, ki ste mi jo izkazali prek vaših komentarjev. Ne znam vam povedati, koliko mi takšne besede (ki jih lahko imenujem tudi že “šnopčki za dušo”) pomenijo. V isti sapi pa hitim dodajati, da je bilo zadnje kar sem hotel, da se tu, na Volkovem b(r)logu, kjer so dobrodošli čisto vsi (razen spam mailov) vname vroča razprava med zagovorniki in nasprotniki Mateja Sedmaka. Kot da to ni dovolj, vas je veliko takšnih, ki se skrivate za anonimnostjo, ki jo moj blog ponuja. Zakaj neki? Vas je sram napisati vaše ime/vzdevek/mail? Da niti ne omenjam tega, da ste nekateri dali lažniv, oz. neveljaven mail in se naročili na nadaljnje komentarje, zaradi česar me zasipava vrnjena pošta… Ne, to vsekakor ni bil moj namen. In za vse “vroče” Sedmakove zagovornike imam zdaj eno vprašanje. Kje ste bili decembra meseca? Kje ste bili, ko je potekala akcija “Objemi Slovenijo”? Vas lahko naravnost vprašam? Mi bo kdo odgovoril? Oh, najprej moram odgovoriti jaz, kajne? Pa ne bom, rekel vam bom le, da kliknite kategorijo “Volkovi izzivi”1 in si preberite kje sem bil jaz in kaj vse sem za akcijo žrtvoval. In ni mi žal! Poleg tega sem pisal medijem, obiskoval radijske postaje, prevozil ogromno kilometrov, opravil nešteto telefonskih klicev… Kje ste bili vi takrat?
Sem jezen na Mateja? Ga zaničujem? Ga žalim? Ne. Nikoli ne bi naredil tega. Mateju sem še vedno hvaležen in mu vedno bom za stvari, ki sem jih spoznal z njegovo pomočjo. Iz Volkca, ki je ta svet sovražil, ki je gojil zamere do stvari in oseb iz preteklosti, ki je v sovraštvu do tega sveta uničeval samega sebe, je ustvaril poštenega, odgovornega in radostnega človeka, ki ima rad vse ljudi tega sveta. Ja, Matej me je naučil ljubiti ta svet. In mi pomagal spoznati, da ko začneš imeti rad svet in ljudi okoli sebe, ti začnejo oni to vračati v enaki meri. Še zdaleč se ne strinjam z vsemi žaljivkami in grobimi besedami, ki ste jih nekateri izrekli v komentarjih. Ne, nisem se izrazil prav. Nekateri ste v svojih komentarjih zelo lepo povedali bistvo in (očitno) tudi razumeli moj prispevek, drugi ste se spustili na raven primitivnega žaljenja Mateja Sedmaka in vseh ostalih njegovih somišljenikov, tretji ste se spustili v žaljenje nas. Pismo je res napisano v lepem stilu, kot da bi se Mateja, oz. njegove reakcije nekako bal, a temu še zdaleč ni tako. Hotel sem napisati, to kar sem napisal, z lepimi besedami, ker ga še vedno spoštujem in ga imam rad kot človeka, ki mi je pokazal luč na koncu temnega tunela. Mogoče bi to znal narediti tudi kdo drug… Mogoče, toda to je storil Matej in jaz sem mu zato hvaležen in mirne duše lahko priznam, da Volkulje brez teh spoznanj ne bi znal ljubiti tako zelo kot jo, saj dejansko nisem znal razlikovati med pravo in navidezno zaljubljenostjo. Zdaj, hvala Bogu, znam.
Rekli boste, zakaj torej kritiziram Mateja če pa ga imam tako zelo rad, če ga tako zelo spoštujem in bla, bla, bla… Saj tukaj je ta keč! Moje pismo sploh ni bilo mišljeno kot kritika, vsaj ne kot kritika v dobesednem pomenu besede. Moje pismo je bilo mišljeno kot prošnja človeku, ki ga imam rad, naj se spusti na trdna tla. Naj neha razmišljati o velikanih, ker za to ni nobene potrebe. Res je, med dejanji in sanjami je velika razlika. A tudi dejanja se sama med seboj zelo razlikujejo. Ali je razlika med učiteljem, ki drago računa svoje tečaje in skupino zagnanih prostovoljcev, ki poleg tega, da delijo objeme (radost) delajo dobra dela, ali ne? Matej kar potrdi vse projekte, ki sem ti jih predlagal. Se še spomniš? Od zbiranja denarja za socialno najbolj ogrožene, prek podpisovanja peticij in iztrebljanja šolskega nasilja iz šolskih ustanov, vse do akcije “Daj naprej”. Matej, če mi rečeš, da si dal 8.000 dolarjev za licenco, da lahko učiš fotobranje, ti verjamem na besedo, ampak… Kako veš, da je Slovenija potrebovala fotobralce, ki so morali učenje drago plačati? Zakaj si se sploh spravil k temu projektu, če še sam nisi dovolj izkušen, kar potrjujejo nekateri (zelo lepo napisani) komentarji? Se zavedaš, da si izkoristil njihovo zaupanje in njihov denar? Si prepričan, da lahko Sloveniji nekaj daš kot predsednik in ne kot majhen-velik človek? Vsi po vrsti in tudi ti ste spregledali tale stavek:
“Če bi nadaljeval tako kot si začel, bi bil danes spoštovan človek. Namesto tega pa te nekateri dobesedno prezirajo”
Pod nos sem dobil tudi stavek, da sem tipičen Slovenec, ker se vtikam v življenja drugih ljudi, ker jim ne pustim da delajo to kar sami želijo in naj se raje brigam sam zase. Pa ne bom. Ker sem pravi prijatelj. Ko si človek pridobi moje zaupanje, mu bom zvest kot udomačen volk. In k pisanju tistega pisma sem se spravljal kar nekaj mesecev. Čakal sem, da bo prišlo spet kakšno pismo, v katerem bom lahko prebral, da si spoznal svojo zmoto. Ker ni prišlo, oz. je šla vsa stvar prek vsake meje, sem se odločil, da je na meni, da ti povem te stvari popolnoma naravnost. In sem jih. Popolnoma naravnost in z zelo lepimi besedami. Mislim da mi ne verjameš, da sem tvoj prijatelj. Verjemi mi, da sem. In da te imam zelo zelo rad. In da ti želim samo dobro. Matej, ne sili v nebo, ker boš padel na trdna tla, tako kot sem jaz slaba tri leta nazaj. Jaz sem imel prijatelje, ki so me pobrali, jih boš imel tudi ti?
