Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

No, končno sem doma… Zunaj se je naredilo eno čudovito sončno jutro, ki ga boža jutranji hlad in zares se je splačalo biti buden že samo zaradi takšnega prizora. Še tale jutranji prispevek odtipkam, nato pa spat, kolikor mi bo vročina seveda dopuščala, ob dveh me bo zbudil ljubeč dotik in nato še tri neprespane noči. Mala malica, le kaj bi to zame. In zakaj neki bi se pritoževal, ko pa sva s sodelavcem, vsem težkim besedam navkljub, le dokazala, da sva človeka na mestu, si brez kakršnegakoli posredovanja tretje osebe podala roke, si na miren način povedala kar naju je težilo, se drug drugemu opravičila in na koncu ugotovila, da tako kot sva imela oba prav, tako sva oba nekoliko preveč vročekrvno odreagirala. In se zdaj razumeva veliko bolje kot pred incidentom.

No, ampak ne bi jaz danes o tem. Pa tudi o nogometu ne, vseeno pa vam izdam, da sem prvi polčas finala Lige prvakov predvčerajšnjim zvečer spremljal pri svojem najboljšem prijatelju (oz. že kar bratu) Alešu. S Heleno sva mu šla voščiti za 27. rojstni dan in se ob klepetanju (in pivu) zadržala tam skoraj vse do začetka, olje na vroče vzdušje pa sva nalivala jaz kot navijač redsov in na drugi strani njegov svak Joško, kot fanatični oboževalec rossonerov. In ob obojestranskem provociranju je bilo toliko smeha, da smo se dobesedno držali za trebuhe vsi do sedaj našteti, plus Aleševa punca, sestra, njegov sodelavec s svojo boljšo polovico, kot tudi njegova mama in oče. No, zdaj lahko vseeno priznam, da sem vesel, ker sva ušla ob polčasu domov. A veliko bolj me fascinira nekaj povsem drugega.

Odkar se z Alešem poznava (in od tega je že več kot devet let), sem pri njih navajen tako sproščenega vzdušja, h kateremu veliko pripomorejo predvsem njegovi starši. Zares, pri njih je vedno veljalo - Alešev prijatelj je pri nas vedno dobrodošel, v dobrem in slabem. Si lačen? Kaj boš pojedel? Si žejen? Ni problema, izvoli si izbrati kaj boš pil. Bi mogoče eno kavo? In, fantje, ne posedajte po ulicah, ko vas vržejo iz bara, pridite k nam, ker ste pri nas vedno dobrodošli, le malo tišje govorite, če boste slučajno pozni. No, tole zadnje seveda že dolgo ne velja več, a koliko takšnih noči smo pri njemu doslej že preživeli. Mislim, da jih ne bi mogel našteti. No, kot sem rekel, vedno znova sem bil navdušen nad to gostoljubnostjo in nad tem, kako v bistvu zaupajo Alešu, da bo imel dovolj pameti, da bo vedel koga pripeljati domov. Torej nekoga, ki ne bo zganjal kravala, ki ne bo izkoriščal gostoljubnosti in ki navsezadnje ne bo ničesar ukradel. Saj veste, prilika dela tatu, kajne? Že zdavnaj sem opazil tudi to, da pri njih ni vpitja, ampak se usedejo in pogovorijo in če gre verjeti Alešu (in to mu zagotovo gre), je tako tudi od nekdaj bilo. No, saj se sprejo, to je konec koncev celo normalno, a nikoli za več časa in najpozneje v par urah je že vse pozabljeno. Ja, prav zares so družina, ki gradi na zaupanju, demokraciji in spoštovanju, Florjan in Irena pa sta mi bila tudi navdih za starše Semirja Čauševića v mojem romanu Izklopix.

Na žalost pri nas doma nikoli nisem bil navajen tako sproščenega vzdušja in tako velike mere demokracije. Ne, še zdaleč nočem reči, da je bil način vzgoje, ki smo ga prakticirali pri nas doma zgrešen. Bog me obvaruj takšnih misli, saj sem lahko vesel, da sem sploh prišel do statusa v katerem sem zdaj (pa resnično ne bi zdaj o tem), toda bil je mogoče nekoliko zastarel. Kako si drugače razlagati, da je pri nas veljalo pravilo, da otroci nimajo in ne morejo imeti prav in da se vse namesto s pogovorom rešuje z vpitjem? In kako si razlagati dejstvo, da se mora otrok učiti do večera, saj je šola najbolj pomembna stvar pod soncem, denarja pa ne potrebuje, saj nima z njim kaj početi? Žal mi je, dejansko pljuvam po svojih skrbnikih in nekoliko me peče vest zaradi tega (pa ne samo zaradi tega ker pač berejo moj blog), a svojemu prijatelju na trenutke zares nekoliko zavidam njegove starše, ki so očitno znali poiskati mejo med prijateljstvom in avtoriteto.

In kaj ni ravno to tista skrivnost, ki jo mora slej ko prej spoznati vsak oče ali mama? Vsak otrok enkrat odrase in takrat je čas, da se avtoriteta umakne in se začne prijateljstvo. In če se bo sin (ali hči) dobro počutil doma, se mu ne bo mudilo na svoje. Nočem reči, da je pravilno, da nekdo celo življenje ostane pri starših. Nasprotno, enkrat se mora zgoditi, da nehaš biti staršem v breme, se poročiš, si ustvariš svoj dom, imaš svoje otroke… Toda to narediš šele takrat, ko so za to izpolnjeni vsi pogoji in ne zaradi tega, ker se pač ponudi prilika, ti pa jo zgrabiš z obema rokama.

Sam sem od doma šel zelo zgodaj. Niti ni tako zelo pomembno zakaj. Malo zaradi moje lastne trme, malo zaradi drugih dejavnikov. In lagal bi, če bi rekel, da mi je bilo kdaj žal zaradi tega. Nekoliko mi je bilo sicer žal, da nisem počakal na kakšno lepše stanovanje, kot je bil plesniv brlog, v katerem sva z bivšo živela leto dni, a tudi to, da sem pri 21-ih letih spoznal samostojno življenje, je bil del šole življenja. Leta tečejo… Mali Volkec resnično ni več tako zelo majhen, kot blisk bo minilo novih sedem let in nato še sedem, ko jih bo naštel toliko kot sem jih imel jaz, ko sem šel na svoje. Mu bom prijatelj, ali mu bom oče? Ne vem, ne morem vedeti in ničesar ne morem obljubiti, toda izrazim lahko željo – upam, da mu bom prijatelj.

Lahko noč, Slovenija, en lep in ne prevroč dan vam želim in poglejte svoje otroke z drugega zornega kota. Mogoče nekateri ugotovite, da to niso več otroci, temveč že čisto pravi, odrasli ljudje.

Vaš Volk