Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

No pa je najbolj naporna nočna za menoj. Je bila naporna? Ja, bila je naporna. Tako kot vsaka z nedelje na ponedeljek. Ampak zdaj sem doma in mi je (vsaj do večera) vse skupaj deveta briga. Naj se trenutno ukvarja kdo drug s tem, ali bo vse narejeno, ali ne bo zmanjkalo dizla, kar se mene tiče, sem črpalko pustil tipi topi. A na žalost ni za vse ljudi takšne radosti in brezskrbnosti, kot jo (še posebej zadnjih šest mesecev – čeprav, to moram posebej poudariti, še pride do kriznih obdobij) uživam sam in marsikdo se v današnjih časih vse preveč rad vda v usodo in obupuje, češ da ne bo nikoli boljše, marsikdo pa stori najhujše kar lahko nekdo sploh stori sebi…

Ne tako zelo dolgo nazaj sem bil na robu obupa tudi jaz. Bolj kot sem se boril, da bi prišel iz krize, bolj sem se pogrezal in bolj kot sem prosil za pomoč, manj ljudi me je uslišalo. Občutek samote v noči in na tem svetu, kot da sem ujet na samotnem otoku in čakam na odrešilno ladjo, je bil iz dneva v dan močnejši. Priznam, velikokrat sem se vprašal, ali se splača. Ali ne bi bilo lažje… A vedno znova sem se premagal in si rekel, da slabše ne more biti, da je lahko le bolje. Kako se počuti človek, ko je zapuščen od vseh, ki jih je kadarkoli imel rad, ki jih je ljubil? Bedno, mojbog kako bedno. Toda nisem obupal. Iz dneva v dan sem delal to kar znam najbolje. Pisal sem in pomagal ljudem. Kljub svojim problemom in svoji krizi, sem vsakomur ponudil roko in našel zanj lepo misel. Vsakega sem hrabril in mu dajal optimizem v lepšo prihodnost. Vsakdo je bil zame človek s srcem in čeprav sem zvečer večkrat sam jokal, mi ni bilo nikoli težko svoje koščene rame nastaviti nekomu, da se je zjokal na njej in to mislim čisto dobesedno. Koliko ljudi sem gladil po laseh in jim govoril, da ni tako hudo, čeprav še zase nisem vedel kako bo jutri. A imel sem Upanje in imel sem Vero.

Nekega dne se je vse obrnilo. Vsi moji stalni bralci veste kaj in kako se je zgodilo novembra in predvsem decembra meseca. Ste mogoče gledali film Brodolom s Tomom Hanksom v glavni vlogi? Čudovit film je in tako kot on na koncu ugotavlja, da se je potrebno boriti, ker nikoli ne veš kaj ti bo naslednji dan prinesla plima, tako lahko jaz rečem, da me je plima življenja presenetila, ko sem to najmanj pričakoval. Ko sem se najbolj bal zime in paničaril, kako mi jo bo uspelo preživeti. Ko sem mislil, da zame ni več rešitve, saj sem star skoraj 30 let. Toda življenje mi je dalo novo priložnost…

Koliko vas je v Sloveniji, ki ste obupani, prijatelji? Tisoč, deset tisoč, sto tisoč, morebiti milijon? Koliko žalostnih zgodb lahko človek vsak dan prebere, če le malo polista po revijah, ali jih vidi po televiziji. Koliko zlomljenih hrbtenic, koliko strtih src, osramočenih, ponižanih in razžaljenih. Koliko žalosti in gorja… In za vse, ki ste se zdaj mogoče prepoznali, imam eno sporočilo – ne obupajte! Prosim, ne obupajte. Imejte v sebi Vero, Ljubezen in predvsem Upanje. Tega vam ne govori verski fanatik, ki vsak dan hodi k maši. To vam govori človek, ki je brez enega zakramenta in ki ne pomni, kdaj je nazadnje bil v cerkvi. Ne, nočem reči, da ne hodite v Cerkev. Obratno, če vam je to v tolažbo, odidite. Molite, izpovejte se Bogu, zjokajte se, če je potrebno. Kajti ni tako hudo, da ne bi moglo biti hujše. Komu mar za tečno prfokso, ki vas zafrkava, šolo boste zapustili, ona bo pa ostala v svojem začaranem svetu. Komu mar za sitne starše, nekoč boste odrasli, se odselili in ko se jim boste odtujili, bodo ugotovili, da so tega sami krivi. Komu mar za to, če ne dobite službe, nekje je služba vaših sanj, ki čaka samo na vas, le poiskati jo morate. Komu mar za tečnega moža, ko vas bo izgubil, bo videl kaj je imel, toda imejte malo osebnosti in ga končno zapustite. Komu mar za birokracijo, pozanimajte se, borite se zase in za najbližje. Komu mar, če ste izgubili službo, če veste kaj hočete, imate že novo, boljšo. Se nočete spustiti pod svojo izobrazbo? Je mar kakšno delo kaj slabše od drugega? In nenavsezadnje, dragi moji – komu mar za denar? Komu mar za preklete popisane papirčke. Hej, samo papir je! Včasih se dejansko vprašam, kaj bom jaz zapustil za seboj in vsakič znova ugotovim, da najbrž bore malo. A zapustil bom stvari, ki jih denar ne odtehta. Zapustil bom Upanje, ki ga vedno znova delim vsakomur, ki ga potrebuje. In umrl bom ponosen. Danes, jutri, čez pet ali čez petdeset let.

Ne zadržite tega prispevka zase. Ne, ne vabim vas k še enemu verižnemu pismu, vse preveč lažnivih pisem o sreči in nesreči, ki čakata na vas že kroži po svetovnem medmrežju in sem štejem tudi tiste, ki ti v slide showu vrtijo tihožitje, za podlago umirjeno glasbo, na koncu pa zagrozijo, da moramo to pismo poslati najmanj 20 ljudem. Ne, nočem tega. Toda če veste, da je nekdo res obupan, mu pošljite ta tekst. In povejte mu, da mu že jutri plima lahko naplavi novo priložnost. Včasih je potrebno imeti le malo Upanja.

Lahko noč in lep, optimizma poln dan vam želim

Vaš Volk