Kdaj se mi je porodil prvi črv dvoma? Naravnost bom povedal. Par dni po obisku Strojanovih. Tisti večer, 26. december mi je sicer ogromno pomenil. Ne zaradi Strojanovih samih, saj niti za trenutek nisem pomislil, da so žrtve. Problematični niso romi, temveč družina Strojan. Toda pozneje sem ostal sam v noči, srečal sem Roberta iz Idrije in se sam spopadel z najhujšima strahovoma mojega življenja. In ju premagal. Verjel sem, da mi je bilo srečanje s Strojanovimi, burjo in temo usojeno. Da je Bog tako hotel. Toda čez nekaj dni me je poklicala zelo dobra prijateljica in me naravnost vprašala, če se mi je zmešalo, saj je pravkar prebrala prispevka “Utrujen, a srečen”, prvi in drugi del. Nato mi je povedala, česa so obtoženi Mirko in njegova brata. Tega sam do takrat nisem vedel. Če bi, tja ne bi šel. Sram me je bilo, da sem prestopil njihov prag in se veselil z njimi, medtem ko so dvanajstletni deklici uničili življenje. Če je res Bog tisti, ki edini lahko sodi, potem si Boga predstavljava drugače. Človeško bitje takšnega dejanja ni zmožno. Iz meseca v mesec so mi ponudbe tvojih seminarjev počasi odpirale oči… Vse ostalo veš sam.
Spet nekdo se je mogoče vprašal, zakaj ni to pismo ostalo med mano in Matejem. Saj res, Matej, zakaj ni ostalo? Dejal si mi, da ti je za prispevek povedal prijatelj, očitno pa si spregledal, da si ga že nekaj ur prej prejel v svoj nabiralnik. Identično! Zakaj sem ga objavil tudi na blogu? Zaradi tebe, Matej. Ker sem pričakoval, da ti bo kakšen komentar odprl oči in ti pomagal spregledati, da nisi na pravi poti. Šele zdaj, ob prebiranju komentarjev “odprtega pisma” sem jaz spoznal, da v potovanju brez denarja ni čisto nič častnega. Kaj sploh je častnega v prosjačenju in žicanju, še posebej če znanje, ki si ga pridobiš po poti nato mastno zaračunavaš. Hej, da je svet lep, dober in pripravljen pomagati, sem spoznal tudi jaz. In tudi jaz sem marsikaj dobil zastonj, toda prosil nisem. Peacehikerska filozofija je laž! Žal mi je, da sem to spoznal šele zdaj.
Pojavilo se je vprašanje, ali lahko pismo kopirate na svoj blog. Človek, tisti večer bi ti rekel ne, toda glede na to, da se je pismo pojavilo na “pozitivkah” (jaz ga sicer tam nisem objavil, ampak kdorkoli ga je, se mu za omembo vira najlepše zahvaljujem) in da so se nato med komentarji pojavili tudi ljudje, ki so ob Mateju doživeli kar nekaj bridkih izkušenj, katere so dale misliti tudi meni, sem mnenje spremenil. Kdor želi objaviti pismo na svojem blogu, je dobrodošel, seveda z obvezno navedbo vira. Blogerska solidarnost se je že nekajkrat izkazala. Naj se tudi tokrat.
Matej, ni prepozno. Zaradi tega stavka me bodo tvoji nasprotniki bržkone še bolj napadali, ampak jaz ga bom napisal. Iz gole prijateljske ljubezni, ki jo čutim do tebe. Odnehaj! Koliko stvari lahko dosežeš, če odnehaš zdaj in takoj. Najbrž verjameš, da si na pol poti, jaz pa ti zdaj povem, da nazaduješ. In to krepko. Še hočem verjeti, da objemčki niso bili namenjeni promociji tega kar delaš zdaj. Da si zares hotel povezati Slovenijo, ji deliti Vero, Ljubezen in Upanje, kot si to zatrjeval. Na tebi pa je, da to dokažeš, ali ovržeš. Izbira je tvoja.
Dovolj bo, glava me precej boli in vleče me k tlom, poleg tega pa se mi spet megli. Če spet ne bo nobenih sledi o meni, vedite da sem spet končal v bolnišnici. Ob komentarjih pa vas čisto vse zelo lepo prosim, da v polje “ime” napišete vsaj nekaj, v nasprotnem primeru vas blog označi za anonimne, poleg komentarja pa se vam prikaže moj avatar, zaradi česar vas drugi zamenjujejo z mano, česar ne morem popraviti drugače kot z izbrisom komentarja, česar pa nočem delati. Saj ni težko napisati “Manca izpod klanca”, ali pač?
Lep večer vam želi
vaš
Volk
- najprej boste morali malo scrollati navzdol [nazaj gor]
Ojla, spet lepo napisano.
Zadnjič sem pa res napisal kot anonimnež, ker nisem videl, da nisem prijavljen. Potem je bilo pa že prepozno.
Volk! Z nelagodjem sem končala branje pisma MS. Zakaj? Zato, ker je tvoje pismo za kulturo Slovencev enostavno preveč iskreno, preveč neposredno, preveč osebno in preveč pošteno. In res se je tako pokazalo. Vesela sem brala vse komentarje,tako tebi v podporo kakor tudi podporo nasprotne strani. S tem, da so ‘tvoji’ podporniki navajali veliko več konkretnih argumentov kakor druga stran. Še najbolj nesmiselni so meni osebno komentarji, ki nekako ’solijo pamet’ tebi in drugim, ki pač izrazimo svoje mnenje. Naj se brigamo zase … ja, zato pa je taka Slovenija.
