Iz volkovega b(r)loga

Ko sem mislil, da so ob najnovejši evforiji vsi pozabili name (čisto resno), so se na van der Volka spomnili Sinica, oz. Vvooodnarka, Kia Ora in kdo drug kot naš Sosed, ki si še vedno liže svoje rane in mu še vedno vsi želimo vse najboljše. No, vabilo naj vam izdam sedem naključnih dejstev o meni je tako prišlo, tisti trenutek pa sem se znašel v zagati. Kaj novega napisati, ko pa sem v svojem Volkovem b(r)logu napisal že toliko stvari o sebi? Dva Amstela sem spil, Volkec spi, Volkulja ravno tako, še vedno me daje nespečnost. No pa poskusimo…

· Sem zelo hitre jeze. Zares se zelo hitro razjezim, najbolj pa v trenutkih, ko imam občutek, da se mi godi krivica. Takrat svoje jeze ne bi mogel obrzdati, tudi če bi to želel. Če v tem trenutku naletim na človeka s podobnimi lastnostmi, je katastrofa, ki lahko vodi tudi v fizični spopad pravzaprav neizbežna. Zadnje čase me ta lastnost tudi izredno jezi in veliko premišljujem, kako bi se jezo naučil krotiti.

· Velikokrat sem bil zavržen in zapuščen kot potepuški pes, a še vedno verjamem v »filmsko« ljubezen, da se par po dvajsetih letih skupnega zakona še vedno zaljubljeno gleda, na cesti prime za roke, ali čez rame in zbuja drug ob drugem z nasmehom na ustih, ker pač nista skupaj iz navade, ampak zato ker se imata rada.

· V službi sem perfekcionist. Če nekaj ni narejeno perfektno, bom vse zmetal s police in zložil po svoje. In to bo perfektno. Isto velja za druga opravila na črpalki, kot so ribanje cestišča, brisanje črpalk, izpolnjevanje zapisnikov itd. Ta perfekcionizem pa na žalost velja res samo za službo

· Ko sem naredil izpit za avto, sem vozil nevarno in hitro ter s tem ogrožal sebe in druge. Ko sem si kupil čisto novo Seat Ibizo, sem jo zaradi lastne neumnosti (divjanje skozi nevihto) po 14 dneh podrsal po celem desnem boku. Po desetih letih šofiranja sem postal umirjen šofer, ki vozi skoraj po omejitvah, še na avtocesti ne presežem hitrosti 140 kilometrov na uro.

· Svojega pisateljskega talenta sem se zavedel pri sedmih letih, ko sem v drugo prebral knjigo ‘Kapitan Bontekoe in njegovi mornarčki’ ter si rekel, da zdaj ko sem prebral toliko knjig, bi lahko tudi sam napisal kakšno. Moj prvi pisateljski poskus je bil ‘Mihec s hriba’, ki je obsegal pol malega zvezka. Zadnje poglavje se je imenovalo ‘Bratranec vegetarijanec’, v katerem se Mihec ni mogel načuditi, zakaj njegov bratranec ne je mesa.

· Zelo sem dober v remiju in čeprav ga zdaj že kar nekaj časa nisem igral, mislim da bi bil še vedno dober. Enostavno imam občutek kaj obdržati in kaj ne, zato je tudi zmagovati preprosto. Moja učiteljica je bila moja sestra.

· Sem zvest in iskren prijatelj. Ko si človek pridobi moje zaupanje, mu bom zvest kot udomačen volk in se bom vedno in povsod postavil zanj, četudi bil v manjšini, ali celo edini. Če me nekdo razočara, je bolje da se me na ulici na široko izogne.

No, to bi bilo to, o meni. Seveda se je pojavil nov problem, koga izbrati naj nadaljuje verigo, glede na to, da blogerjev že počasi zmanjkuje. Ampak sem se potrudil in tukaj je novih sedem blogerjev, za katere želim, da nam razkrijejo sedem naključnih dejstev:

Sovica Oka

Mici

Mami Majda

Nataša

Navadni gozdni mah

Nemirna Pika

Saša “Giani” Pelko (da ne bodo same dame)