Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Pa je tretja nočna za menoj in sicer sobotna, ki si predvsem po zaslugi »gamserije« lahko zaslužila oznako težke nočne. Seveda ne fizično, temveč bolj psihično, ampak važno je, da je še deset ur čistega šihta za menoj in da me čakata samo dve nočni. Ena redna in ena izvanredna…

No, naša plaža je dodobra zaživela, saj je polna od jutra do poznega večera (no, če si enajsta zvečer sploh zasluži naziv »pozen večer«), dodobra pa se je razživela tudi interna »carina« iz našega nebotičnika in se že veselo pritožuje nad hrupom, ki jim krati zaslužen spanec. Našo carino sem sicer v svojih prispevkih že nekajkrat omenil, a nikoli se jim nisem posvetil toliko, da bi vam pojasnil kaj mislim s tem. Za »carino« sem namreč sam označil tri starejše dame, ki vse po vrsti živijo same, vsaka v svojem stanovanju in čisto vsak dan jih vidiš pred nebotičnikom, kako stiskajo glave skupaj, če pa se jim dovolj približaš, lahko tudi čisto jasno slišiš, da te spet omenjajo. Kar nekaj let sem tako o sebi slišal oznake o »tistemu prijaznemu fantu iz osmega nadstropja, ki je še vedno samski«, zadnje čase pa so se le-te nekoliko spremenile in zdaj sem največkrat »tisti prijazni fant iz osmega nadstropja, pri katerem je zadnje čase velikokrat ena ravno tako prijazna punca«.

Resnično, naši carini ne uide ena podrobnost iz našega nebotičnika in mislim da ni stvari, ki je ne vedo, vsaj po tistem kar ujameš, ko jih po naključju slišiš, najsi bo to pred vhodnimi vrati, čakajoč na dvigalo, ali v njem. Takoj ko se na eni ali drugi strani nebotičnika kaj dogaja, je na oknu ali balkonu ena od njih in zvedavo napenja oči, najkasneje naslednji dan pa sta z »dogodkom« seznanjeni tudi ostali dve. Saj nič ne rečem, vse tri (okej, ena od njih malo manj) so zelo prijazne in vedno znova rad poklepetam z njimi, jih potolažim da ni tako hudo, ali jim celo vržem kakšno kost, ki jo potem najverjetneje slastno oglodajo. Konec koncev se nad njimi ne morem pritoževati, saj o meni več kot očitno nimajo slabega mnenja in sam ne delam nič kaj takšnega, da bi ga sploh imele, ampak njihovega početja vseeno ne razumem.

Že nekajkrat sem se vprašal in še enkrat se bom. Kaj neki žene ljudi, da se vtikajo v življenja drugih, še posebej če z njimi niso neposredno povezani? Kaj imaš od tega, da naokrog razglašaš kdo se je spet ločil, kdo se je spet skregal, kdo je spet kupil nov avto, kdo ima nove rolete, kdo beli stanovanje, kdo prenavlja kopalnico itd.? Nekaj je gotovo, gospe si krajšajo čas in dolgčas, ki ga povzroča njihovo osamljeno življenje in na nek način z njimi celo sočustvujem, vendar istočasno ne razumem, zakaj ne morejo kvačkati pri eni od njih in se pogovarjati kako se je nekoč živelo, ali komentirati televizijskega sporeda. Zakaj morajo stati pred nebotičnikom in obirati čisto vsakogar, ki jim prekriža pot?

Raziskovalci zadnje čase baje odkrivajo tudi to, da je obrekovanje do določene mere celo zdravo in koristno, ampak mene v to ne bo prepričal čisto nihče. Kaj imaš od tega, da se vtikaš v nekoga in širiš o njemu polresnice, ali celo čiste laži? Si tako polniš svoj ego, ali se samo dobro počutiš, ko ugotoviš, da je pri drugih pač še slabše in da v resnici sploh nisi tako slab? Marsikatera »kvantarca« je že naredila marsikateri družini ogromno škode, najbrž pa jih je najbolje prikazal kar Slavko Grum v svojem Dogodku v mestu Gogi.

Na žalost nimam več moči za kakšno dolgotrajnejše razpredanje, tako da se bom po hitrem postopku pobral v posteljo. Najbrž bom zvečer, ko bom šel v službo, za hrbtom spet zaslišal »spet grej u nočno«, a če imajo s tem takšno veselje, potem naj. Mogoče pa jih bom čez kakšnih 40 let le razumel. Ampak kje je še to…

Lahko noč in eno lepo, sončno in ne prevročo nedeljo vam želi vaš

Volk