Žal je pokazati ranljivost, prizadetost, skrb v Sloveniji slabost. Povedati resnico in reči bobu bob pa še bolj. Pač na glas povedati tudi slabo, ne le hvaliti, to se pri nas ne dela. Sicer vsi vemo, pa za ljubi mir smo raje tiho, pogledamo stran, požremo krivico. ZAKAJ?!?! Tudi slabosti si je treba priznati, najprej in predvsem sebi pogledati iskreno v obraz. Vsi smo dobri in vsi smo tudi slabi. Nihče ni nič več niti nič manj od naslednjega. V osnovi … kar pa s tem naredimo, je pa na nas! Volk - en topel in močan objem. Vedi, da s svojim pisanjem daješ moč in pogum tudi drugim, da storijo isto - da so kljub vsem oviram zvesti sebi in iskreni do sebe. NeMirna
Premagovala sem se, da se nisem oglasila ob Pismu, zdaj se pa ne morem več ;) Volk, zelo lepo, iskreno in srca dotikajoče se napisano. Veseli me, da si začel razmišljati trezno, objektivno in s svojo glavo. Vem da si mi zameril, ko sem ti pozimi določene stvari povedala in ti poskušala odpreti oči. Vem, da nisi vedel kaj ti želim povedati, da tega nisi hotel vedeti. Kot sam večkrat ponavljaš, to sem ti poskušala dopovedati iz čiste prijateljske ljubezni. Ker sem te imela in te imam za prijatelja. V Gorici sem celo Ireno prosila, naj pazi nate. Zakaj? Kaj pa vem, morda sem mislila da boš njo bolj poslušal… Ne vem zakaj, ampak ob njegovem (Matejevem) stisku roke in objemu me je zmrazilo. Čutila sem, da ni človek, za katerega se izdaja. Ideja ni bila slaba, ne obžaluj ničesar. Tudi meni ni žal, da sem bila (pa čeprav le drobtinico) zraven. Le Matej je zašel s smeri. Ali pa je bil že od samega začetka preračunljiv, hladnokrvno razmišljajoč in načrtujoč, kaj bo iz tega potegnil. Kdo bi vedel? Pa saj niti ni pomembno. Pomembno je, da ni(sm)o vsi taki, da na tem svetu še obstajajo razni Volki - pa četudi te nekateri obtožujejo naivnosti. Hvala Bogu za take in tebi podobne ljudi! Tebi in Volkulji pošiljam en lep pozdrav in topel objem na Primorsko, z upanjem, da si doma, na toplem, v njenem objemu, ne v bolnišnici!
Volk! Že ob akciji objemčki sem imel občutek (in to ti bom sedaj iskreno povedal), da ste nekateri v tej akciji z vsem svojim srcem in dušo - drugi (Sedmak), pa bodo to samo izkoristili za svoje nizkotne namene. Praviš, naj se Sedmak spremeni. Celo rotiš ga. Res si pravi prijatelj, pošten človek! To vem že dolgo, čeprav ima vsak svoje napake. Ti nisi človek, ki bo nekaj govoril, v resnici pa mislil nekaj čisto drugega in ljudi izkoristil zgolj kot objekte - po uporabi odvrzi. Volk vedi nekaj - SEDMAK SE NE MORE SPREMENITI. Na svojo pot je stopil prostovoljno - takšen kot je, takšen bo ostal. TAKŠEN JE VEDNO BIL. Tudi ko so bili objemčki - ampak tega marsikdo ni hotel videti takrat. Je bilo pa že takrat opazno. On nikoli ni bil človek, ki bi pač šel nekoga objeti kar tako, iz čiste ljubezni. Vedno se je grebel da bi ja bil čimbolj opazen - kar spomni se dogodka za božič, kako se je zagrebel, da je objel škofa! Nihče drugi ni niti poizkušal tega - Sedmak se je zagnal, da kar res ni bilo. Izkoristil je vse, katere je lahko, verjemi Volk. Saj si tudi sam že to ugotovil. Ti lepo hodi naprej po svoji poti - naj te takšni ne vržejo iz tira. Še veliko jih je na svetu. In pomni: SEDMAK BO VEDNO OSTAL TAK KOT JE - IZKORIŠČEVALEC IN MANIPULANT Z LJUDMI. LAHKO GA ROTIŠ, LAHKO MU PIŠEŠ PISMA (vsaka ti čast za to - še en dober šnopček), ON NE BO NIKOLI DRUGAČEN. TAKŠEN PAČ JE. PREJ KO SPREVIDIMO TO VSI SKUPAJ, MANJ LJUDI BO NATEGNIL.
nerad komentiram osebe, ki jih ne poznam ali pa ne slišim njihove strani zgodbe. mislim pa, da bi se morala z matejem dobiti na kakšni pijači in se pogovoriti iz oči v oči. sploh če je (bil) vajin odnos resnično tak kot ga opisuješ. ne verjamem v javne linče in čeprav tvoj post to nikakor ne poikuša biti, ga mnogi komentatorji žal razumejo na tak način, ko (kot si ugotovil tudi sam)udrihajo po mateju iz varnega zavetja anonimnosti.
