Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

No pa sem še eno leto več dočakal konec dopusta, oz. prvi delovni dan po počitnicah, ki je pri nas po nekem nepisanem pravilu skoraj vedno nočna. In ta trenutek sem tako utrujen in zaspan, da resnično ne vem, ali mi bo uspelo skupaj spraviti kaj pametnega. Ampak se bom vseeno potrudil, čeprav je bila noč z eno besedo povedano – čudna. Zelo čudno sem se počutil že, ko sem se peljal iz Nove Gorice proti našemu MMP, še bolj ko sem končno parkiral na naši črpalki, ko pa sem nastopil delo, me je prijel tako čuden nemir, kot me že zelo dolgo ni. Nič mi ni bilo prav, vse mi je šlo na živce, delal sem raztreseno in čisto na nič se nisem mogel skoncentrirati, bilo mi je vroče, težko sem dihal in pot mi je tekel po telesu v debelih potočkih. Vse skupaj je trajalo kakšno uro in pol, ko sem se le pomiril in po polnoči sem bil že popolnoma v redu, čeprav si nemira v meni do jutra nisem znal razložiti.

Če me slučajno bere tudi kakšen zdravnik, bi se priporočil za njegovo cenjeno mnenje¹, ampak tudi brez tega jaz sumim, da je bil temu dejansko kriv zgolj in samo stres zaradi ponovnega prihoda v službo. Poskusite si predstavljati. Dolgih štirinajst dni sem imel ljubi mir, ki sem ga izkoristil za romantične, očetovske, sproščujoče in ustvarjalne trenutke, nato pa sem se tako rekoč čez noč moral vrniti na delovno mesto, kjer sem le številka in dežurna boksarska vreča vsakomur, ki ima slab dan. Hej, saj vendar nisem predmet, človeško bitje sem in jasno kot beli dan je, da se bo na tako nenadno spremembo telo (oziroma psiha) znalo odzvati. Kot kaže pa se je telo vendarle dokaj kmalu spomnilo, da življenje pač ni dopust, pač pa borba in problem je bil rešen.

Seveda bi lagal, če bi zatrdil, da si nisem odpočil. Kje pa, vse prej kot to in če mi dovolite, da Volkulji nekoliko popiham na dušo, bom izjavil tudi to, da se na morju še nikoli v življenju nisem imel tako dobro. Nazaj sem prišel čil, spočit in poln energije in ustvarjalnega zanosa. Toliko moči in tako poln novih idej nisem bil že vse od lani, ko sem v enem tednu obredel lep del bivše Jugoslavije. A zdaj mi ne ostane drugega, kot da se počasi lotim ustaljenega ritma življenja. Služba, dom in redki prosti dnevi, vse do konca poletja, ko bo naš servis nekje proti koncu septembra spet v popolni postavi. Verjamem, da bo še kakšen dan takšna kriza kot je bila sinoči in še bo vročina, da bo vse teklo od mene, ampak poleg službe me čaka še toliko lepih stvari. Od druženja z zgoraj omenjeno osebico, ki bodo redkejša, a zato toliko bolj radostna, od igranja z Volkcem, od pisanja blogov, do prepisovanja rokopisa mojega romana² in od obiskovanja nogometnih tekem v novi sezoni prve slovenske nogometne lige, do branja knjige v samotnih večerih.

Morja je torej za letos nepreklicno konec, čeprav bom skušal ukrasti še kakšen vikend in jo spičil kam v Istro, če pa koga odhod na lepše šele čaka (in verjamem, da vas je takšnih še veliko), vam od srca želim, da ob vrnitvi v službo ne bi doživeli takšne krize, kot sem jo jaz sinoči. Ker če drugega ne, ni ta čisto nič prijetna. Hja, saj sem rekel, da mi danes najbrž ne bo uspelo spraviti skupaj čisto nič pametnega. Najbolje da se spravim v posteljo, dokler mi bo vročina še pustila spati.

Privoščite si danes en dan popolnega brezdelja, tako kot si ga bom jaz, a vseeno se poskusite vprašati naslednje: Ali bi sploh še znali ceniti deset dni morja, če ne bi zares bili tako zelo redki in lepi?

Lahko noč vam želi

Vaš

Volk

1. stavek je mišljen smrtno resno [nazaj gor]
2. Izklopix najverjetneje ne bo končan do Novega leta, ampak slej ko prej šele jeseni prihodnje leto [nazaj gor]