Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Le kaj naj rečem po tej zaspani-mirni-lačni-dolgočasni nočni, ko pa se dejansko ni zgodilo nič takšnega, okoli česar bi lahko napletel kakšno zgodbo, oz. moje jutranje razmišljanje. Resnično, za razliko od predsinoči, ko je večina Slovenije trdno spala spanje pravičnega in sva se s Tadejem skoraj raztrgala ob vseh žurerjih in šoferjih, sva se nocoj s Sašom bolj gledala kot kaj drugega. Prišla sicer do nekaj skupnih ugotovitev, ki pa niso bile neka revolucionarna odkritja, pojedla vsak svoj sendvič, naredila kar je v vsaki nočni potrebno narediti, to je bilo pa tudi vse.

Ampak jaz sem kljub temu radosten. Sicer sem nekoliko zaspan in izmozgan od petih oddelanih noči, ampak vseeno me preveva takšen fajn občutek sreče. Mojih nočnih je skoraj za en mesec dni konec, čaka me še teden in pol bolj ali manj delovnih dni, nato pa deset dni čistega užitka. Morja, sonca, piva in še česa ;) In zakaj bi se človek pritoževal, ko pa je lahko iz tega ali onega razloga vesel. Recimo tega, da ima ob sebi osebo, ki ga ima rada in ki se zna brez težav prilagoditi, tako kot se zna on njej. Ker nista skupaj zato, da eden podpira drugega, pač pa zato, da »leđa uz leđa« podpirata drug drugega. Recimo tega, da ima dobre prijatelje, ki si kljub vsem opravkom vzamejo čas in mu pomagajo pri menjavi ključavnice, nato pa z njim spijejo eno veliko pivo ob neobveznem čveku. Recimo tega, da si ljudje, ki jih niti ne pozna, zanj vzamejo čas in naredijo stvar, ki je sam niti pod razno ne bi znal. Recimo tega, da ima dobre sodelavce, s katerimi se da zgladiti vse spore. In recimo tega, da samo s pomočjo papirja in svinčnika zabava ljudi in ve, da mu gre to dobro od rok.

Jap, kar nekaj razlogov za radost imam v tem jutru, ko sonce nagajivo kuka skozi balkonske zavese, ki me čez dan nekoliko ščitijo pred soncem in vročino. In če pomislim na vse grenke in žalostne trenutke, ki jih je bilo v mojem življenju preveč, se zdaj zdijo tako oddaljeni. Kot da jih nikdar ne bi bilo, oz. kot da bi vse skupaj bile le hude sanje. Nisem jih pozabil, najbrž jih nikoli ne bom mogel in bržkone je mogoče celo prav tako, ampak to, da se sem se z njimi nehal obremenjevati je pravzaprav že ogromno. Kot sem enkrat že napisal, ne vem kaj je tej preobrazbi krivo. Mogoče pa sem čisto nezavedno spoznal, da me večen občutek krivde in delanje žrtve iz samega sebe ne bo pripeljalo nikamor in ko sem spremenil mišljenje, se je spremenilo tudi vse ostalo. Še se razjezim in mogoče se ne bom nikoli naučil krotiti jeze. Še sem žalosten in še kdaj pa kdaj začutim, da se me loteva depresija, a ti občutki so zdaj kratkotrajni in jih hitro preženem s kakšno lepo mislijo, ali opravkom, ki me veseli.

Nekaj let nazaj, sem na chatu od starejše dame slišal naslednjo modrost: »S tem, ko sem se rodila, sem bila vržena v razburkano morje življenja. Bom plavala in si na koncu, če mi ne uspe, rekla da sem se vsaj borila, ali bom potonila?«. Skušal sem razumeti te besede in čeprav sem mislil, da so mi primerjave morja in življenja jasne, me je očitno zares lahko streznil le čas. Ta mi je na koncu le pokazal kaj v življenju res želim in tega je še ogromno. Toliko stvari bi rad še dosegel… Nehal sem hlepeti po velikanih. Ni mi več prvi cilj v življenju postati najbolj bran slovenski pisatelj, obstajajo tudi manjši izzivi, a zato nič manj prijetni. In tisti, ki sem si jih postavil 31. decembra lani, mi gredo prav dobro od rok.

Mislim, da je skrajni čas, da grem v posteljo… Ne bo ravno prijetno spati v vročini, ki bo spet zajela moj mali brlog in ob dveh se bom spet zbudil ves prepoten, a zato nič manj radosten. Želim vam en lep dan, čeprav se je za vas, za razliko od mene, delovni teden šele dobro začel in plavajte! Plavajte in borite se. In nihče vam nikoli ne bo mogel reči, da se niste vsaj potrudili.

Vaš Volk