Aha. Mhm. Tako torej. Spoštuješ tega človeka, naj bi bil še kar tvoj prijatelj, pa vseeno javno pišeš o njegovih pomanjkljivostih in kako si razočaran nad njim. Če bi bil tvoj prijatelj, bi mu pisal samo na privat, to je ziher. Smešno je, ker si že pred meseci napisal skoraj identičen vnos temu izpred parih dni nazaj. In potem si spet isto napisal po tem, ko si izvedel, da kandidira za predsednika. Naključje? Ne bi rekel. Očitno nočeš, da to postane, zato bi ga rad javno očrnil, kar si itak že prej poizkušal. Najbolj smešno od vsega je, ko potem obtožuješ komentarje, ki grdo govorijo o Mateju, hočeš se distancirati, pa si sam začel vse to. Pomilovanja vredno. Itak vsi vemo, da imaš neko določeno število privržencev, ki bodo potegnili s tabo, karkoli boš že pač napisal. Potem pa spet igraš svetnika, češ, kako lahko tako govorite o mojemu prijatelju, lol, o tvojemu prijatelju, ki ga že tretjič javno skušaš sabotirati. Pravi ded nisi samo zato, ker si ‘upaš’ napisati svoje pravo ime in tudi od drugih. Prav nasprotno, če bi res spoštoval Mateja, ne bi napisal njegovega imena, temveč samo ‘prijatelj’ ali kaj podobnega. Spoštoval bi njegovo zasebnost. Človeku ne pomagaš tako, da ga javno (na zelo rafiniran, že skoraj svetniški) način obsojaš. Pomagaš mu tako, da greš do njega in se pogovoriš z njim. Dalje - nisem fan Mateja, pravzaprav je ta akcija ‘objemčki’ ena izmed najbolj butastih reči, ki sem jih kdaj slišal. Prvo kot prvo - sam koncept ‘zastonj’ objemov. Prijateljstvo je ekonomija krožnih daj-dam uslug. Če jaz tebi pomagam, pričakujem, da se bom lahko tudi sam zanesel nate v prihodnosti. To je bistov prijateljstva. Ta simbolna gesta te butaste akcije, zastonj objem, pa razbije to verigo, saj ravno ta ‘zastonj’ razbije verigo krožnosti in nas s tem odvezuje bistvene dolžnosti prijatelja. Res pa je tudi, da ta akcija pogori z namenom, da bi človeku dala občutek, da je poseben in zaželen. Zakaj? Zaradi ’si unikatno bitje, a to so tudi vsi drugi’; vsak je lahko deležen tega objema, vsak popoln tujec. Moramo si priznati, pri prijateljstvu gre tudi za to, da ti je toplo pri srcu ob vedenju, da nekomu pomeniš bistveno več kot pa nek naključni Lojze. Ta new-age objemčkarska prostitucija pač tudi tu spuši. To je vsekakor ena izmed najbolj butastih, če ne kar najbolj butasta akcija, pri nas. Volk, si zelo zanimiv človek. S tem tvojim presežnim užitkom, ko kak italijanski bogatin s tabo zaničevalno govori, da lahko potem na blogu igraš žrtev. In to tvoje dobro staro obsojanje ljudi, zamaskirano v neko svetniško pieteto, češ, jaz sem to samo zato objavil, Matej, da se boš lahko kaj naučil ob komentarjih. Ja, my ass. Kot sem že rekel, prijatelj ne piše o napakah drugega na svojem blogu, še posebej pa ne govori o njemu poimensko. Lahko spet začneš s kakim svojim slavnim passive-aggressive upravičevanjem, samo tako pač je. Včasih je treba spoštovati zasebnost in ne razkrivati imen. Razumel bi, če o tem človeku ne bi trdil, da je tvoj prijatelj, tako pa celo praviš, da ti je korenito spremenil življenje na bolje. Zaradi tega si mu dolgoval vsaj toliko spoštovanja, da ne bi pisaril, da se je prodal za denar. Dokaj beden si, ja. Aja, pa nisem se imel namena spet ‘pizditi’ nate, samo tretjič ti pa ni bilo spet treba pisati o tem. Res je nadležna ta tvoja kvazi pravičnost, ki je v resnici le malce bolje zakamufliran linč.
Malo se razglejte po svetu. Vse skupaj se je zacelo, ko se je junija 2004 Juan Mann, 22, vrnil iz Velike Britanije v Sydney in ga ni nihce pricakal in objel na letaliscu.
http://www.smh.com.au/articles/2004/11/05/1099547388492.html in na en.wikipedia.org/wiki/FreeHugsCampaign
kje in kako in zakaj je to objemanje nastalo. Zelo zanimivo branje. Pa ne spreglejte predzadnjega odstavka “People think it’s a great way to pick up, but I’ve had nothing - no dates, no numbers. It’s not what I’m out here for.”
“Vsaj nekaj” zakaj se nepošteno delovanje nekoga ne bi smelo povedati na glas???
S tem rešujemo druge, da premislijo in se prepričajo kaj in komu plačujejo!
Lep dan
Romantik: Matej naj te ne muči občutek krivde in ni se ti treba venomer Mateju opravičevat. Naredil si prav, kajti brez tvojega pisma bi še mnogo duš bilo nategnjenih in razočaranih v prihodnje, če se tole tvoje pismo ne bi pojavilo. Da bi Mateju pisal na njegov privat naslov, bi to ne imelo nikakršnega učinka, on bi te kratkomalo z nekaj naučenimi frazami lepo podučil, da nimaš prav in ti napisal, da ne razumeš čist njegovega poslanstva. Tako bi te se elegantno rešil, ti pa bi tuhtal kaj je s tabo narobe.
Matej Smedak se ne bo spremenil, to ima globoko v sebi, v njegovi duši, da izpelje načrtne, ki si jih je zastavil. On se ne bo sam od sebe nikoli spremenil, razen tam kjer se mu postavi ostre meje! Drugače ne. On je že preveč samozaverovan, v svoj prav. Nihče ga ne bo spremenil, razen morda kaka težka življenjska situacija.
To je tip, ki je pripravljen na vse, da bi zavaroval svoje AMBICIJE, ne gre pri njem za VIZIJO, ampak samo za samopromocijo, ki je namenjena njemu, v kateri pa so ljudje samo njegovi naključni akterji. Objemanje visokih predstavnikov cerkve, je dokaz da je pripravljen zlesti v rit vsakomu, ki bi mu omogočil naslednji korak k višjemu in bolj dobitniškem koritu.
Matej sploh nima in ni imel IDEJE ali VIZIJE. Pri njem gre za bolezenski sindrom, v katerem bi rad izživel pomanjkanje osnovne ljubezni, ki jo sam nima in za to jo tudi ne more dajati. On SAM RABI LJUDI, ne pa ljudje njega. Spremenil se ne bo, to ti zagotavljam, ker poznam take duše v dno duše, saj sem z njimi imel veliko opraviti.
Prav je da se ga je demaskiralo, saj si je to zaslužil. Naj zdaj tuhta, kje se mu je zalomilo. Ne bodimo slepi idealisti, češ saj je še mlad. Človek se v resnici od malega do starčka veliko ne spremeni.
Ko se srečata svetnik in žepar, vidi svetnik v žeparju samo svetega človeka, žepar pa v svetniku gleda samo na njegove žepe, kjer ima denar. Taka je realnost.
