Iz volkovega b(r)loga

Star pregovor pravi, da je bolje pozno kot nikoli in čeprav se mi v preteklih tednih ni čisto nič mudilo sestaviti spiska svojih petih predmetov (še posebej, ker nisem imel najmanjšega pojma, kakšen ključ naj pri izbiri uporabim), sem se na koncu le odločil, katerih pet stvari je zame neprecenljivih. Čeprav sem tako kot Had tudi sam kozorog, mi materialne stvari ne pomenijo popolnoma nič in moji najljubši predmeti niso kdovekako uporabni, nimajo najmanjše umetniške ali materialne vrednosti, a zame so vredni več kot suho zlato in jih ne bi dal od sebe za nobeno ceno. Vrstni red je povsem naključen.

1. Slovenska zastava

Ko so nam na črpalko leta 1998 poslali čisto novo slovensko zastavo, ki sva jo nato s šefom poskusno obesila, sem ga, malo za šalo, malo zares vprašal, ali lahko vzamem staro, ker jo potrebujem za tekme. Sicer se je smejal, a vseeno mi jo je dovolil vzeti in v to zastavo sem se jaz naravnost zaljubil. Nek Japonec mi je v Amsterdamu zanjo ponujal kar dvesto dolarjev, a jaz sem ga gladko zavrnil. Veliko let kasneje, 2. aprila 2005 (dan, ko je umrl papež Janez Pavel II.), smo jaz, Jerki in Mile nanjo z veliki črkami napisali NOVA GORICA. Visela je že na mnogo evropskih in slovenskih stadionih, Slovenijo in naše malo mesto pa bo zagotovo predstavljala še kar nekaj let.

2. Muki

Aprila, leta 1996, sem po (khm, khm…) mnogo urah končno opravil vozniški izpit in ob finančni pomoči moje tete čez kakšnih 14 dni kupil svoj prvi avto, belega Yuga 45. Ker je bilo v njem zelo malo bencina, sem se moral ustaviti na črpalki v Šempetru (kjer sem takrat delal) in zraven bencina kupil tudi majhno plišasto veveričko. Preden sem jo dal v avto, sem jo podržal v roki in mu rekel: “Živijo, jaz sem Aleš, ti pa si od zdaj naprej Muki. In kjer se bom vozil jaz, tam se boš vozil ti, prav?” Muki se skupaj z menoj vozi že v šestem avtu in v vsakem se počuti najbolje na armaturni plošči, obrnjen tako da gleda na cesto. Nemogoče je prešteti trenutke, ko sem bil utrujen in sem se “pogovarjal” z njim, a čeprav se velikokrat ne strinja z mano, je odličen prijatelj, za prijatelje pa se tako ali tako ve, da nimajo cene, kajne? No, enajst let je Mukija že pošteno zdelalo, tako da je že ves zbledel in raztrgan, ampak jaz se od njega ne bom ločil.

3. Slonček iz kamna

Osemindvajseti rojstni dan sem praznoval v majhnem lokalčku Reaggemuffin v stari Ljubljani, tja pa je bilo povabljenih prek 40 ljudi, vsi s Siol foruma, na katerem sem takrat vedril in oblačil. Na koncu jih je prišlo le nekaj čez dvajset in skoraj vsak mi je nekaj prinesel, čeprav sem v vabilu izrecno napisal, da ne želim ničesar. No, Gia ni prinesla ničesar, zato je od nekod vzela tega iz kamna izrezljanega slončka in mi ga podarila. Ko sem se vrnil domov, sem ga postavil na pisalno mizo in tam stoji še dandanes in je še vedno eno izmed najljubših rojstnodnevnih daril, kar sem jih kdaj dobil.

4. Zapestnica

Ko sva z Volkuljo začela hoditi in sva se prvič za nekaj dni ločila, sem ob prihodu v službo v avtu našel eno izmed njenih mnogih, ročno izdelanih zapestnic. Za šalo sem si jo nataknil in se nasmehnil, ko sem opazil kako dobro mi pristaja. Od tistega dne jo snamem samo preden stopim pod tuš, ko pa mi je dolgčas, se minute in minute igram z njo. Klasična bižuterija, ampak zame je vredna več kot vsaka druga.

5. Felpa

No, ali pa majica s kapuca, kakor vam ljubše. Tale modra felpa je že vsa razvlečena, scufana, na nekaterih mestih tudi raztrgana in nasploh dotrajana. Vseeno pa je moj najljubši kos oblačila, od katerega se ne ločim. Kupil sem jo že nekaj let nazaj, ko sem imel v omari kronično pomanjkanje dolgih majic, zato sem nekega dne zavil v skejtersko trgovino Madness in jo kupil. Kmalu je postala obvezen kos oblačila za obisk nogometnih tekem, obvezno pa mora biti del prtljage, ko se odpravim na gostovanje. Ker je tako razvlečena, si lahko kapuco potegnem globoko čez obraz in v miru zaspim, še vedno je topla in skoraj nepremočljiva.

Foto: Alex van der Volk