Tudi na spletnih straneh pozivke.net je imel kar velik ugled,a ko se je pojavilo tvoje pismo, je celo enemu od uredništva pozitivk zastal dah, kar je tudi komentiral, ko je dajal tvoje pismo na splet. Ja zgodila se je metoda šoka. Na teh straneh si Matej do sedaj še ni opogumil, da bi dal pod tvoje pismo svoj komentar na naše komentarje, kajti ntuitivno ve, da bi ga v trenutku demaskirali.
Vsem komentarjem, blogovcev, osebno samo četitam, da so dali svoje mnenje, kajti ta solidarnost ima velik pozitiven učinek na ljudi, ki bi lahko v bodoče bili zapeljani in nategnjeni. Sam ne pišem tole in ostale komentarje, ker bi sovražil Mateja, ne! Vse je bilo z namenom, da se ohrani DOBRO in da se Zlo razkrije. Kdor ob taki situciji ve kaj se dogaja in molči, je sam soudeležen in sokrivec, ki ni imel toliko poguma da bi to razodel. mej se.
no comment
Matej je eden najčudovitejših ljudi kar jih poznam. Res je, da je še mlad, vendar je v življenju naredil veliko več kot vi pisci, katerih komentarje berem na tej strani.
Ti, ki ravnokar to bereš, vprašaj se, kaj si ti dosegel v življenju do svojega 23 leta. Verjetno nič, povem ti da tudi v prihodnje ne bo nič drugače, saj s upaš “srati klamfe” po forumih, nimaš pa pojma kaj pomeni javno se izpostaviti za svoje sanje - nekaj novega.
Res je, da Matej včasih obljubi več, kot lahko izpolni, pa si ti kaj boljši?
Matej organizira tečaje, ki pač nekaj stanejo. Logistika, dvorane itd. Če hočeš dajati pač moraš nekje vzeti. 140€ za 6 mesečni tečaj je zanemarljiva vsota, glede na to, da si lahko iz tečaja naučiš marsikaj, spoznaš nove ljudi, se družiš s pozitivnimi osebami.
Če pomislim na to, da 140€ staneta dva tanka bencina, menim da so tečajniki dobili marsikaj. Bile so tudi napake, in Matej jih je priznal, a to je zdaj mimo. Mislim, da bomo za tega fanta še slišali, predvsem v pozitivnem smislu. Želim mu veliko uspeha tudi v bodoče.
@Borut Lepo pozdravljen-a! Iz nacina pisanja se vidi, da si se zelo mlad-a. Mislis, da je provociranje in zaljenje s pisano besedo enako ucinkovito kot v direktni komunikaciji. Lahko napisem, da temu ni tako. S pisano besedo zaljenja in provokacije se ne da doseci namena, sogovornika “blokirati”, “odpreti”, da mu skrenes pozornost drugam, v njegovo ranljivost. Pisana beseda ima popolnoma druge zakonitosti, in kar je najvecji car pisane besede je, da je sporocilo velikokrat med vrsticami. Doseganje svojega cilja na racun kogarkoli drugega kot sebe(za vsako ali kakrsnokoli ceno) pac ne steje kot ljubezenivo, pravimo mu okoriscanje, korupcija, kraja,”nateg”, laz, neizpolnjevanej obljubljenega,… in se mnogo mnogo drugih izrazov. Kar je seveda izredno zanimivo, “milijon” izrazov za kar ljubezen ni.
Ce ti prispevki na blogih niso vsec, jih ne beri. Ce ne maras bralcev in si nanje jezen, potem ne pisi prispevkov. Se ne bo treba jetriti.
Si si sam odgovoril na zastavljena vprasanja. Verjetno si, odgovor si tudi jasno napisal.
Zato vem, da si se mlad. Ko se naucimo, da tudi ko pisemo pisemo v bistvu o sebi. In ko se tega tudi drzimo v svojem pisanju, nas zacnejo bralci resno jemati, in takrat smo zapustili mladost in se premaknili proti modrosti.
Ne kdo si upa, ker upanje umre zadnje. Kdo kaj kako in kdaj naredi doloca, ali so lahko vsi udelezeni celi (saj verjetno poznas win-win-win-win filozofijo).
Zelim veliko uspeha pri win-win-win-win dosezkih.
Hvala! LLR Zvonko
In kaj je dosegel tako veličastnega, Borut? - Prepotoval svet, ok. Kot berač, prosjačil in žical. V čem je že veličina tega? V čem je tu razlika med njim in klošarji, ki žicajo pred trgovinami? - “Organiziral” blazno koristne in oh in sploh seminarje. Opeharil ogromno ljudi, saj je prodajal meglo… Sama sem imela čast biti priča njegovemu “fotobranju”, pa ni uspel ponoviti niti ene same jedi z jedilnega lista, katerega eno(!!) stran je “fotografiral” v mislih. - Napovedal kandidaturo za predsednika. (Ne moremo reči da kandidira, saj se še ne ve, če bo zbral dovolj podpisov.) In kaj potem? Vemo, da to lahko stori katerikoli polnoletni državljan Repblike Slovenije. Oprosti če sem “omejena”, “obremenjena s preteklostjo”, “pod vplivom materialnega sveta”… (po njegovem), ampak jaz tu pri najboljši volji ne vidim nobene veličine in nobenih v nebo vpijočih življenskih dosežkov.
Zvonko,
imaš prav, res sem mlad, imam šele 40 let. Mimogrede, Borut je moje rojstno ime in kar povem, za tem stojim, torej se ne skrivam za aliasi.
Ne boš me pogosto srečal v forumih, a tale forum me je resnično razhudil, tako da sem se oglasil.
Zvonko in Issi
moje pisanje temelji na trdnih osnovah. Ne verjameta? Pa naj vsakdo, ki tako vehementno zaničuje dosežke drugih v tem forumu pove, kaj je sam naredil v življenju takšnega, tako drugačnega, da bi bilo to spoštovanja vredno. Me prav zanima kakšni junaki ste!
Seveda gre lahko vsakdo okrog sveta z nekaj sto dolarji. Pa je šel? Morda po internetu, ali pa v domišljiji. Vidiš v tem je razlika. Mož ima jajca, da se odpravi v neznano. Čeprav s takšno ali drugačno podporo.
Kar se tiče fotobranja imam drugačno izkušnjo. Mož je “prefotobral” knjigo in neverjetno natančno opisal vsebino knjige. Mene je prepričal. Vsakdo pa ima včasih boljši ali slabši dan, tudi ti Issi.
Lp Borut
Borut, preden nadaljuješ imam zate dve informaciji. Prva je ta, da tole ni forum, pač pa blog. Razlika je bržkone očitna. Druga pa je ta, da se tudi Zvonko ne skriva za aliasi, pač pa je to (po mailu sodeč) ravno tako njegovo ime, kot je tvoje Borut. Zdaj pa izvolite debatirati naprej
A preden to storite, bi vam rad še nekaj povedal, nato pa v debato ne bom več posegal. Jaz sem Mateju povedal kar sem mu želel povedati. Zakaj sem mu na tak način, zakaj to ni ostalo samo med nama, zakaj bla, bla, bla… je izključno moj problem. Lahko si mislite o meni kar želite, delate takšne psihoanalize kot želite (še eno leto nazaj bi se zaradi tega sekiral, zdaj pa na mnenje ljudi, ki me pač berejo in mislijo da vedo o meni vse, ne dam čisto ničesar), saj je to vaše mnenje in do njega imate vso pravico. Ko boste postali žaljivi, vas bom popravljal (vam povem vnaprej) in to bo zame to. Kar pa se tiče Mateja, sva se včeraj slišala, po dolgem času klepetala kot stara znanca in veste kaj mi je rekel? Ne?
Da je iz mojih dveh blogov začutil ljubezen do njega, kakršne ne začuti od vsakogar. Zdaj pa izvolite komentirati naprej, tako zagovorniki, kot nasprotniki. Jaz vem zakaj sem ti dve pismi napisal, vem da sta pomagali, oz. dosegli namen in ne potrebujem ničesar več.
vaš
Alex van der Volk
@Borut Spostovani gospod Borut!
Srcno upam, da ste uspeli razresiti svojo jezo.
Ce ste, potem lepo prosim, ste srcno dobrodosli in berite moje razmisljanje v nadaljevanju pisanja, ce tako zelite. Zelim, da berete moje prispevke samo takrat, ko je mir v srcu. Z jeznimi se ni modro pogovarjati, ker v jezi lahko marsikaj izrecem, za kar mi je kasneje zal.
Vidim, da ste razumen clovek. Zato Vas prosim, da se enkrat preberete moja razmisljanja in prispevke, seveda samo, ce tako zelite.
Kot z lahkoto opazite ne pisem o nobeni drugi osebi, pisem pa o dozivljanju sebe in kaj sem zanimivega ugotovil. In tudi navedem zanimivosti, ki so povezane z glavno temo, ce jih najdem (npr.: Free Hugs Campaign).
Zdaj ze lahko vidite, da ste me nehote poimensko obdolzili necesa, kar nisem storil. Mogoce ste bili se jezni? Vam je oprosceno. citat “Zvonko in Issi Pa naj vsakdo, ki tako vehementno zaničuje dosežke drugih v tem forumu pove, kaj je sam naredil v življenju takšnega, tako drugačnega, da bi bilo to spoštovanja vredno. Me prav zanima kakšni junaki ste!”
To kar Vas zanima je osebno. Hvala, da sem v vasem videnju junak. In tudi res sem junak. Marsikdo si me zeli srecati, me spoznati, podeliti izkusnje z menoj. In junak sem zaradi tega kar sem, iz srca. Ne zaradi tehnik ali dosezkov.
Ker omenjate fotobranje, Vam povem svoje mnenje, ki je moje videnje. Ce ga sprejmete ali ne, pa je cisto vasa izbira. Fotobranje je mogoce za koga vabljiva tehnika. Kolikor je meni znano naj bi fotoprebrano snov, tematiko, zakonitosti clovek lahko priklical po potrebi, jo razumel, znal razloziti in uporabiti v vsakdanjem zivljenju. Takih izkusenj o pridobljenem na tem blogu nisem zasledil.
Druga zanimivost slovenskega prostora: 75% slovenske populacije je funkcionalno nepismene po mednarodno dolocenih merilih. To pomeni, da 75% pismene populacije ne znamo prakticno uporabiti - udejaniti, kar smo prebrali. Kar zame pomeni, da je veliko prostora za ucenje, vendar mnogo obseznejse kot samo hitrost (pohitrenje) branja. Dokler ne znam uporabljati kar preberem, je cisto vseeno koliko hitro berem. Kot uporabnik znam zmeraj oceniti ali sem prejel obljubljano ali ne. In moja pravica je vedeti in povedati o sebi. Hvala! S spostovanjem! LLR Zvonko
Čudovito Zvonko!
(sem samo Borut (brez spoštovani, in lahko sva na ti))
lepo si to zapisal. Izpod tvojega peresa res veje razum, umirjenost, pretehtaš vsako misel, ki jo zapišeš. Pogrešam takšne pisce, katerih besedilo ima tudi dodano vrednost, vse preveč pa je takšnih, ki opletajo s svojim jezikom po internetu zato, da si amortizirajo svoje komplekse, ki jih nevede doživljajo zaradi svojih neizpolnjenih sanj.
Neverjento dobra je tvoja interpretacija fotobranja. Ja, zadel si bistvo. Fotobranje daje toliko, ko daješ ti njemu. Podobno kot seks. Učitelj ti lahko pokaže tehniko, kaj boš ti pri tem občutil pa izhaja izključno iz tebe.
A kdor ni sposoben pogledati v svojo dušo in razrešiti konfliktov s samim seboj naj ne pričakuje velikega uspeha v življenju. Na nobenem področju. Tudi na področju fotobranja ne, če si tega sam v sebi ne želi.
Se pa močno strinjam s tvojo trditvijo “Dokler ne znam uporabljati kar preberem, je cisto vseeno koliko hitro berem. ” To pa je že druga zgodba, ki zahteva precej več časa in “papirja”.
Zvonko, ostani tak še naprej,
Borut
Volk: samo tole bi ti rekel: naj te Sedmak več ne prepriča. Pa četudi ti stokrat reče, da čuti tvojo ljubezen ipd. S tem samo zavaja ljudi, za svoje komercialne cilje. Bodimo si na jasnem: “kandidaturo” (kje ste videli državo ki ima za predsednika študenta) jej samo izkoristil za svojo reklamo. Sedmak je pameten, hladnokrven kapitalist. Ne glejte načinov na katere usreničuje svoje cilje - glejte raje cilje samo - in to je: služenje denarja čez vse meje in zavajanje ter goljufanje poštenih ljudi ki v njemu vidijo nekaj, kar Sedmak ni in nikoli ne bo.
Še tole bi rekel: meni je v bistvu za Sedmaka vseeno. Mene ne bo prepričal da bi ga kdaj podpiral v njegovi “karieri” ali hodil na njegove tečaje (kako me bo učil živeti nekdo, ki je dokazano sposoben samo tega, da kvalitetno klošari?). Ampak žal mi je za Volka in vse tiste kateri takšnim nemoralnim barabam nasedajo.
@Zvonko Praviš, da ima pisana beseda popolnoma druge zakonitosti, kot avditivna. S tem se strinjam. Nadaljuješ pa, da je največji čar pisane besede to, da je sporočilo velikokrat med vrsticami. Isto velja za avditivno besedo. Predvsem zanimiva se mi je zdela znanka, ki mi je pred kakšnim mesecem zagotavljala, da ga skoraj ni človeka, ki ne bi govoril med vrsticami. Jaz ne podajam nepreverjenih trditev, mi pa občutek pravi, da je vsaj vsak drugi človek tak.
@”Vsaj nekaj” (iz 6. komentarja) Tukaj si preberi moj prispevek o podarjanju objemov. Zanima me, če znaš najti pri tej, po tvojem butasti akciji, tudi kaj pametnega.
Tudi jaz sem se udeležil akcije. Zakaj? Vzrokov je več. Imel sem čas in naredil nekaj dobrega za druge, jim zaželel lep dan, hkrati pa pridobil nove izkušnje… super stvar, ravno zame, nekaj ekcentričnega. In tudi počutje je fenomenalno. Prebral sem par blogov ostalih udeležencev in večkrat naletel na opise zaskrbljenosti, živčnosti pred akcijo, strah pred tem, kako jih bodo ljudje sprejeli. Pri meni tega ni bilo. Moja pozornost je bila usmerjena na dobro delo. To lahko delamo na razne načine, ampak tale je eden izmed najustreznejših. Zakaj? –> Na tak način bi se morali vspodbujati k miru, sožitju, svobodi in odganjati stereotipe ter predsodke, pa razne rasne, politične in verske nestrpnosti, krepiti čustveno pismenost na globalni ravni. Tako bi se počutili varnejše. Enim objem ne pomeni skoraj nič, drugi pa ob tem občutijo neko strast, tretji tolažbo, četrti povezanost, peti užitek, šesti ljubezen, sedmi umiritev od stresnega dela,… dobro, saj si znamo predstavljati.
Glede spoštovanja zasebnosti pa bi rad zašel s teboj v intelektualni pogovor po e-mailu. Če si še kje, prosim piši. Če se Sedmak ukvarja z osebnostno rastjo, mu taka razprava pri rasti kvečjemu pomaga, ne pa škodi. Trenutno lahko morda škodi njegovemu ugledu in kandidaturi za predsednika, ker ljudje velikokrat ocenjujejo človeka po čenčah, ne da bi sami preučili, s kom imajo opraviti. Kdor hoče osebnostno rasti, potrebuje izzive, potrebuje mnenja ljudi, rabi videti, kaj si drugi o njem mislijo, da lahko svoje delovanje izboljša. Odvisno je seveda od tega, kako dalež si drzneš, koliko sebe želiš spoznati, koliko dobro znaš prenesti opazke, kritike, očitke za svoja početja/delovanja/misli/namene preprostih ljudi, ki svoje mnenje podajo nestrokovno, po občutku, po prvem vtisu. Odvisno je od tega, ali si res želiš osebnostno rasti in iti do konca, ali pa to zgolj govoriš in se skrivaš nekje za privatnimi e-maili, da ne bi slučajno kdo o tebi izvedel kaj česar nočeš.
Na kratko (po mojem občutku) sem analiziral tudi nekaj komentatorjev Volkovega odprtega pisma Sedmaku. O tem sem pisal tule (priporočam branje). Videti je, da veliko komentatorjev meša dejstva o nekom s svojimi subjektivnimi vtisi o nekom. Potem pa nastajajo komplikacije. V svoji gotovosti morda celo misli, da on sam nič ne komplicira, kar je velika ironija.
@Boris Turk citat Zvonko pravi: 25.08.2007 ob 19:08
@Borut Lepo pozdravljen-a! Iz nacina pisanja se vidi,… S pisano besedo zaljenja in provokacije se ne da doseci namena, sogovornika “blokirati”, “odpreti”, da mu skrenes pozornost drugam, v njegovo ranljivost. Pisana beseda ima popolnoma druge zakonitosti, in kar je najvecji car pisane besede je, da je sporocilo velikokrat med vrsticami. Doseganje svojega cilja na racun kogarkoli drugega kot sebe(za vsako ali kakrsnokoli ceno) pac ne steje kot ljubezenivo, pravimo mu okoriscanje, korupcija, kraja,”nateg”, laz, neizpolnjevanej obljubljenega,… in se mnogo mnogo drugih izrazov. Kar je seveda izredno zanimivo, “milijon” izrazov za kar ljubezen ni.
Ce ti prispevki na blogih niso vsec, jih ne beri. Ce ne maras bralcev in si nanje jezen, potem ne pisi prispevkov. Se ne bo treba jetriti…. konec citata
Kot je lahko enoznacno razbrati, ce tako zelis, govorim o sporazumevanju (sporocanju, komuniciranju) provokacije.
Da, kot si pravilno prebral, popolnoma razlicnih zakonitostih (pravilih) sporazumevanja in popolnoma razlicnih strategijah in taktikah kadar uporabljamo pismeno (znakovno) sporazumevanje v primerjavi z zvokovnim (tonskim) sporazumevanjem.
Predvsem je zacetek sporocila enoznacno jasen in namenjen enoznacno @ Borutu.
Ker zacenjas tvoje sporocilo z @Zvonko in iz zapisa uspem razbrati samo cesa ne podajas, “Jaz ne podajam nepreverjenih trditev, mi pa občutek pravi, da je vsaj vsak drugi človek tak.” in nic (konec) zapisa brez kakrsnegakoli sporocila? Lahko sprejmem, da naslovis nesporocilno vsebino, da izgleda kot sporocilo (z znaki podana vsebina). Hvala! Praznih sporocil (obljub) imam zadosti. Hvala! LLR Zvonko
@ Zvonko
Ne vem, kaj mi želiš povedati. Kakšne obljube? Moje sporočilo tebi je, da to, kar praviš o medvrstičnih sporočilih pisane besede, velja tudi za avditivno. Zraven sem podal pa še primer neke ženske, ki jo asociram na medvrstično sporočevanje.
Danes prvič prebiram tale blog. Ze v naprej izjavljam, da sem najbrž eden tistih ( funkcionalno nepismenih ). Že tale ” najbrž” to potrjuje. Res pa je, da se zaradi tega niti ne obremenjujem preveč. Kadar nekaj močno čutim v srcu, funkcionalno, ali nefunkcionalno pismenost dojemam, kot nepotrebno nakladanje, čeprav tudi sam večino svojega časa počnem ravno to: nakladam in srcu niti ne dam možnosti, da bi ga zaznal¸. In, ne boste uganili, kdo mi je to pomagal spoznat. Taisti Matej, o katerem vidim, da vsi zelo zagnano brusimo jezike in predvsem kažemo, kako veleumni in vse razumevajoči smo. Tega, da sem tak, se pač ne sramujem. Očitno rad mal nakladam in se trudim kazat v čimbolj svetniški luči. A do tedaj se tega nisem zavedal in si stem pokvaril dosti možnosti in odnosov v življenju, sedaj pa se imam vsaj možnost odločit, kaj bom dal v ospredje, srce al preracunljiv um. In to vseh mojih 50 let življenja ni znal nihče sprevideti, vključno z menoj, seveda. Temu ” prevarantu ” Mateju pa je to uspelo v 30 minutah. Ne bom več kaj dosti filozofiral, tud star še nisem ravno tolk, da bi se lahko skrival za modrostjo izkušenj, a v ” srcu” čutim, da vse stvari na tem svetu vidimo take, kot nam paše in jih želimo videt in tako tudi to silno tematiko. Sam bog ve, kaj vse se skriva v naših srcih in glavah, ko ocenjujemo in opisujemo karkoli. Opažam, žal sele v zadnjem času, da je res zelo prijeten občutek, ko rečeš in narediš kaj, kar res tudi čutiš in misliš. Nobenih kalkulacij, nobenih 24 urnih dežurstev, da ne bo kaj ” narobe ” izpadlo, samo mir in moč za nadaljevanje. Ta občutek želim vsem, ki ga nimajo, tudi Mateju, če ga ta trenutek zaradi kakršnega vzroka nima. Ja, dobro se mi zdi po drugi strani, da se sliši vse mogoče. Kot vse povsod, se tudi tokrat le tako da nekaj ocenit in cenit. In ker raje vidim na pol poln kozarec,kot pa prazen, vidim v tem primeru še večjo hvaležnost za vse, kar mi Matej s svojim delom dal v tega dobre pol leta, kar ga poznam. Zato hvala za vse kritike. zagotovo se bo iz njih tudi kaj naučil, ostali bomo pa tako še laže cenili, kar smo od njega dobili. Zanimivo mi je tudi tale ” butasta ” ideja z objemi. Sam sem jih doživel, kot zelo prijetno in koristno izkušnjo. Sicer sem imel občutek, da nisem samo dajal, ampak tudi dobival ob tem. A tudi, če nebi, vidim v tem da dajem, velik smisel. Če nekaj počneš z veseljem, zato ne pričakuješ nekakšno povratno uslugo, usluga je že samo “brezpogojno” dajanje. In v tem zmaterializiranem svetu je vsaj občasno dajanje iz ljubezni božanski obćutek, ki ga v pričakovanju povračila ni mogoče občutit.
Zato bi pripomnil samo še to, da mi je povsem dobra ideja, da mu karma omogoči dirko na volitvah. Tole pravi pa glava, nisem prašal srca: težko si predstavljam, da bi bil katerikoli izpiljen politik, ki trenutno nastopa v javnem življenju, manj preračunljiv in obremenjen s preteklostjo, kot je Matej z vsemi napakami, ki jih morebiti ima, ker je pač po vsej verjetnosti enako krvav pod kožo, kot smo vsi ostali, vključno z nami, ki pišemo tele naše veleumne izpade. Torej, hvala vsem, ki mi pomagate ” odpirat ” oči.
Dušan Trušnovec Slap ob idrijci
A ja. Pa rad vas mam, pa objem, pa te reči.
Pozdravljeni,
Zalosten sem ko to berem.
Nekaere izjave o fizicnem obracunu mejijo ze na kaznivo dejanje… pa zakaj je tega treba …
Vsak ima svojo pot, ki naj jo zivi… Matej ima svojo, mi imamo svojo…
Kandidatura je velika izkusnja v zivljenju. Najvecja za Mateja…, ki bo ugotovil, kdo so njegovi resnicni prijatelji… Kaj pa ni samopromocija? Tele blog? Je to slabo? Ce bi se ga sel napit, ce bi sel skakat s strehe, ce bi imel tecaje na travi, ce bi sedel pod drevesom in kramljal z vami, ce ne bi delal nic…? takrat bi se mu pridruzili…? Sedaj pa, ko se gre predsednika, se mu pa ne? Zakaj?
Na njegovem tecaju se jih je slo veliko mrezni marketing in nekateri so iz clanov DYL, ki so si sposodili 140EUR za tecaj iztisnili se 300EUR… kaj bi rekli se katero o teh ljudeh…?
Objem, Jurij